Dupa dealuri [Beyond the Hills] (2012)

Slovenski naslov: Daleč za griči
Drug naslovi: Beyond the Hills
Država: Romunija, Francija, Belgija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 150' ,  Imdb
Režija: Cristian Mungiu
Scenarij: Cristian Mungiu, Tatiana Niculescu Bran (knjiga)
Igrajo: Cosmina Stratan, Cristina Flutur, Valeriu Andriuta, Dana Tapalaga

Mogoče je predzgodba o vsem, kar se dogajalo z Voichito (Cosmina Stratan) in Alino (Cristina Flutur) pred tistim delom njune zgodbe, ki nam ga pokaže Cristian Mungiu, še najbolje pojasni vse tisto, kar se zgodi v 150 minutah filma. Torej, Voichita in Alina sta romunski siroti, ki sta večino časa odraščale v sirotišnicah. Med bivanjem v državnih ustanovah se je med dekleti spletla izjemno močna prijateljska vez, ki je kasneje prerasla v ljubezen. A ko je ljubezen bila najmočnejša, je prišel čas za ločitev. Ob polnoletnosti, oziroma kakšno leto prej, postanejo sirote zanimive rejniškim družinam, ki otroke pod masko humanizma sprejmejo pod svojo streho in potem veselo črpajo subvencije iz državnega mošnjička, zraven pa poskušajo iz takšnih okoliščin izvleči čim večjo korist tako, da rejence bodisi izkoriščajo kot zastonj delovno silo, bodisi jih pošljejo na delo in potem te zaslužke v duhu dobrega skrbnika hranijo za poznejši čas, ko bodo ti dovolj zreli, da pametno porabijo svoj denar. A potem ko pride čas za slovo in izplačilo, je potrebno obračunati še stroške bivanja, amortizacijo prostorov in opreme, tako da bi sirote v večini primerov morale svojim rejnikom še nekaj malega doplačati, da se račun izide. 

Takrat na plano privre dobrodušnost rejnikov, ki svojim varovancem odpustijo dolgovanja in jih z lepimi besedami in žalostjo v srcih, pošljejo v širni svet. Na tej kritični točki je vez med Alino in Voichito prekinjena. Ambicioznejša Alina odide na delo v Nemčijo, veliko pohlevnejša Voichita pa nima dovolj poguma, da zapustiti domovino. In njena domovina se nahaja sredi tranzicije iz diktatorskega komunizma v gnili kapitalizem in Voichitine  možnosti za življenje dostojno človeka so skoraj nične, zato na koncu pristane v pravoslavnem samostanu, kjer se prvič v življenju počuti sprejeto,  pomembno in koristno. Prvič v življenju jo ne izkoriščajo, v veri in ljubezni do Vsevišnjega njeno življenje prvič dobiva smisel. In medtem ko se Voichita vedno bolj predano posveča duhovnemu življenju, Alina vedno bolj spoznava, kako nesmiselno je  življenje brez  Voichite. Zato se vrne v Romunijo za enim samim namenom: prepričati Voichito naj zapusti samostan in z njo odide v Nemčijo. Mungiu zgodbo odpre na železniški postaji,  kjer Voichita med množico prispelih potnikov išče Alino. 

Zgodbo o dogodkih v romunskem samostanu, kjer naj bi mlada ženska leta 2005 umrla zaradi posledic obreda izganjanja hudiča, je najprej bila objavljena v knjižni obliki in sicer kot nekakšen dokumentarni roman izpod peresa Tatiana Niculescu Bran, takratne urednice v BBC-jevi romunski redakciji. Dve leti kasneje je v enemu izmed newyorških gledališč premierno uprizorjena predstava Deadly Confessions, ki temelji na dogodkih opisanih v knjigi. Na premieri se je pojavil tudi Cristian Mungiu, ki je v zgodbi takoj prepoznal filmski potencial. Pot od izvirnega materiala, do prilagoditve zgodbe pravilom filmskega medija, je praviloma dolga in zapletena in le tisti največji mojstri lahko dojamejo in izkoristijo ves potencial takšnih zgodb. Daleč za griči je v osnovi film o nesrečni ljubezni in razklanosti posameznika, ki se znajde v čustvenem precepu, oziroma notranjem konfliktu. Voichita je na nek način v konfliktu sama s seboj. Je nezavidnem položaju, ko vsak naslednji korak deluje napačno in s seboj prinaša dalekosežne posledice. Je postavljena pred težko izbiro, zato upa, da ji vseeno ne bo potrebno izbirati. Upa, da eno izbiro lahko izloči iz enačbe, čeprav globoko v sebi čuti, da je le-ta  stalna, neodstranljiva.  Upa, da njene ljubezni lahko koeksistirajo, ena ob drugi, ena z drugo. Alina nima teh dvojb,  saj njeno srce ni razpeto, ampak bije samo za Voichito. Za njeno ljubezen je pripravljena storiti karkoli, vse. 

Mungiu se odloči za popolnoma nevtralno držo pri podajanju zgodbe — brez nepotrebnega moraliziranja mu uspe zelo natančno in precizno opredeliti vse okoliščine ki tvorijo pripoved, pri tem pa sam ne želi s prstom pokazati na krivca/krivce, ampak to oceno prepusti naši  individualni presoji. Brod, ki mu poveljuje pluje po sredini reke in nam ponuja enako dober pogled na oba rečna bregova. Od nas je odvisno, na katero stran ladje se postavimo in kateremu rečnemu bregu bomo bližje. Daleč za griči izpostavi pomembne probleme. Na eni strani imamo družbo in družbene institucije, ki ji ni mar za usodo posameznika, na drugi strani pa predstavnike duhovnega življenja (cerkev), ki poskuša izgubljenim ovčicam pomagati, a za takšno obliko pomoči nimajo ustreznih kvalifikacij. Torej, eni so povsem ravnodušni in ne želijo pomagati, drugi iskreno želijo pomagati, a za nudenje takšne pomoči niso usposobljeni. Mislim, da je romunski režiser odlično prikazal vso kompleksnost takšnega položaja. A film ne prinaša zgolj substanco, temveč tudi vizualno dovršenost. Daleč za griči je osupljivo posnet in vrhunsko odigran film — Mungiu v dolgih statičnih kadrih z neverjetno kompozicijo le-teh skrbi za vizualno razvajanje gledalca. Ko dve uri in pol dolg film, ki se odvija v počasnem tempu mine tako hitro, potem je jasno, da nas je skozi zgodbo vodil resnični mojster filmskega izraza.  (+4)

Ocena: