Slovenski naslov: Neznanec z jezera
Drugi naslovi: Stranger by the Lake
Država: Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Alain Guiraudie
Scenarij: Alain Guiraudie
Igrajo: Pierre Deladonchamps, Christophe Paou, Patrick d'Assumcao, Jerome Chappatte, Mathieu Vervisch
Cannes sta lani močno zaznamovala dva LGBT filma. V glavni tekmovalni sekciji je največ pozornosti pripadlo razvpitem, z zlato palmo nagrajenem Adelinem življenju (La vie d'Adèle, Abdellatif Kechiche), v tekmovalni sekciji Poseben pogled pa je nagrado žirije za režijo prejel Neznanec z jezera. V preteklem desetletju smo imeli priložnost videti lepo število filmov z gejevsko tematiko, a le redkim je uspelo izstopiti izven ustaljenih shem in okvirjev, v katerih so avtorji navadno postavljali svoje filme. V mislih imam bolj ali manj aktivističen predznak teh filmov, ki so predvsem želeli opozoriti na krivice, neenakopravnost, homofobijo in ostale nekorektnosti, s katerimi se vsakodnevno srečujejo istospolno usmerjeni. Takšna refleksija realnosti v filmih je povsem pričakovana in upravičena, a v vztrajnem ponavljanju teh, recimo jim klasičnih LGBT motivov, so filmski ustvarjalci pogosto pozabljali, da je za dober film potrebno storiti še kaj več, kakor zgolj izpostaviti določen problem. Občutek je, da je v zadnjih letih bila dosežena kritična masa filmov, ki je omogočila evolucijo LGBT filma. Ali drugače, ustvarjeni so bili pogoji, za nastanek filmov, kot so Adelino življenje in Neznanec z jezera. Adelino življenje tako več ne izgublja energijo na prikaz nevšečnosti, s katerimi se srečuje mlada lezbijka, ampak se raje osredotoči na podrobno seciranje univerzalnega motiva prve ljubezni.
Podobno pot ubere tudi Alain Guiraudie — njegov Neznanec z jezera je napeta psihološka drama, ki zlahka pritegne našo pozornost in nas ohranja zainteresirane vse do zaključnega kadra. Guiraudieju si je veliko pomagal sam in sicer z odločitvijo, da film posname na zgolj treh lokacijah, ki tvorijo nekakšen mikrokozmos, v katerem akterji nimajo skorajda nobenega kontakta z zunanjim svetom, zato se lahko obnašajo povsem sproščeno in v skladu s svojo homoseksualnostjo. Primarni kraj dogajanja je obala odročnega jezera, na kateri se v poletnem času zbirajo izključno moški. Med njimi je tudi Franck, mlad moški v zgodnjih tridesetih, ki že nekaj let obiskuje plažo ob jezeru. Kraj, na katerem se lahko nag sončiš in opazuješ druge moške v Adamovem kostumu, ali se s kakšnim izmed obiskovalcev zmeniš za seks v bližnjem gozdičku. Postavnemu moškemu kot je Franck ne manjka ponudb za priložnostni seks, toda ta se namesto ekspresne potešitev spolne sle raje odloči za prijateljevanje s Henrijem, debelušnim moškim, ki iz dneva v dan osamljen sedi nekje na obrobju in od daleč opazuje dogajanje na plaži. Henri, ki v resnici ni prepričan kaj je (homoseksualec ali biseksualec), Francka telesno ne privlači, zato nova prijatelja večino časa le prijetno kramljata. Nato Franck opazi postavnega Michela, ki ga močno privlači. Privlačnost je obojestranska, toda Michael že ima (ljubosumnega) ljubimca, ki takoj zavzame sovražno obrambno držo. Ko nekaj dni kasneje iz vode potegnejo truplo Michaelovega partnerja, na plažo pride detektiv, ki začne raziskovati okoliščine, v katerih je mladi homoseksualec utonil.
Tisto kar Neznanca z jezera loči od večine LGBT filmov, je avtorjeva ideja, da posname film, ki bo vzel določeno distanco od ustaljenih motivov iskanja seksualne identitete, vsakodnevnih težav istospolno usmerjenih in podobnih reči. Režiser homoseksualnost predstavi sproščeno in naravno, kot golo dejstvo, ki tukaj ima funkcijo zelo priročnega izhodišča za graditev efektne, s suspenzom prepojene psihološke drame, ki iz gledalcev dela voajere in v nas istočasno prebuja močno željo po spoznanju motivacije za dejanja glavnih protagonistov. Guiraudie nam brez zadržkov pokaže prizore istospolne ljubezni, ki za nekatere gledalce utegnejo biti preveč nazorni, vendar je v isti sapi potrebno poudariti, da tu gre za povsem nesenzacionalistične prizore, ki gledalcu pomagajo razumeti motivacijo akterjev in pomembno karakterizirajo njihove medsebojne odnose. Mislim, da je eden glavnih faktorjev za dobro funkcioniranje filma odlična atmosfera, ki izhaja iz načrtnih prostorskih omejitev, oziroma rabe zgolj treh snemalnih lokacij in premišljenega kadriranja, s katerim se na like projicirajo občutki utesnjenosti in ujetosti v lastno usodo. Po odkritju trupla policijska preiskava smrti mladega moža postane tisto glavno narativno gonilo (vsaj v klasičnem smislu), vendar dejstvo, da gledalci (in oba osrednja protagonista) poznamo resnico o smrti nesrečnega mladeniča jasno nakazujejo, da je policijska preiskava le orodje, s katerim režiser ustvarja ugodne pogoje za zelo podrobno raziskavo vseh aspektov (istospolnega) poželenja, strasti in ljubezni. Ta motiv je z nami vse do samega (odprtega) konca, po katerem še nekaj časa razmišljamo o osrednjem konfliktu, v katerem na nasprotnih straneh stojita poželenje in moralnost. Alain Guiraudie je ustvaril drzen in kompleksen film, ki predstavlja pravo osvežitev v neskončnem morju podobnih, brezidejnih filmov in zanimivo bo videti, kaj nam Francoz lahko ponudi v prihodnosti. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar