Slovenski naslov: Okus po ljubezni
Država: Indija, Francija, Nemčija
Leto: 2013
Žanri: Drama, romantični
Dolžina: 104' , Imdb
Režija: Ritesh Batra
Scenarij: Ritesh Batra
Igrajo: Irrfan Khan, Nimrat Kaur, Nawazuddin Siddiqui, Denzil Smith, Bharati Achrekar, Nakul Vaid
Od svetovne premiere v sklopu canskega Tedna kritike, kjer je Okus po ljubezni prejel nagrado občinstva, sem o celovečernem prvencu štiriintridesetletnega Indijca Ritesha Batre poslušal same hvalospeve. Zadržanih odzivov je bilo malo, negativnih še manj in v mesecih po premieri so mnogi v njem videli najresnejšega kandidata za tujejezičnega oskarja. A na koncu se je izpostavilo, da so vsi, ki so razmišljali v tej smeri, delali račun brez krčmarja, saj je Indija v boj za oskarja poslala dokaj neodmevno dramo The Good Road (Gyan Correa, 2013).
Indijska metropola Mumbaj je eno izmed najbolj gosto naseljenih območij na svetu, na katerem po nekaterih ocenah živi skoraj 20 milijonov ljudi. Ena od posebnosti tega velemesta so tudi številni raznašalci hrane, ki vsak dan do lačnih uslužbencev dostavljajo tisoče in tisoče kosil. Takšen način prehranjevanja zaposlenih v tem delu sveta ima zelo dolgo tradicijo in mnogi raznašalci hrane prihajajo iz družin, ki se že zelo dolgo ukvarjajo s tem poslom. Mumbajska dostavljalska služba slovi po zanesljivosti (učinkovitost sistema dostave je potrdila celo raziskava strokovnjakov s Harvarda), vendar prav njihova napaka sproži sosledje dogodkov, o katerih govori Okus po ljubezni. Sajaan (Irrfan Khan) je redkobeseden računovodja tik pred upokojitvijo, ki se je po ženini smrti povlekel vase, človek, ki z ljudmi komunicira samo, če je to nujno potrebno. A ko na njegovi mizi nekega jutra konča menažka s kosilom, ki ga je za svojega hladnega in odtujenega moža skuhala mlada Ila (Nimrat Kaur), se med neznancema ustvari nenavadna vez. Zdolgočasena Ila zraven skodelic priloži sporočilce in kmalu začnejo v obeh smereh potovati najprej kratka in kasneje daljša sporočila, ki počasi dobivajo obrise prave dopisne romance.
Po številnih pozitivnih kritikah sem Okus po ljubezni pričakal z odprtimi rokami in po tihem upal, da je pred mano končno romantična drama, ki ima dovolj kvalitet za dvig iz sivega povprečja. Standardi, ki jih v zadnjih letih postavljajo rom-kom drame so zelo nizki, zato ni presenečenje, če kakšna izmed kolikor-toliko solidnih stvaritev (v teh žanrskih okvirih) doseže tako dobre rezultate pri občinstvu in kritikih. Po ogledu indijske uspešnice se sprašujem, ali je za tako velik uspeh filma najzaslužnejša ideja Ritesha Batre, da v času digitalizacije romantičnih komunikacij posname nostalgičen filmček, v katerem sms-sporočila, e-pošto in ostale sodobne oblike komunikacije zamenja zastarela pisna korespondenca? Ali je to bila tista zmagovita poteza, s katero je Batra kupil svoje občinstvo, saj razen tega retro vložka v filmu nisem registriral nič, kar bi posebej izstopalo, ne v negativnem, ne v pozitivnem smislu. Okus po ljubezni je brez dvoma soliden filmček, posnet na respektabilnem produkcijskem nivoju, dobro je režiran in odigran, ugaja tudi fino izpeljan odprt konec, ki ugibanje o končni resoluciji zgodbe prepusti domišljiji gledalca. A na koncu se vseeno nisem mogel znebiti občutka, da tej indijski kulinarični specialiteti manjka nekaj sestavin, da bi jo lahko označil kot resnični presežek. Glavni moški lik se mi zdi povsem nerealen — kot bi ga vzeli z nekega drugega planeta in postavili v to vlogo. Sajaan je samotar, človek brez družine, prijateljev, znancev in mogoče prav zato njegov strah pred ljubeznijo/starostjo/smrtjo deluje povsem zgrešeno in neprepričljivo. Batra pravzaprav vse svoje like in vprašanja predstavi preveč ploščato in enodimenzionalno, svoje pristavi tudi njegova nezainteresiranost za prevpraševanje razrednih razlik, s spolom opredeljenih socialnih vlog, medgeneracijskih razlik in ostalih življenjskih vprašanj, ki krojijo usode njegovih junakov.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar