Dallas Buyers Club (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 117' ,  Imdb
Režija: Jean-Marc Vallee
Scenarij: Craig Borten, Melisa Wallack
Igrajo:  Matthew McConaughey, Jennifer Garner, Jared Leto, Steve Zahn, Denis O'Hare, Dallas Roberts, Griffin Dunne

Nedolgo nazaj sem pisal o visokoproračunski krimi drami Ugrabljeni (Prisoners, 2013), sicer prvem ameriškem filmu kanadskega režiserskega mojstra Denisa Villeneuva in zdaj je tu še Dallas Buyers Club, film še enega kanadskega prebežnika Jean-Marc Valleeja (C.R.A.Z.Y. ,  Café de Flore), ki je na ameriško sceno vstopil, recimo temu, na zadnja vrata. Kanadčan se je povezal z neodvisnimi producenti in za pravi drobiž (5 mio $) posnel biografsko zgodbo Rona Woodroofa (igra ga Matthew McConaughey), bolnika z aidsom, ki je v ZDA tihotapil nedovoljena zdravila in z njimi zalagal številne bolnike, ki jim AZT (v tem času edino legalno zdravilo) ni pomagal.   

Že po prvem prizoru je jasno, da to ni zgodba o tipičnem dobrotnem junaku, ki ga doleti nesreča, ampak zgodba o razvratnežu, ki s svojim življenjskim stilom enostavno preveč izziva usodo. Alkohol, nezaščiten seks s prostitutkami in kokain so sestavni del njegovega vsakdana. Ron se zaveda, da se z njegovim zdravjem nekaj dogaja, a vseeno trmasto vztraja pri svojih navadah, vse dokler nekega dne ne kolapsira in konča v bolnišnici. Zdravniki opravijo preiskave in ugotovijo, da boleha za aidsom. Odgovorni zdravnik bolnika seznani z grdo resnico in mu razloži, da bo po njegovi oceni živel le še 30 dni, toda Ron ne želi sprejeti takšne razlage. Sigurno je prišlo do zamenjave vzorcev krvi, ugovarja. Svoje zanikanje temelji na dejstvu, da ni homoseksualec in da nikoli ni imel istospolnega odnosa. Homoseksualce sovražim, še njihove bližine ne prenesem, razmišlja, zato je nemogoče da sem okužen. Na lastno pest zapusti bolnišnico, a ko čez nekaj dni znova kolapsira, si več ne more zatiskati oči. Začne jemati AZT, edino legalno zdravilo za zdravljenje aidsa, ki njegovo stanje le poslabša. Soočen s smrtjo poišče pomoč pri zdravniku v Mehiki, ki mu priskrbi alternativna zdravila. Nova zdravila izboljšajo njegovo stanje, Ron pa istočasno spoznava, da so alternativna zdravila zelo iskana roba. Prodaja le-teh je v ZDA nelegalna, zato s pomočjo transvestíta Rayona (Jared Leto), ki ga je spoznal v bolnišnici in ki prav tako boleha za aidsom ustanovi klub, ki svoje člane proti plačilu članarine oskrbuje s spornimi zdravili.

Dallas Buyers Club me je spomnil na čase, ko se je tudi v naših krajih razširila novica o novi smrtonosni bolezni, za katero ni zdravila. Še danes se živo spomnim, kakšen preplah je aids povzročil med neobveščenim, slabo informiranim prebivalstvom. V tistih letih sem bil mlajši najstnik, ki ga je babica v vročih poletnih dneh želela odvrniti od osvežitve v javnih bazenih zaradi nove, neverne bolezni, ki te pokonča v nekaj mesecih. Njeno nasprotovanje me seveda ni ustavilo, a vseeno ta zgodbica lepo pojasni paranojo, ki jo je sredi 80-ih povzročil virus HIV. V tistih letih je večkrat bilo slišati debato o tem, ali je biti HIV pozitiven slaba, ali dobra novica. Nekateri so bili prepričani, da pozitivno ne more biti nič drugega kakor pozitivno, eni pa so to nelogičnost povezovali z neumno ameriško logiko, podobno tisti, da se med tekmami lige NBA imeni ekip pišejo v nasprotnem vrstnem redu od našega normalnega (domači-gostje) sistema. Ron Woodroof se je med tem na drugi strani Atlantika boril za življenje, njegov boj pa se je počasi dobival obrise zelo dobičkonosnega posla, ki je bil trn v peti ameriške agencije za regulacijo zdravil in seveda, farmacevtske družbe, ki je izdelovala edino legalno zdravilo v ZDA. 

Dallas Buyers Club je film, ki funkcionira na dveh poglavitnih nivojih. Prvi, pomembnejši nivo je karakterna študija homofobičnega nepomembneža, ki se sprva ne želi sprijazniti s svojo nesrečno usodo. Človeka, ki ostro zavrača vsako povezovanje z boleznijo homoseksualcev, saj to zanj posledično pomeni povezovanje s homoseksualnostjo, ki jo po njegovem prepričanju prakticirajo manjvredneži, ljudje z napako, s katerim ne želi imeti nič skupnega. Tako kot vedno se izkaže, da večina njegovih predsodkov izvira iz neznanja in vpliva okolice, ki ustrezno oblikuje miselne vzorce tipičnega heteroseksualnega moškega. Ko ta posameznik začne spreminjati svojo miselnost, ga okolje izobči, potisne na margino, s katere izobčenec praviloma najbolj jasno dojame svoje zablode. Pri vsem tem mi se še posebej dopade Valleejeva odločitev, da osrednjega protagonista ne transformira popolnoma, ampak ga prikaže kot človeka med procesom spreminjanja. Na sekundarnem nivoju film funkcionira kot odkrita kritika zdravstvenega sistema, ki se v navezi s politiko in ozkimi interesi farmacevtskih gigantov kruto igra z usodami obolelih. Vallee se sicer ne spušča v podrobnejšo analizo mehanizmov za regulacijo prometa z zdravili, a kljub temu dokaj nedvomno prikaže spono med zdravniki, politiko in farmacevti in oriše stanje, v katerem je vzpostavljena idealna klima za večnivojska koruptivna dejanja. Vsebinska zanimivost je vedno pomembna, a v tem primeru ne tudi odločilna, saj največ bonus točk izvira iz izjemno navdihnjenih igralskih kreacij. Matthewu McConaugheyju po moji oceni ne more uiti oskarjevska  nominacija, podobno dobre možnosti ima tudi odlični Jared Leto, ki bo verjetno med nominiranci za moško stransko vlogo. Oba sta se poleg odlične igre izkazala z izjemno požrtvovalnostjo: komaj prepoznavni  McConaughey je za vlogo shujšal več kot 20 kil, Leto pa je izgubil 15 kilogramov. Predvidljivost je večni problem  avtobiografskih zgodb in tudi Dallas Buyers Club ni imun na to bolezen, a v tem primeru je ta pomanjkljivost kompenzirana z zanimivo zgodbo, zelo dobro karakterno študijo in izjemno igro glavnih protagonistov. 

Ocena: