Livide (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Livid
Država: Francija 
Leto: 2011
Žanri: Fantazijski, Grozljivka
Dolžina: 88', Imdb
Režija: Alexandre Bustillo, Julien Maury
Scenarij: Alexandre Bustillo, Julien Maury
Igrajo:  Chloé Coulloud, Félix Moati, Jérémy Kapone, Catherine Jacob

Upoštevajoč dejstvo, da je tam zunaj na tisoče filmov, ki jih želim videti in še nekaj tisoč tistih, za katere bom šele spoznal, da jih želim videti, sem se sprijaznil z dejstvom, da je pred mano cilj, ki ga ne bom nikoli dosegel. Odločanje med tako pestro ponudbo je velikokrat izrazito subjektivno in minulo delo avtorja pri selekciji pogosto odigra ključno vlogo. V to zgodbo pade tudi francoska fantazijska grozljivka Livide, ki bi jo na podlagi odziva občinstva in mlačnega odziva kritiške srenje lahko mirne duše preskočil, če ne bi bilo tiste pomembne rubrike minulo delo in dejstva, da je naslovna stvaritev drugi film francoskega tandema Alexandre Bustillo - Julien Maury, ki nam je pred leti serviral eno zanimivejših evropskih horor zgodb. Seveda, govorim o kontroverznem Znotraj (A l'intérieur, 2007), ki je sprožil nemalo polemik o mejah dobrega okusa. Najglasnejši so, kakopak, bili tisti, ki vedno znova pozabljajo pomen besede fikcija in vzroke za streljanja in morilske pohode vidijo v  nasilnih filmih, videoigricah in podobnih zadevah. Kakorkoli, Francoza tudi v drugo ostajata v enakih žanrskih okvirjih, tako kot pri prvencu sta tudi tokrat snemala po lastnem scenariju. 

Lucie je mlada medicinska sestra, oziroma nekakšna terenska zdravstvena delavka v majhnem francoske obmorskem mestu. Pravkar se je začela uvajati pri starejši izkušenejši sestri in zaenkrat ji stvari gredo dobro od rok. V svoji prvi službi vidi priložnost za pobeg iz neprijaznega domačega okolja in začetek samostojne življenjske poti. Ko s svojo mentorico oskrbi starejšo žensko, ki je že nekaj časa v globoki komi, ji mentorica pove zgodbo o njuni vegetirajoči pacientki. Premožna starka je še pri zdravi zavesti poskrbela, da jo, če se zgodi kaj takega, pripeljejo domov in jo tam pustijo umreti. V ta namen je ustanovila poseben fond iz katerega njeni odvetniki plačujejo medicinske storitve. Govori se, da je nekje v hiši skrit zaklad, ki bo z njeno smrtjo ostal za vekomaj neizkoriščen. Ko Lucie zgodbo pove svojemu fantu, sicer revnem lokalnem ribiču, ta v njej vidi nepričakovano priložnost, ki bo trajno odpravila njune finančne težave. Še isti večer se v družbi njegovega najboljšega prijatelja odpravita proti starkini hiši, v upanju, da jih v kakšni izmed sob na veliki propadajoči posesti, čaka boljše jutri.

Bustillo in Maury sta po uspešnem prvencu odšla čez lužo in se z Američani dogovorila za sodelovanje pri realizaciji rimejka kultnega Hellraiserja, a sta potem projekt zapustila zaradi kreativnih nesoglasij, se vrnila v rodno Francijo in se posvetila razvoju lastnih projektov. Francoza sta pri snovanju začetnega zapleta uporabila precej zlizano idejo o mladostnikih, ki se iz tega ali onega razloga znajdejo v razpadajoči hiši in tako postanejo tarče temačnih sil. Ob gledanju prve tretjine se mi je počasi dozdevalo, zakaj Francoza z  Livide nista ponovila uspeha njunega prvega filma. S tako neoriginalnim uvodom, kakršnega najdemo v neskončnem številu hororčičev iz 80-ih let in z zdravo logiko skreganimi izhodišči (sama babica, v propadajoči gotski graščini, priklenjena na posteljo in v komi, plus skriti zaklad, za povrh), sta avtorja že v prvi tretjini marsikakšnega gledalca izzvala, naj odstopi od nadaljevanja. In to ni vse, kajti naštete slabosti so pospremljene z retardiranim obnašanjem retardiranih najstnikov in to je kombinacija, ki jo zelo težko toleriram(o). Še dobro, da sodim med tiste, ki ne obupajo zlahka in do konca odgledajo 99 procentov začetega. Na mojo srečo ta prvi odsek z ostankom deli zelo všečno vizualno podobo, dobro atmosfero in ritem, s pomočjo katerih sem se prebil do druge polovice filma, v kateri avtorja vizualno dopadljivost vendarle nadgradita z veliko kakovostnejšo vsebino. Film v drugi polovici zadiha s polnimi pljuči, skoči v višjo prestavo in nas celo pripravi do tega, da pozabimo na uvodne slabosti. Tudi v tem boljšem delu  je Livide nekoliko nedosleden, saj se zlo po nepotrebnem manifestira v (pre)več oblikah (duhovi, vampirji in še kaj), a mu to vseeno pretirano ne škodi. Če bi želel iskati reference in vleči vzporednice s kultnimi deli in avtorji, potem najbrž ni odveč, če omenim ustvarjalni opus legendarnega Daria Argenta. Bustillo in Maury poudarjata, da je Argento neusahljiv vir inspiracije, zato ne čudijo ugotovitve nekaterih, da je Livide pravzaprav ljubezensko pismo Argentovem ustvarjanju. V pričakovanju boljše forme talentiranega dvojca, lahko preverite tudi naslovnega, ki je po vsej verjetnosti dovolj dober za poznavalce žanra, vendar večine najbrž ne bo prepričal. (-3) 

Ocena: