Blue Ruin (2013)

Slovenski naslov: Otožno razdejanje 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Triler
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Jeremy Saulnier
Scenarij: Jeremy Saulnier
Igrajo: Macon Blair, Devin Ratray, Amy Hargreaves, Kevin Kolack, David W. Thompson 

V Cannesu od leta 1969 paralelno s centralno prireditvijo teče neodvisna sekcija Directors' Fortnight, ki nam vsako leto navržen nekaj zanimivih naslovov. Prepričan sem, da se tudi v letošnji selekciji (17 celovečercev) skriva kašen biserček, za vse nas, ki te filme gledamo z enoletnim zamikom, na domačih zaslonih, so še vedno bolj aktualni naslovi lanske edicije. O nekaterih naslovih iz lanske izdaje sem že pisal (Ilo ilo, Magic Magic, The Selfish Giant), o nekaterih verjetno še bom (Jodorowsky's Dune, On the Job), saj so vsi omenjeni (že videni) celovečerci kar konkretno potešili mojo lakoto po dobrem filmu. V to skupino z današnjim prispevkom dodajam še Blue Ruin, drugi celovečerec ameriškega režiserja Jeremyja Saulnierja. 

Dwight (Macon Blair) je brezdomec, ki je se na različne načine prebija iz dneva v dan. Čez noč spi v svojem razpadajočem avtu, njegov dan pa se začne z brskanjem po smeteh in iskanjem zavržene hrane. Včasih se v njegovem mošnjičku nabere dovolj cekinov za nekontaminirano hrano,  a to se ne zgodi ravno pogosto — za nakup sveže hrane je potrebno zbrati veliko vračljive embalaže — saj Dwight nekaj denarja pušča v rezervi, za nujne primere. Ko do njega pride novica o tem, da iz zapora izpuščajo človeka, ki je pred mnogimi leti umoril njegova starša, Dwight iz kovinske škatle izvleče prihranke, v svojo staro kripo vgradi nov akumulator in se odpelje proti rojstnemu kraju. Nekaj dni kasneje  že zasleduje avto, v katerega se je po izpustitvi iz zapora usedel morilec njegove družine. Morilčeva družina je v čast njegove vrnitve pripravila zabavo v nekem zakotnem baru, toda Dwight zanj ima drugačne načrte. Skrit na stranišču v roki stiska rezilo in živčno čaka trenutek, ko bo morilec moral sprazniti svoj mehur. 

Mogoče ste se kdaj ob pogledu na kakšnega brezdomca spraševali, kakšna je njegova zgodba, kaj ga pripravilo do tega, da je izbral življenje na ulici. Življenje piše raznolike zgodbe, a kot neko iztočnico lahko vzamemo predpostavko, da je večina brezdomcev nekoč imela dom. Tudi junak naslovne štorije ga je imel, a nato se je zgodila tragedija, ki ga je pognala v beg in iz njega naredila brezdomca. Jeremy Saulnier me je z naslovno stvaritvijo prepričal, da Američani še vedno znajo narediti dober film o maščevanju in okoli teh motivov zgraditi zgodbo, ki ne bo skupek obrabljenih vzorcev in prejemov. Blue Ruin že od samega začetka izžareva svežino, saj filmi o brezdomcih niso ravno pogosti, še manj je takih, ki za glavnega protagonista izberejo maščevalnega brezdomca. A Saulnier se ne zadovolji samo z izbiro netipičnega maščevalca, ampak svojo centralno figuro, ki jo odlično upodobi relativno neznani Macon Blair (z režiserjem je že sodeloval pri njegovem prvencu Murder Party), zariše še bolj nekonvencionalno. Dwight je namreč nekoliko neroden moški, ki ravna impulzivno in nepremišljeno, njegovo obnašanje v kritičnih situacijah pa je vse prej kot zbrano in hladnokrvno. Ko stopi pred morilca svojih staršev deluje prestrašeno, njegove reakcije ne puščajo vtisa nekoga, ki ve kaj počne, ampak nekoga, ki ga vodijo samoobrambni mehanizmi. S tem je ustvarjen nekakšen antipod običajnega maščevalnega filma, v katerem maščevanje poteka po skrbno načrtovanem scenariju, izvršitelj pa je vrhunsko natrenirana in premetena oseba, ki v ključnih trenutkih obnaša kot pravi profesionalec.  Zelo pomembno mi se zdi tudi to, da režiser v sodelovanju z glavnim igralcem zna v zgodbo vbrizgati dobrodošlo, ravno prav odmerjeno dozo (pretežno) črnega humorja. Izpostaviti velja še dobro atmosfero in natančno montažo, s katero se vzpostavi fluidnost zgodbe in ritem, ob kateri ni težko ohraniti koncentracijo in zainteresiranost za dogajanje na zaslonu. Blue Ruin je eno izmed najprijetnejših presenečenj lanske sezone, o katerem se je po toplem sprejemu v Cannesu (nagrada FIPRESCI) veliko govorilo tudi na račun načina, s katerim so ustvarjalci zaprli finančno konstrukcijo. Saulnier je izkoristil vedno bolj priljubljeno formulo množičnega financiranja in na platformi Kickstarter zaprosil za del sredstev. S prispevki 438-ih donatorjev je hitro dosežen zastavljeni cilj (35.000 $), kar na nek način napoveduje smer, v katero se bo v prihodnje razvijala (predvsem) neodvisna filmska produkcija. 

Ocena: