Slovenski naslov: Slika, ki je ni
Država: Rithy Panh
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 92' , Imdb
Režija: Rithy Panh
Scenarij: Rithy Panh, Christophe Bataille
Igrajo: Randal Douc (narator)
Imam občutek, da dokumentarni film privlači vedno več gledalcev. Produkcija je iz leta v leto obsežnejša, vedno več dokumentarcev igra pomembne vloge na največjih filmskih festivalih. Zmagovalec Benetk je postal italijanski dokumentarec Sacro GRA (R: Gianfranco Rosi), Teater ubijanja (The Act of Killing, R: Joshua Oppenheimer) je postal eden izmed največkrat nagrajevanih filmov preteklega leta, naslovna Slika, ki je ni, pa je prejela glavno nagrado v canski sekciji Poseben pogled in oskarjevsko nominacijo v kategoriji tujejezičnega filma. Teater in Slika imata kar nekaj skupnih točk; oba prihajata iz Azije in v precep jemljeta zgodovinsko obdobje zaznamovano z množičnimi poboji v Indoneziji, oziroma Kambodži. V indonezijskem primeru so se v vlogi žrtve znašli (domnevni) komunisti, v Kambodži pa so komunisti bili tisti, ki so izvajali množične poboje.
Pisalo se je leto 1975 in oblast v Kambodži so prevzeli Rdeči Kmeri. Revolucionarna oblast pod komando Pola Plota, enega izmed največjih vojnih zločincev v zgodovini človeštva, je zasedla prestolnico Phnom Penh in takoj začela uresničevati idejo o utopični komunistični državni tvorbi. Vsa večja mesta s prestolnico vred so bila izpraznjena, prebivalci pa so transportirani v posebna delovna taborišča. V taboriščih so končali vsi tisti, v katerih je oblast prepoznala kapitalistično grožnjo, torej člani višjega in srednjega sloja, intelektualci, zdravniki, novinarji, kulturniki… Nova oblast je ukinila šolski sistem, valuto, prepovedala vero in vsakršno obliko zasebne lastnine, tehnološki pripomočki in mehanizacija so bili prepovedani. Državljani so naenkrat postali suženjska delovna sila, življenjski pogoji v delovnih taboriščih so bili obupno slabi. Ljudje so silili v prekomerno delo, hrane je bilo vedno manj in stradanje se je začelo. Tiste, ki so se uprli so, ali mučili, ali ubili, s smrtjo je bila kaznovana tudi najbanalnejša oblika nepokorščine. Preživeli so le tisti najmočnejši in tisti, ki so imeli Fortuno na svoji strani. Slika, ki je ni je zgodba, ki jo pripoveduje človek, ki je uspel preživeti vse to gorje.
Njegovo ime je Rithy Panh. Leta 1979 mu je uspelo pobegniti na Tajsko in do tam naprej, v Francijo. Enako srečni niso bili njegovi najbližji, ki so zaradi podhranjenosti in prenapornega dela umrli od izčrpanosti in lakote. Panh je v Franciji končal filmsko šolo, njegova poklicna pot pa je od prvih korakov dalje zaznamovana z motivi stradanja njegovega ljudstva med vladavino Rdečih Kmerov. Podobno kot Teater ubijanja, ki svojo zgodbo podaja v (za dokumentarec) nekoliko nekonvencionalni pripovedni formi, se tudi Panh odloči za specifično, redko videno tehniko. Glavni liki v njegovi zgodbi so miniaturne, ročno izdelane glinene figurice, s pomočjo katerih režiser opravi rekonstrukcijo bolečih spominov iz otroštva. Takšni ideji so botrovali predvsem praktični razlogi, saj ne obstajajo arhivski posnetki, s kateri bi se gledalcu lahko približalo veliko trpljenje in grozodejstva, ki so jih prestali ti nesrečni ljudje.
Edini slikovni material iz tega obdobja so režimski propagandni filmi, s katerimi so Rdeči Kmeri dokumentirali tranzicijo države v komunistični raj. Z izrezki iz teh posnetkov, ki jih režiser domiselno kombinira s statičnimi podobami izdelanimi iz gline in komentarjem v off, se na gledalca učinkovito prenesejo številne razsežnosti trpljenja ljudi v obdobju med leti 1975-1979. Slika… je za režiserja bila zelo oseben projekt in prav intimna (osebna) naracija je najverjetneje eden izmed poglavitnih razlogov, zaradi katerih film izžareva takšno avtentičnost. Kaj povedati po ogledu takšnega filma? Kako se počutiti? Tako, s časovne distance, se človek počuti predvsem žalostno in razočarano ob spoznanju, da se je kaj takega lahko sploh zgodilo. Prisotna je tudi jeza, usmerjena proti celotni mednarodni skupnosti, ki je tolerirala dogajanje v Kambodži. Nobena izmed svetovnih velesil na tem območju očitno ni imela dovolj velikih interesov, ki bi jih bilo potrebno zaščititi, s tem pa postane toliko bolj očitno, koliko licemerja je bilo vgrajeno v skoraj vsa vojaška posredovanja v novejši zgodovini. Spomin na žrtve in nevarnost ponavljanja zgodovine sta že sama po sebi dovolj tehtna razloga, zaradi katerih si film Rithyja Panha zasluži pozornost in omembo. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar