Slovenski naslov: 12 let suženj
Država: ZDA, VB
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 134' , Imdb
Režija: Steve McQueen
Scenarij: John Ridley, Solomon Northup (knjiga)
Igrajo: Chiwetel Ejiofor, Michael Fassbender, Lupita Nyong'o, Benedict Cumberbatch, Sarah Paulson, Paul Dano, Brad Pitt
Na vrhu seznama filmov, ki so najbolj razvneli mojo radovednost, je že nekaj časa stal 12 Years a Slave. Tretji celovečerec priznanega britanskega režiserja Steva McQueena, ki se je zgolj z dvema filmoma uveljavil kot avtor, ki iz humane perspektive obravnava težavna, kočljiva vprašanja, je brez dvoma še en korak v isti smeri. McQueen je s svojim novim filmom, ki že nekaj časa uživa status največjega favorita za najvišje filmske nagrade, ustvaril še eno umetnino, ki gledalcu v prvi vrsti želi približati določeno temo oziroma problematiko. Njegovi filmi veljajo za nerazvedrilne — so takšni, da pri gledalcu istočasno zbujajo nelagodje in ga obenem močno privlačijo. McQueen je želel posneti film o ameriški sužnjelastniški eri, pri iskanju primernega gradiva pa mu je pomagala dolgoletna partnerka Bianca Stigter, ki je izbrskala avtobiografsko zgodbo Solomona Northupa, ki je prvič objavljena davnega leta 1853.
Northup (igra ga Chiwetel Ejiofor) je bil svoboden črnec, ki je dvajset let pred ameriško državljansko vojno skupaj z družino živel v majhnem mestecu Saratoga Springs, v zvezni državi New York. Delal je kot mizar, nekaj malega je zaslužil tudi z igranjem violine. Leta 1841 sta mu dva prevaranta ponudila dobro plačano službo glasbenika v cirkusu. A hitro se je izkazalo, da je služba preveč dobra, da bi bila resnična, saj se je Solomon naslednjega jutra zbudil v okovih. Prevaranta sta ga prodala trgovcu s sužnji, ki je nesrečniku spremenil ime, ga odpeljal na jug, v Louisiano, in ga tam prodal Williamu Fordu, napredno mislečem lastniku veleposestniku, s katerim Solomon vzpostavi spoštljiv odnos. Toda njegova »sreča v nesreči« ne traja dolgo, saj mu življenje začne greniti belopolti mizar (Paul Dano), ki ne prenese Solomonove bistroumnosti. Suženj je na koncu zaradi lastne varnosti prodan Edwinu Eppsu (Michael Fassbender), krutemu človeku, ki na svoji plantaži bombaža neusmiljeno izrablja sužnje. Šele pod Eppsovim okriljem Solomon spozna vse razsežnosti več kot dve stoletji trajajočega trpljenja temnopoltega človeka na ameriških tleh.
12 Years A Slave je še en pomemben korak na poti k ozaveščanju (ameriške) bele populacije, ki suženjstvo še vedno ne dojema kot eno izmed največjih zgodovinskih krivic, oziroma klofuta vsem tistim, ki prisegajo na romantično verzijo suženjstva, kot jo slika klasik V vrtincu (Gone With The Wind, R: Victor Fleming, George Cukor, 1939). Pri tem se mi še posebej zanimivo zdi, da je zgodovinsko lekcijo, ki jo predstavi 12 Years… posnel (temnopolti) neameričan, z neameriško igralsko zasedbo (vsaj če se osredotočimo na tiste najpomembnejše like). Mogoče narobe razmišljam, mogoče je vse zgolj naključje, a nekako imam občutek, da temu ni tako. Kakorkoli, kritiška srenja je film sprejela z velikim navdušenjem in že zdaj je jasno, da bo 12 Years… ne glede na razplet ob marčevski podelitvi oskarjev, z naskokom najtrofejnejši film leta 2013. Na krilih vsesplošnega optimizma sem lestvico podzavestno zastavil zelo visoko, upajoč, da bom videl film leta. Na koncu se ni razpletlo po željah in pričakovanjih — 12 Years… je sicer upravičil status velikega in pomembnega filma, toda nekaj naslovov iz preteklega leta je po moji oceni vseeno pustilo malce boljši vtis. Torej, McQueenov tretji film ni najbolj sijajen eksponat preteklega leta, vendar mu kljub temu pripada mesto med izbrano skupinico najboljših stvaritev z letnico 2013. Tudi v tretje je McQueen sedež direktorja fotografije namenil Seanu Bobbittu, s katerim sta že sodelovala pri Lakoti in Sramoti.
12 Years… je prava paša za oči, izdelek, ki bo vsem ki uživajo v dobri fotografiji ponudil nemalo razlogov za zadovoljstvo. Opazi se, da nič ni bilo prepuščeno naključju: od skrbne izbire (avtentičnih) lokacij, do ustrezne kostumografije (v pred-produkcijski fazi je bila opravljena analiza prsti na snemalnih lokacijah), ki se s svojo barvno paleto perfektno ujema z okolico. Režiser ob sebi lahko zbere vrhunske strokovnjake za produkcijski dizajn, a to vseeno ne pomaga veliko, če nimaš občutka za postavitev kamere. Občudovanja vredna se mi zdi sinhronizacija med čustvenimi vrhunci in vizualno komponento, oziroma sočasno doseganje čustvenih in fotografskih vrhuncev. Ob filmu takšnega kalibra ne presenečajo odlične igralske kreacije celotne igralske zasedbe, med katerimi še posebej velja izpostaviti britanskega igralca nigerijskih korenin Chiwetela Ejioforja v glavni vlogi in nič slabšo debitantko Lupita Nyong'o, ki je odigrala nesrečno sužnjo Patsey. In kaj je ob vseh teh kvalitetah tista glavna pomanjkljivost, zaradi katere si film ne zasluži najvišje ocene? Avtorica bloga FILMERAJ pravi, da film zaradi hladnosti pri režiji ne vzpostavi prave čustvene povezave in tudi sam se v veliki meri strinjam z njeno ugotovitvijo. Takoj po koncu sem čutil, da nekaj manjka, da mi film ni zadal tistega močnega udarca v trebuh, po katerem loviš zrak. Enostavno imam občutek, da je Solomon Norhtup portretiran s (pre)veliko distanco; kot pretirano pasivna priča grozot, ki so tu zgolj zaradi edukacije gledalca. Mislim, da bi se z odločnejšim posegom v njegov notranji svet in njegovo trpljenje, iz zgodbe dalo iztisniti še več. Kakorkoli, 12 Years… je eden izmed najbolj vročih filmov ta hip, s katerim enostavno ne morete zgrešiti.
Ocena:
Zdi se, da je nadvlada artističnega pogleda režiserja oddaljila od nekoliko subjetivnejše, bolj osebne obravnave suženjstva. Prikaz strahot suženjstva je tu glavno pogonsko gorivo, ki služi sekundarnemu namenu - spreminjanju (ameriške) kolektivne zavesti. Rasizem je še vedno velik ameriški problem (to ti bo povedal vsak, ki je vsaj nekaj časa živel v ZDA) in takšni filmi lahko pomagajo spreminjati stvari v glavah novih generaciji (za starejše je itak že prepozno).
OdgovoriIzbrišiDistanco+ britanskost filma bi mogoče lahko brali kot komaj zaznavno provokacijo - tako na stvari gledamo mi z distance - časovne in geografske, vi pa ste tisti, ki si morate naliti kozarec čistega in ponuditi iskrene odgovore.
Zelo težko je režiserju prikazovati neko sentimentalnost, pogum ali tragičnost in ob tem ne biti kičast. Že prizor, ko Solomon začne tepsti Paula Dano, sem takoj začel razmišljati kako močno ga bo pretepel. Že v takem primeru je izjemno težko najti pravo mero in z vsakim udarcem Solomona, bi nam ga režiser lahko približal in ga spreminjal v junaka, ki bi ga bolj vzljubili. Po mojem, je tudi tu našel pravo mero distance - zato se tudi sprašujem, če je "distanca" res tako slaba?
OdgovoriIzbrišiTudi ob koncu, bi lahko imeli večji cmok v grlu, pa ga nimamo, kot npr. v zadnjih prizorih Rusha ali še bolje Saving Mr. Banks (v kinodvorani), kjer nas spremljajo flešbeki, počasni posnetki, dramatična glasba ...
Zagotovo bi lahko isti učinek dosegel tudi McQueen, ampak raje izbere drugačno (težjo) pot ter nam ponudi kader sneman "preko ramena" Solomona, fokus pa na vedno bolj oddaljeno Patsey, fokus na Solomona, ki se obrne, na široko odpre oči ter se zazre v prazno (pogled traja še 10 sekund in še bi lahko trajal). Predvsem v takšnih primerih vidim mojstrovino.
Srečanje z družino pa je bila le formalnost, ki jo je pač moral prikazati.
Popolnoma razumem, kaj želiš povedati. Obrtno je film odličen. Veliko je prizorov, v katerih občudujem režiserjevo spretnost, postavitev kamere, kako sploh spelje prizor. Zame igralska komponenta niti ni toliko sporna (za razliko od Filmoljuba nisem toliko občutljiv na naglase in dialekte) in jo vrednostim kot zelo solidno. Če bi me film malo bolje prizadel, bi z lahkoto stisnil 5 zvezdic.
OdgovoriIzbrišiMislim, da je tukaj imam podoben problem, kot sem ga imel lani z Lincolnom.
12 let suženj mi je boljši, a ima podoben problem. Manjka mu nekaj subjektivnosti. McQueenov film bi rade volje videl še enkrat, medtem ko bi Lincolna še enkrat gledal samo, če ne bi imel nič drugega pri roki.
Mah, saj ocene so itak brezveze, a neko vrednotenje vseeno mora biti, tako za orientacijo.
Lincolna sem recimo ocenil z -4 tega pa s 4, a ko ju primerjam mi je naslovni bistveno bolj všeč.
Tudi sama sem se spraševala, zakaj me distanca v tem primeru tako moti (oziroma mi onemogoča čustveno povezavo s filmom). Nekako se mi je za primerjavo ponudil Hanekejev 71 Fragments (http://www.imdb.com/title/tt0109020/), ki je sicer bistveno drugačen film, vendar je v njem uporabljena ogromna mera distance pri režiji. Npr. glasbe praktično ni, kamera je velikokrat statična ipd., a mi je kljub temu film zadal konkreten "udarec v trebuh", kot temu pravi Goodfella. Tako se očitno tudi s takšnim slogom režije da narediti čustveno učinkovit film, le v primeru 12 Years a Slave zadeva nekako ne funkcionira tako kot bi mogla.
OdgovoriIzbrišiZame bi bil morda film še bolj učinkovit, če bi šlo za še večjo mero distance npr. če bi odstranil še vso glasbo (vsekakor bi šlo za zanimiv eksperiment, sploh v takšnem filmu), ali po drugi strani če bi le uporabil malo večjo mero manipulacije.
To z glasbo bi bilo zanimivo, ja. A je potem spet tanka linija med "resnim" filmom in eksperimentom, kot je bil primer v All is Lost, kjer je zaradi režiserjevega ega trpel Redford ("ne Robert, ne spuščaj nobenega zvoka, ker hočem nemi film, kar je velik plus za kultnost!") in posledično film. :)
OdgovoriIzbriši