Rush (2013)

Slovenski naslov: Dirka življenja
Država: ZDA, Nemčija, VB
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Biografija, Drama
Dolžina:  123' ,  Imdb
Režija: Ron Howard
Scenarij: Peter Morgan
Igrajo: Daniel Brühl, Chris Hemsworth, Olivia Wilde, Natalie Dormer, Lee Asquith-Coe, Tom Wlaschiha, Alexandra Maria Lara, Rebecca Ferdinando, Jamie Sives, Joséphine de La Baume

Dirka življenja je drugi skupni projekt režiserja Rona Howarda in scenarista Petera Morgana, ki sta že uspešno sodelovala pri zgodovinski drami Frost/Nixon (2008). Pri večini filmov o katerih pišem je režiser tista oseba, ki ji pripisujem največji odstotek avtorskih zaslug, čeprav razumem, da je v produkcijo posameznega filma vpleteno veliko ljudi, ki so v končni izdelek vgradili svoje strokovno znanje. Scenarij, igranje, fotografija, glasba… vse to postorijo ljudje, brez katerih se večina filmov ne bi dalo posneti. A na koncu je režiser tisti, ki drži dirigentsko palico in v smiselno celoto komponira prispevke vseh sodelujočih. Razmerje med režiserjem in ostalimi, ki tako ali drugače sodelujejo pri nastajanju filma, je odvisno od številnih dejavnikov, v skladu s temi razmerji filme lahko delimo na avtorske in tiste, pri katerih so režiserji zgolj najeta delovna sila. Poznamo tudi nekakšne vmesene modele, v katerih režiser določene odločitve prepušča igralcem, direktorju fotografije, scenaristu. Ta razmerja so pogosto definirana z vložkom, ki ga v film prinaša posameznik in v naslovnem primeru dobršen del avtorstva velja pripisati scenaristu Peteru Morganu, nekakšnem idejnem očetu celotnega projekta. Zanimivo je, da v njegovem prvem scenarističnem osnutku ni bilo dirkalnih sekvenc in ostalih produkcijsko dragih elementov, saj je projekt v tej zgodnji fazi bil zamišljen kot nizkoproračunski film. Šele kasneje je projekt prerasel nizkobudžetne okvirje, dobil  uveljavljeno režisersko ime (prva izbira Paul Greengrass je kasneje zamenjan z Ronom Howardom), Peter Morgan pa je v intenzivnih pogovorih z Nikijem Laudo še dodatno izpilil scenarij in v film vključil tudi prizore na dirkališčih. 

Zgodba inštalirana v 70-ta leta prejšnjega stoletja nas pelje v svet Formule 1 in nam predstavi rivalstvo med avstrijsko dirkalno legendo Nikijem Laudo in njegovim angleškim rivalom Jamesom Huntom. Rivalstvo, ki se je med dirkačema začelo že v nižji seriji (Formula 3), se je nadaljevalo tudi potem, ko sta se oba prebila v najbolj prestižen razred avtomobilskih dirk. V Huntovem preboju v Formulo 1 je odločilno vlogo (poleg dirkaških kvalitet) odigral entuziazem lastnikov dirkalnega moštva Hesketh Racing, za katerega je Anglež dirkal v nižjih serijah. Lastniki moštva so se želeli dokazati na najvišjem nivoju, priložnost za dokazovanje pa je dobil tudi Hunt, ki ga je z lordom Heskethom (latnikom moštva) družilo pristno prijateljstvo. Lauda je svoj mesto v Formuli 1 našel pri moštvu BRM, pri katerem je enostavno kupil sedež drugega dirkača. Lastnikom moštva je kmalu postalo jasno, da so oni tisti, ki bi morali plačevati Laudino zanje, saj se disciplinirani in neverjetno metodični Avstrijec hitro pokazal iz kakšnega testa je. Lauda ni bil le izjemen dirkač, ampak tudi človek z veliko tehničnega znanja, ki je v sodelovanju z mehaniki bistveno izboljšal bolid. Avstrijec se je že naslednje leto preselil k Ferrariju in leta 1975 prvič osvojil naslov svetovnega prvaka. Huntov dirkalnik je v tem obdobju bil povsem nekonkurenčen, toda Hunt je v naslednji sezoni dobil sedež pri McLarenu in se tako ponovno znašel za volanom dirkalnika, s katerim lahko resno izzove Laudo.

Povzetek vsebine faktološko predstavi najpomembnejše točke filma, okoli katerih Howard in Morgan izgradita natančno karakterno študijo obeh centralnih protagonistov. Mislim, da je tu zelo pozitivno predvsem to, da je narejen odmik od klišejskega koncepta enega osrednjega protagonista, ki se bori proti drugem, manj simpatičnem, pogosto zlobnem in nasploh manj človeškem oponentu. Torej, nobenega izmed obeh glavnih dirkačev se ne slika kot antagonista, ampak se poskuša ujeti približek realnosti in mislim, da je to eden izmed razlogov, zaradi katerih Dirka življenja ni samo še en film o dirkanju. Nekatere stvari so resda filmsko prirejene (med Laudo in Huntom nikoli ni bilo takšne napetosti, kot to prikaže film), pa tudi njuno rivalstvo je nekoliko prenapihnjeno, saj Hunt s svojimi dirkaški dosežki ni nikoli dosegel Laudine veličine. Šele Laudina nesreča, ki je tisti ključni dirkalni vrhunec filma, Huntu omogoči osvojitev njegovega edinega naslova svetovnega prvaka. A kot rečeno, tandem Howard-Morgan težišče zgodbe z dirkališč pametno prestavi na oba glavna protagonista in njuna življenja. Mogoče je eden izmed razlogov za dobro funkcioniranje filma dejstvo, da sta Lauda in Hunt bila takorekoč diametralno nasprotna karakterja, s povsem različnimi dirkaškimi in življenjskimi filozofijami. Hunt je priljubljen, konstantno obkrožen z ljudmi, dekleta sama skačejo v njegovo posteljo, Lauda pa je germansko hladen, zadržan človek, ki vedno razmišlja in deluje premišljeno. Toda Laudi kljub izraziti čustveni racionalnosti (v spomin se vtisne izjava: Sreča je sovražnik) uspe vzpostaviti pristno vez s soprogo, medtem ko Huntov zakon razpade ravno zaradi njegove čustvene nedostopnosti. Ena izmed postavk, ki filmu prinaša pomembne točke je odlično vintidž vzdušje, poustvarjeno s skrbno izbiro oblačil, glasbe, rekvizitov in rumenkasto zrnato fotografijo. Najmočnejši vtis pa pustita odlična glavna igralca — že  kolega Paucstadt je v svojem zapisu ugotavljal, da je Daniel Brühl v najboljši formi doslej — jaz bi pa izpostavil še malo manj impresivnega, a kljub temu zelo prepričljivega Chrisa Hemswortha, ki je tu pokazal velik igralski potencial. Ob korektni režiji Rona Howarda bi še posebej izpostavil scenaristično spretnost Petera Morgana, ki je zgodbo prikrojil okusu množic, a vseeno ohranil dovolj zanimivih podrobnosti in karakternih detajlov, kar v seštevku tvori zgodbo, v kater lahko uživajo tudi tisti, ki jih dirkanje pretirano ne zanima. Morgan, ki je s scenarijem za odlični Prekleti United (The Damned United, Tom hooper, 2009) že dokazal, da mu ležijo športne biografije, je znova postavil odličen scenaristični temelj, na katerem je Howard zgradil eden najboljših filmov o formuli 1. Dirka življenja ni popoln film, saj mu ob fokusu na Laudo in Hunta zmanjka časa za karakterizacijo obeh pomembnejših ženskih likov, ki so povsem ploščati. Moteča je recimo tudi lebdeča podoba Laudine soproge, v trenutkih ko dirkač zaradi varnostnih razlogov prekinja dirko — gledalcu vsega res ni treba narisati — a te manjše pomanjkljivosti kljub temu ne skazijo zelo dobrega celostnega vtisa. 

Ocena: