Slovenski naslov: Teater ubijanja
Država: Danska, VB, Norveška
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni, Krimi, Zgodovinski
Dolžina: 159' (Director's cut) , Imdb
Režija: Joshua Oppenheimer, Christine Cynn, Anonimni
Scenarij: Joshua Oppenheimer
Igrajo: Anwar Congo, Jusuf Kalla, Herman Koto, Haji Marzuki, Safit Pardede, Ibrahim Sinik, Haji Anif, Syamsul Arifin, Sakhyan Asmara
Izdatna dolžina Teatera ubijanja je bil glavni razlog, zaradi katerega sem z ogledom tega močno hvaljenega dokumentarca odlašal vse do prazničnih dni, ko sem končno imel dovolj časa za daljše filme. O filmu se je ob in po LIFFu v domačem medijskem prostoru veliko pisalo in tu dejansko ni kaj dosti za dodati, vendar nisem želel, da bi ta zares poseben dokumentarec ostal brez omembe na Filmskem kotičku. In ker se je o filmu toliko govorilo bom povzetek vsebine zreduciral na tiste najnujnejše informacije. Leta 1965 se je v Indoneziji (pod pokroviteljstvom ZDA) zgodil vojaški udar, po katerem je vojska pod poveljstvom generala Suharta prevzela oblast. Suharto je celih 32 let z diktaturo vladal Indoneziji, najbolj temačno obdobje njegove vladavine pa je obdobje med letoma 65' in 66', ko je v čistkah bilo ubitih več kot milijon domnevnih komunistov (po nekaterih podatkih je ta številka bistveno višja). Indonezija danes uradno več ni pod diktaturo, toda oblast še vedno držijo ljudje, ki so neposredno povezani z enim največjih masovnih zločinov v zgodovini človeštva.
Joshua Oppenheimer je ameriški režiser z evropsko (dansko) adreso, ki je na začetku novega tisočletja odšel v Indonezijo, da bi posnel material za dokumentarec The Globalization Tapes, ki secira položaj indonezijskega delavca in prevprašuje rabo represivnega režima (militarizma) v funkciji globalnega kapitalizma. Med snemanjem je slišal številne zgodbe o množičnih pobojih v letih 65' in 66', ki so bile tako šokantno grozljive, da jih enostavno ni mogel ignorirati. Oppenheimer se je kasneje povezal z Wernerjem Herzogom, ki je po ogledu dotlej posnetega surovega materiala sklenil prevzeti vlogo izvršnega producenta. Mislim, da je Teater ubijanja tako zanimiv in šokanten predvsem zato, ker sta Oppenheimer, njegova stalna sodelavka Christine Cynn in njun anonimni indonezijski ko-režiser, uporabili zelo inovativen pristop. Ustvarjalci se niso zadovoljili zgolj s tem, da pred kamero postavijo tiste, ki so osebno sodelovali v množičnih pobojih, ampak jim je celo uspelo te ljudi prepričati, naj pred kamero osebno rekonstruirajo svoja zločinska dejanja. Ustvarjalci so na neki točki očitno začutili željo po pozornosti in pomembnosti, ki so jo intervjuvanci izkazovali ob vsaki priložnosti in to okoliščino so potem spretno obrnili sebi v prid. To so dosegli z zelo spretno rabo ideje filma v filmu, oziroma filma o nastajanju filma, ki je njihovim igralcem dala občutek pomembnosti in jih tako pripravila do tega, da skozi iluzijo igranja prizorov povedo, oziroma priznajo veliko več, kot bi bili pripravljeni v normalnih okoliščinah.
Na ta način so ustvarjeni unikatni predpogoji za bizarne surrealistične rekonstrukcije zločinov, ki v nekaterih odsekih delujejo neverjetno resnično. Ne samo za nas pred malimi zasloni, ampak tudi za tiste, ki so stali pred kamero. Krvniki so se brez težav vrnili v staro ubijalsko formo, ki je v posameznih prizorih delovala tako pristno, da smo v očeh naturščikov, ki so igrali žrtve, lahko zasledili grozo in strah, ki se jo ne da ponarediti. Ta formula je potem domiselno nadgrajena z idejo, da se Anwar Congo (glavni igralec/zločinec) med snemanjem enega izmed prizorov filma v filmu preizkusi v vlogi žrtve. Anwar filmarjem kasneje ob ogledu posnetega materiala prizna, da je med snemanjem prizora v katerem igra žrtev občutil tesnobo in strah. Potem izreče konstatacijo, da so se ljudje, ki jih je mučil, najbrž počutili podobno. Režiser mu v nekaj stavkih, kot majhnem otroku razloži, da so se njegove žrtve zagotovo počutile veliko huje: Ti si se zavedal, da je vse kar se ti dogaja le fikcija, oni pa so se zavedali, da bodo umrli. Komponenta filma, ki jo nikakor ne gre zanemariti, je analiza stanja indonezijske družbe, ki še vedno ne dojema vse razsežnosti tragedije, ki se je začela pred skoraj pol stoletja. Pravim začela iz preprostega razloga, ker tragedija še traja. Paravojaška organizacija Pancasilska mladina je še vedno igra pomembno vlogo v državi, položaje v vseh vejah in nivojih oblasti (tudi tistih najvišjih) pa zasedajo ljudje s krvavimi rokami. To stanje je v nekem intervjuju še najbolje opisal Oppenheimer, ki je izjavil, da se je ob prihodu v Indonezijo počutil, kot bi prišel v Nemčijo pol stoletja po holokavstu, oblast pa bi še vedno imeli nacisti. (+4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar