Her (2013)

Slovenski naslov: Ona
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični, ZF
Dolžina: 126' ,  Imdb
Režija: Spike Jonze
Scenarij: Spike Jonze
Igrajo: Joaquin Phoenix, Scarlett Johansson, Chris Pratt, Rooney Mara, Amy Adams, Matt Letscher, Kristen Wiig 

Prihodnost kot si jo predstavljajo filmski ustvarjalci je od nekdaj bila zelo zanimivo gradivo. Eni so bili bolj, drugi spet manj domiselni pri snovanju teh futurističnih svetov, sam vizualni dizajn prihodnosti je (pre)pogosto bil glavna skrb ustvarjalcev, manj pomembna pa je bila sama vsebina, oziroma kvaliteta zgodbe. Ali drugače, filmarje je zanimala prihodnost, ne pa tudi človek in njegov položaj v prihodnosti. Spike Jonze, ki tokrat prvič režira po lastnem scenariju, se je zadeve lotil na drugačen način. Jonza zanima predvsem človek in okoliščine v katerih bo ta bodoči človek živel, zanima ga kakšno bo njegovo počutje, zanimajo ga njegovi strahovi, negotovosti in navade. Zato nam v svoji najnovejši stvaritvi poleg spoznanja, da moški v prihodnosti nosijo zelo globoke hlače, pričakovanega razvoja zabavne elektronike in brezžičnega dostopa do interneta po načelu vedno in povsod, ne ponuja prav veliko tipičnega zf vizionarstva. Prihodnost, kot jo vidi Jonze, je takšna, da o njej ne razmišljamo kot o nekakšni zelo oddaljeni bodočnosti, ampak kot nečem, kar bomo izkusili relativno hitro. Prav ta očitna vez med sedanjostjo in prihodnostjo, ki deluje kot povsem možen upgrade sedanjosti, je tisti odločilni faktor, ki poraja občutke verjetnosti, celo neizogibnosti. 

Glavni protagonist filma Theodore Twombly bi z manjšimi prilagoditvami brez težav lahko obstajal tudi v sedanjosti. Theodore se je pred nekaj meseci razšel s soprogo Catherine. Še ni podpisal ločitvenih dokumentov, saj po tihem upa, da še vedno ni konec. A ker ni pripravljen storiti nič, da se stvari izboljšajo, je bolj ko ne jasno, da njegovo krhko upanje počiva na zelo majavih temeljih. Namesto ukrepanja se Theodore raje prepušča melanholiji, vedno znova v glavi vrti film nazaj in se spominja srečnih trenutkov s Catherine. Theo je zaposlen v podjetju, ki za ljudi, ki ne znajo najbolje izraziti svojih čustev, po naročilu piše sentimentalna pisma. Z njegovim delom so zadovoljne stranke in nadrejeni, a zdi se, da ga narava njegovega poklica še dodatno oddaljuje od resničnih čustev in interakcije z ljudmi. Njegova edina vez z resnično osebo je prijateljstvo z Amy, ki živi v isti stavbi. Nekega dne Theodorjevo pozornost pritegne reklama za najnovejši operacijski sistem, ki uporabniku ponuja veliko več, kakor zgolj asistenco pri vsakdanjih opravilih. OS je lahko prijatelj, ki mu zaupaš svoje težave, samostojno razmišljajoča entiteta, ki z uporabnikom ustvari zelo specifično razmerje, se sproti uči in je celo zmožna razviti lastno zavest in čustva. Skratka, ta sofisticirana oblika umetne inteligence, ki v našem primeru nosi ime Samantha, razen telesa ima vse značilnosti resnične osebe, je rahločutna in izjemno zabavna. Na začetku je Samantha za Theodorja le zelo priročna asistentka, toda njun odnos hitro postane zelo prijateljski in kasneje še bolj evolvira in na neki točki preraste v pravo romanco.

Spike Jonze je filmar, k z vsakim novim filmom dokazuje, da tam nekje zunaj še vedno obstajajo neodkriti teritoriji, ki se jih splača raziskati. Jonze je zgolj s tremi celovečerci pridobil reputacijo inovativnega filmarja, avtorja, ki z vsakim novim filmom ponudi nekaj novega, nevsakdanjega, nekaj, kar nimamo priložnost videti vsak dan. Odnos med človekom in umetno inteligenco sam po sebi ne prinaša nič novega, vendar tu na sceno stopi Jonzova sposobnost, da akceptira filmsko zgodovino tovrstnih poskusov, od znamenitega HALa 9000 dalje, in ji doda novo, razburljivo dimenzijo. Ta njegova sposobnost se najprej manifestira v preciznem, vrhunsko izpiljenem scenariju, v katerem Jonze opredeli tista najpomembnejša izhodišča, ter zariše najpomembnejše smernice/strukturo razvoja dogodkov. Ob gledanju filma kljub fantastični premisi nisem imel občutka, da gledam nekaj, kar je nestvarno, nekaj, kar se nikoli ne bi moglo zgoditi. Mislim, da je Jonze ustvaril odlično projekcijo sedanjosti v prihodnost in kar je še bolj pomembno, svojo projekcijo je uspel podkrepiti s prepričljivo notranjo logiko. Ravnanje likov s Samantho vred je naravno in v skladu z zastavljenimi pravili. Skratka logično in razumljivo. 

Opozorilo: spoilerji 

Po moji oceni je ključ za razumevanje filma skrit v tisti kratki epizodi podpisovanja ločitvenih dokumentov, med katerim Theodore prizna zdaj že bivši ženi, da njegova nova ljubezen ni ženska iz krvi in mesa, ampak sofisticiran primerek programske opreme. Bivša ga obtoži, da ni nikoli mogel prenesti resničnih čustev, da ji ni stal ob strani v težkih trenutkih in ni razumel njenih težav. Na začetku je bilo vse v redu, a ko se je znašla v psihični krizi, ji ni stal ob strani. Ni trpel z njo. Namesto tega jo je želel popraviti z antidepresivi. Želel je žensko, ki bo projekcija njegovih pričakovanj, osebo ki od njega ne bo zahtevala žrtev. Šele ko boli, izveš kdo si. In izveš kdo so ljudje, ki te obkrožajo. Nekako tako. Iz teh spoznanj lahko izvlečemo določene zaključke. S tem smo dobili odgovor na vprašanje, zakaj je pravzaprav razpadel Theodorjev zakon, pa tudi odgovor, zakaj mu tako ustreza romanca s Samantho. Theodor je v resnici človek, ki nima dovolj poguma, da pokaže in sprejme pristna čustva. Zato mu je veliko lažje verjeti v neko iluzijo ljubezni, privid sreče, če hočete. Iz tega individualnega primera lahko centralno idejo filma apliciramo na celotno družbo (v kadrih na prostem, med množico, opazimo veliko ljudi ki govorijo s svojimi namišljenimi prijatelji), ki je povsem izgubila stik z realnostjo, človek, kot njena osnovna celica pa stik resničnimi čustvi. Obrise te bodoče družbe ni težko prepoznati v aktualnih trendih in po moji oceni se v tej resnici skriva glavna poanta filma. Na koncu, ko Samantha zapusti Theodorja, odide v družbo sebi enakih in se tako na nek način socializira, mu umetna inteligenca sporoča, naj enako stori tudi sam. Zdaj sem že občutno predolg, zato bom za konec le izpostavil znova odličnega Joaquina Phoenixa in kot zanimivost omenil, da je Samanthi glas najprej posodila Samantha Morton (od tod ime), ki jo je potem v post-produkcijski fazi zamenjala Scarlett Johansson. Imel sem namen tej potezi Spika Jonza nameniti nekaj več pozornosti in se malo poigrati z motivi za zamenjavo, a ker sam kot rečeno predolg, naj zadeva ostane omenjena zgolj kot zanimivost. (-5)

Ocena: