Captain Phillips (2013)

Slovenski naslov: Kapitan Phillips
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Avantura, Biografija, Drama 
Dolžina: 134' ,  Imdb
Režija: Paul Greengrass
Scenarij: Billy Ray, Richard Phillips (knjiga)
Igrajo: Tom Hanks, Barkhad Abdi, Barkhad Abdirahman, Faysal Ahmed, Mahat M. Ali, David Warshofsky

Moram priznati, da je Kapitan Phillips že od samega začetka film, ki me nekako ni pretirano zanimal, saj sem ves čas imel občutek, da bom v njem težko našel kakšno dodano vrednost, oziroma presenečenje. Kljub dejstvu, da je film z režiserskega stolčka krojil Paul Greengrass in nastopu Toma Hanksa v naslovni vlogi. In ker večina dobro pozna zgodbo o reševanju 53-letnega kapitana Richarda Phillipsa, o kateri so pred nekaj leti poročali vsi svetovni mediji, se v tem prispevku niti ne bom pretirano trudil skrivati morebitne spoilerje. Zato opozarjam vse tiste, ki še ne poznate vsebine, oziroma končnega izida in se želite v polni nevednosti posvetiti filmu, da vas v nadaljnjem tekstu čakajo informacije, ki lahko pokvarijo vašo izkušnjo. Zgodba nas vrača v leto 2009, ko je ameriška tovorna ladja Maersk Alabama zapustila luko v Omanu in ob vzhodni afriški obali odplula proti skrajnem jugu črne celine. Pot jo pelje skozi nevarne mednarodne vode nedaleč stran od somalijske obale, v katerih se je pred tem zgodilo več ugrabitev in poskusov ugrabitve. Disciplinirani kapitan se dobro zaveda potencialne nevarnosti, zato ves čas vztraja na polni pripravljenosti članov posadke in vneto opozarja na dosledno upoštevanje varnostnih protokolov. Ko se na zaslonu njihovega radarja pojavijo dva manjša čolna, ki se hitro približujeta ladji, kapitan ne izgublja čas. Takoj sproži varnostno proceduro in mornarje pripravi na potencialno grožnjo. Malce kasneje sta čolna že blizu in vsi dvomi so razblinjeni. Plovila sta polna oboroženih piratov, proti katerim neoborožena posadka nima veliko možnosti. Toda kapitan se ne misli kar tako vdati, zato z različnimi manevri in vodnimi topovi poskuša čolna obdržati na varni distanci. S pametno taktiko mu uspe odbiti prvi napad, vendar se pirati po krajšem premoru vrnejo — tokrat  še bolj odločni prevzeti kontrolo nad ameriško ladjo. 

Pri produkcijah tipa Kapitan Phillips ni težko predvideti, kakšen film lahko pričakuješ. Priljubljeni ameriški motiv junaškega posameznika, pospremljen z demonstracijo superiornosti ameriške vojaške mornarice sta postavki, brez katerih se očitno ne da posneti ameriškega filma o ugrabitvi ameriške ladje. Seveda, ustvarjalci se kljub temu ne odpovedo poskusu zbujanja vtisa večplastne obravnave problema piratstva (kamera nam za nekaj trenutkov prikaže bedo, v kateri živijo somalijski ribiči/pirati) in poskusu prepričevanja gledalca v dobrodušnost poštenih zahodnjaških korporacij (ladja pelje več ton humanitarne pomoči), a v končnici pod črto žal ostaneta zgolj že omenjeni postavki: herojstvo posameznika in manifestacija ameriške superiornosti. Ne želim biti pretirano kritičen, saj konec koncev z videnim sploh nisem bil nezadovoljen, a vseeno bi v filmu s takšno tematiko želel videti večdimenzionalno obravnavo izpostavljenih problemov. Kakorkoli, Greengrass se še enkrat več izkaže za zelo dobrega režiserja akcijskih prizorov, kar še posebej pride do izraza v prvem delu filma, med prikazom prizadevanj piratov, da prevzamejo kontrolo nad ladjo. Pregon s čolni, obrambni prejemi kapitana Phillipsa in samo zavzetje ladje; vse to je več kot dobro speljano. Po prevzemu kontrole pirati želijo ugotoviti koliko talcev jim je uspelo zajeti in tu film zaide v svojo manj prepričljivo etapo, v kateri ustvarjalci celo pozabijo, da so mornarji v podpalubju ob zajetju vodje piratov v roke dobili kos avtomatskega orožja. V nadaljevanju, v katerem nas čaka izmenjava talcev in kapetanovo požrtvovalno dejanje, zaseženo orožje ostane pozabljeno nekje v podpalubju.

V naslednji etapi, ki se razteza do samega (srečnega) konca, Greengrass kombinira priprave ameriške mornarice na reševalno akcijo z dogajanjem v reševalnem čolnu, v katerem Phillips in ugrabitelji čakajo na začetek pogajanj. Občutek je, da je ta del filma po nepotrebnem razvlečen, pa tudi da se Phillipsu v teh trenutkih pripisuje preveč pomembna vloga, v smislu samega vpliva na razvoj dogodkov. V interpretaciji kakšnega manj sposobnega igralca bi ta očitek verjetno še bolj bodel v oči, a na srečo je Hanks vrhunski igralec, ki iz takšnega položaja zna izvleči maksimum. Na drugi strani mu zelo dobro parira njegov glavni oponent, prepričljivi Barkhad Abdi (nominacija za oskarja) in tukaj vsekakor velja izpostaviti dober casting. Med ogledom in po ogledu si enostavno nisem mogel pomagati, da filma v bistvenih točkah nebi primerjal z dansko Ugrabitvijo (Kapringen, Tobias Lindholm, 2012), ki z enako snovjo doseže veliko boljši rezultat od naslovnega. Mislim, da vsak razmišljajoč gledalec lahko strinja z ugotovitvami kolege Filmoljuba, ki je glavne pomanjkljivosti identificiral takole: 

(a) manko prikaza širšega zgodovinsko-družbeno-političnega konteksta, ter (b) pritajeno poveličevanje ameriškega domoljubja in požrtvovalnosti. V obeh primerih bi lahko sicer dodal še svoj tretji argument zoper trajno in univerzalno vrednost omenjenih zgodb: s poistovetljivostjo likov in naravnanostjo pripovedi bolj ali manj nagovarjajo zgolj Američane. 

Jaz bi samo še dodal, da bi pri obravnavi resnih tem kot je ta želel videti bolj studiozno prevpraševanje razlogov za pojav piratstva (ki jih tu ne bom našteval), škodil ne bi niti natančnejši oris položaja in vloge delavcev, v tako stresnem delovnem okolju. Skratka, Kapitan Phillips je film z odlično prvo tretjino, slabše dodelanim osrednjim delom in povprečno zadnjo tretjino, ki kot celota ne razočara, a tudi navduši ne. (+3)

Ocena: