Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nigerija, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 107' , Imdb
Režija: Andrew Dosunmu
Scenarij: Darci Picoult
Igrajo: Danai Gurira, Isaach De Bankole, Yaya Alafia, Anthony Okungbowa, Bukky Ajayi, Angelique Kidjo
Ko bom čez nekaj let iz spomina priklical naslovno zgodbo, možgani bojo iz predalčka z naslovom Mother of George poslali fine barvite podobe. V to sem prepričan, kajti vizualna lepota drugega celovečerca Andrewa Dosunmuja, nigerijskega migranta z newyorško adreso, je brez dvoma njegov najbolj zapomljiv element. Ameriški Nigerijec film odpre s tradicionalno nigerijsko poročno slovesnostjo. Kadre zapolnjujejo svatje v svojih najboljših tradicionalnih oblačilih, pogled na zibajočo množico je prava barvna simfonija. Predstavimo mladoporočenca. Ženin Ayodele vodi manjšo afriško restavracijo v družinski lasti, njegova izbranka je rojakinja Adenike, s katero bosta začela skupno življenje v majhnem brooklynskem stanovanju. Po čudoviti poroki mladoporočenca preživljata medene mesece, ljubezen cveti in zdi se, da nič ne more pokvariti njune idile. A dnevi in meseci minevajo in Ayodelejeva družina na čelu z njegovo staromodno materjo vedno bolj nestrpno pogledava proti snahinem trebuhu, vendar spremembe ni. Poskušali so s tradicionalnimi pripravki in napitki, obiskovali zdravilce in vrače; nič ni pomagalo. Adenike želi poskusiti s klasično medicino, ki lahko ponudi nekatere odgovore in alternativne rešitve, toda njene prošnje naletijo na (moževa) gluha ušesa. Ayodele poziv na testiranje doživi kot napad na njegovo moškost in zakonca se znajdeta v začaranem krogu iz katerega ne najdeta izhoda. Pravijo, da za vsak problem obstaja rešitev in tašča snahi kmalu predlaga rešitev, ki bo zadovoljila vse in ohranila zakon, ki je brez potomca obsojen na propad.
Spoznavanje drugačnih kultur in običajev skozi film je vedno dobrodošlo. V tem primeru nam je v ogled in presojo ponujen portret nigerijske skupnosti v New Yorku, ki kljub obstoju v drugačnem, izrazito liberalnem okolju, želi ohraniti tradicionalni način življenja, zastarele običaje in navade. Mother of George se v prvi vrsti ukvarja s položajem ženske v takšni skupnosti, nekoliko manj intenzivno se v precep vzame tudi položaj moškega. Film najlažje analiziramo, če pod drobnogled vzamemo tri najpomembnejša ženska lika. V središču imamo Adenike, novopečeno soprogo, ki se na eni strani sooča s pritiski tradicionalističnega okolja, ki ga utelešuje njena tašča, na drugi pa se spogleduje z liberalnimi življenjskimi nazori najboljše prijateljice. V očeh okolice vrednost glavne junakinje opredeljuje njena (ne)zmožnost zanositve, v ignoriranju njenih prizadevanj za znanstveno obravnavo problema pa se zrcali patriarhalna hierarhija zaprte skupnosti, ki ne pušča niti malo prostora za prevpraševanje moške superiornosti. Glavna nosilka takšnih nazorov je paradoksalno ženska, v tem primeru mati neplodnega moškega, ki je pripravljena iti zelo daleč, da zaščiti ugled svojega potomca. Tega paradoksa smo pravzaprav vajeni, saj je zaščitniška in vsevedoča mati dokaj pogost filmski motiv in inštrument za slikanje zapletenih družinskih relacij. V tem smislu film ne ponudi veliko novega — ko enkrat zavzame začrtano smer, ni težko predvideti kam gre in kako se bo končal. Zanimivo bi bilo, če bi ustvarjalci v zgodbo vpletli bolj poglobljeno analizo razlogov za skoraj hermetično zaprtost priseljenske skupnosti, saj bi zgodba z enakimi izhodišči v bolj odprti skupnosti verjetno imela drugačen scenarij. Občutek je, da Dosunmu ni izkoristil vseh potencialov, ki jih je prinesla umestitev zgodbe v pisano velemestno okolje. Na srečo so tu suverene igralske kreacije čudovite Danai Gurira, izkušenega Isaacha De Bankoléja in ostalih sodelujočih, ki ob vizualnih rešitvah obetavnega direktorja fotografije Bradforda Younga (Ain't Them Bodies Saints, Pariah), filmu prinašajo dodano vrednost in ga dvigujejo iznad povprečja. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar