Blue Jasmine (2013)

Slovenski naslov: Otožna Jasmine 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Woody Allen
Scenarij: Woody Allen
Igrajo:  Cate Blanchett, Sally Hawkins, Alec Baldwin, Bobby Cannavale, Peter Sarsgaard, Andrew Dice Clay, Louis C.K.

Pred skoraj osemdesetimi leti se je rodil  Allan Stewart Konigsberg, velikan filmske umetnosti, ki ga vsi poznamo pod imenom Woody Allen. V razmeroma visoki starosti je Allen še vedno izrazito vitalen filmar, ki v tem trenutku že vstopa v post-produkcijsko fazo svojega novega filma Magic in the Moonlight in tako nadaljuje film-na-leto tradicijo, ki ni prekinjena vse od leta 1982. Po filmskem pohajkovanju po evropskih prestolnicah Woody novo zgodbo začne v rojstnem New Yorku, ki tokrat ni primarni kraj dogajanja, temveč izhodišče, iz katerega se glavna junakinja  Jeanette (pardon) Jasmine Francis odpravi v San Francisco. Ne zato, ker ji srce tako želi, ampak zato, ker je San Francisco njena najboljša, oziroma edina opcija. Tam živi njena Ginger, ki striktno (krvno) gledano, ni njena prava sestra. Obe sta namreč bili posvojeni. Ginger je mati samohranilka, ki živi v neuglednem stanovanju z dvema otrokoma. Kmalu bi se jim moral pridružiti fant Chili, vendar bo skupno življenje s Chilijem moralo malce počakati. Zdaj je Jasmine tista, ki potrebuje pozornost, saj po razpadu zakona z bogatim poslovnežem Halom ni ostala zgolj brez moža. Ostala je tudi brez denarja, hiš, avtomobilov, nakita in vseh ostalih pomembnih stvari, na katere mislimo ko rečemo, da nekdo živi na visoki nogi. Vse premoženje in prihranke je zaplenila država, potem ko je Hal bil aretiran zaradi finančnih goljufij. Hal je namreč dolga leta vodil več različnih podjetij, ki so funkcionirala na zelo sofisticiranih principih ponzijeve sheme, ki bi najbrž še vedno delovala, če se v zgodbo ne bi vmešala njegova nezvestoba in Jasminin ranjeni ponos.

Ponos, ki bi ga Jasmine rade volje požrla takoj, ko je vstopila v sestrino luknjo od stanovanje. A poti nazaj več ni. Edina pomoč pri lajšanju njenih duševnih bolečin sta škatla s pomirjevali in kozarec žganja. Nekaj tabletk pogoltne ko spozna, v kakšni luknji je pristala, kozarec žganja pa si nalije takoj, ko sreča zgubo, s katero sestra planira skupno življenje. Zato jo poskuša prepričati, naj vendarle še malo počaka, saj jo tem nekje zunaj čaka moški, ki je za njo veliko boljša izbira. Toda Jasmine je veliko bolj zaskrbljena za svojo, kakor za sestrino usodo in dobro se zaveda, da mora nekaj storiti, če želi začeti znova. Toda kje? Kako? Posebnih znanj nima, v življenju ni nikdar delala. Žarek upanja požene sestrina pohvala na račun njenega občutka za okusno opremljanje luksuznih domov. To je to! Postala bo svetovalka za notranje opremljanje. Odloči se za on-line študij na daljavo, pred tem pa mora pridobiti nekaj računalniškega znanja, zato se vpiše na računalniški tečaj. In ker vse to treba plačati, se zaposli kot receptorka v zobni ambulanti. In ko na neki zabavi sreča uglajenega poslovneža z diplomatskimi ambicijami, zdi se, da se njen kratki izlet v socialno močvirje počasi bliža koncu. Toda preteklost še ni opravila z Jasmine in dohitela jo bo v najbolj nepravem trenutku.

Ko v uvodni špici zagledam belo windsor pisavo na črni podlagi, ki v spremstvu džeza, oziroma klasične glasbe  predstavlja ljudi, ki so tako ali drugače zaslužni za realizacijo dotičnega filma, je moje razpoloženje takoj za nekaj odstotkov boljše. Potem ko v mlajših letih nekako nisem prav dobro razumel (in temu primerno cenil) Allenovih filmov, danes tudi v njegovih ne najboljših stvaritvah najdem dovolj razlogov za zadovoljstvo. Tudi povprečni Allen, je še vedno Allen. Pravo veselje pa nastopi takrat, ko se Woody dvigne iznad (lastnega) povprečja in Otožna Jasmine je eden takih trenutkov. Že vemo, Allenovi filmi so se vedno vrteli okrog likov in tudi tokrat je tako, toda z opombo, da je manjšo deviacijo od standardne postavitve moč zaznati v trdnejši povezavi med liki in okoljem, oziroma aktualno družbeno realnostjo. Otožna Jasmine tako ni zgolj karakterna študija posameznice, ki se ji v nekem trenutku podre svet, ampak tudi dokaj jasen namig, da smo kot družba zašli na stranpot in se preveč oddaljili od pravih vrednosti. Mislim, da se je ravno zato centralna figura portretirana kot tipična anti-junakinja, ženska, ki je tako odmaknjena od realnosti, tako dehumanizirana, da se gledalec z njo enostavno ne more identificirati, oziroma sočustvovati. Odločilno vlogo pri realizaciji režiserjevih zamisli odigra maestralna Cate Blanchett, ki je ustvarila izjemno prepričljiv ženski lik in čeprav še nisem videl vseh kandidatk za najvišja priznanja menim, da je Cate letvico postavila zelo visoko. Igralka nikoli ne prestopi tiste nevidne črte, ki pelje v overacting, ves čas ohranja polno sinhronizacijo s soigralci znotraj kadra in obenem izkoristi tiste odseke, v katerih lahko pokaže vso razkošnost svojega igralskega znanja. Pohvaliti velja tudi ostale sodelujoče, vedno simpatično Sally Hawkins, ravno prav sluzastega Aleca Baldwina in mojega osebnega  favorita, večno podcenjenega Bobbyja Cannavaleja, ki je na dolg seznam manjših vlog dodal še en zanimiv nastop. Skratka, Otožna Jasmine je scenaristično pameten, dobro režiran in odlično odigran film, ki uvrščam med tiste najkvalitetnejše stvaritve preteklega leta. 

Ocena: