Eldfjall [Volcano] (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Volcano
Država: Islandija, Danska
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija:  Runar Runarsson
Scenarij:  Runar Runarsson
Igrajo:  Theodor Juliusson, Margret Helga Johannsdottir, Auður Drauma Bachmann, Þorsteinn Bachmann, Kristin Davíðsdottir

Končno sem se usmilil in iz arhiva potegnil Eldfjall, eden najodmevnejših islandskih filmov preteklih let, ki je pred dvema letoma bil kandidat dotične države za oskarja in v letih 2011 in 2012 prejel številne festivalske nagrade in nominacije. Film podpisuje mladi islandski filmar Rúnar Rúnarsson, ki se je pred realizacijo celovečernega prvenca posnel več nagrajenih kratkih filmov, med katerimi najdemo tudi naslove z oskarjevsko nominacijo (The Last Farm, 2004). Eldfjall sodi med tiste filme, ki jih po neki lastni klasifikaciji razvrščam v kategorijo nerazvedrilnih filmov — torej filmov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z resnimi, ničkaj veselimi temami kot so: depresija, bolezen ali smrt in pri tem uporabljajo realistično vzdušje in ohranjajo resno držo. Podobnost s Hanekejevo veliko bolj znano in uveljavljeno Ljubeznijo (Amour, 2012) je pravzaprav neverjetna, zato se mi še bolj pomembno zdi izpostaviti, da je Eldfjall eno leto starejši, pa tudi to, da je bil premierno predvajan v Cannesu, kjer je Haneke tako rekoč stalni gost. Zaključke lahko izvlečete sami, jaz pa bom raje nadaljeval s kratkim povzetkom vsebine.

Hanness je polnih 37 let opravljal hišniška dela v eni izmed reykjaviški šol, toda zdaj je napočil čas za konec poklicne poti in slovo. Na majhni poslovilni slovesnosti v šolski kantini se drži dobro in naključni opazovalec bi težko zaznal  notranji nemir in depresijo, ki že nekaj časa mori novopečenega penzionista. Hanness je tiste sorte človek, ki vse obdrži zase in nobenemu ne pove nič. Redkobeseden in zadržan, pogosto grob v interakciji z najbližjimi. Njegovo nedostopnost mu še najbolj zamerita zdaj že odrasla, samostojna otroka, ki ob vsakem obisku zaskrbljeno ugotavljata, kako zelo neprijazno mora biti življenje za njuno mater Anne, ki molče prenaša moževo muhavost. Toda odnos med zakoncema vseeno ni tako slab, kot se to zdi na prvi pogled. Ko ostaneta sama, zakonca kar dobo shajata in tudi Hanness je veliko bolj sproščen in odprt. Anne kljub temu ne ve, da moža obsedajo samomorilske misli. In ravno ko se zdi, da se Hanness počasi otresa negativnosti, Anne zadane huda možganska kap. Možgani so poškodovani tako močno, da možnosti za ozdravitev ni. Otroci in zdravniki Hannessa želijo prepričati, da je napotitev v kakšno specializirano ustanovo najboljša rešitev za vse. Toda Hanness ne želi niti slišati za to opcijo in se odloči, da bo sam skrbel za paralizirano soprogo.    

Nikoli ne veš, kaj prinaša nov dan in kako korenito se lahko vse spremeni. Problemi, ki so še včeraj delovali nepremagljivo, veliki kakor najvišje gore, lahko v hipu postanejo majhni in nepomembni. Vse je stvar perspektive pravijo in pogled na določeno situacijo se lahko povsem spremeni, če jo vrednotimo iz drugi izhodišč in z novimi spoznanji. Hanness se je po koncu poklicne poti počutil brezkoristno, izrabljeno, nezaželeno in smrt je v njegovih razmišljanjih bila najboljša opcija. Nato je Anne zbolela in upokojeni hišnik je naenkrat dojel dve pomembni stvari: da ne želi zapustiti osebe, ki mu pomeni največ na tem svetu, ter da je še vedno lahko koristen in nekomu v pomoč in oporo. Njegova perspektiva se je, kot rečeno, korenito spremenila, Annina nesreča pa je bil tisti prelomni dogodek, ki mu je odprl oči. Po tem dogodku samomorilske nagone popolnoma spodrine skrb za ženino zdravje in usodo, nekje med tem procesom pa Hanness tudi osebnostno dozori in po dolgem času povsem jasno vidi smisel lastnega obstoja. Enostavno in realistično najbolje opiše režiserjev slog, a ob tem je treba poudariti izjemen talent mladega avtorja v kompoziciji kadrov. Nekateri izmed teh se mi zdijo še posebej posrečeni — izjemno vizualno sporočilni in brezhibno tempirani, sestavljeni v  prizore, ki povejo več, kakor tisoč besed. Zelo se mi dopade tudi Runarssonovo igranje s simboliko in vlečenje vzporednic med glavnim junakom in njegovim čolnom, a se na tem mestu ne bom spuščal v podrobno analizo, saj menim, da je najbolje, če takšne stvari odkrijete sami. Greh bi bilo ne omeniti suvereno interpretacijo glavnega igralca Theodorja Juliussona in njegove filmske žene Margret H. Johannsdottir, ter izvrstno prilegajočo se melanholično glasbeno podlago. V tej skrbno komponirani celoti me je še najbolj zmotila slaba karakterizacija potomcev, vendar ne tako močno, da bi bistveno pokvarila zelo dober končni vtis. Rúnar Rúnarsson je še eno obetavno ime, ki ga dodajam na seznam tistih avtorjev, ki jih bom spremljal tudi v prihodnje. (-4)

Ocena: