Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2013
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 93' , Imdb
Režija: Richard Ayoade
Scenarij: Avi Korine, Richard Ayoade, Fjodor Dostojevski (knjiga)
Igrajo: Jesse Eisenberg, Mia Wasikowska, Wallace Shawn, Noah Taylor, Kobna Holdbrook-Smith, James Fox
Doppelganger je nemška beseda, ki se je v svetu filma sčasoma postala priljubljen termin za zgodbe v katerih so v ospredju motivi razcepljene osebnosti, dvojniki in druge oblike dualnosti glavnih protagonistov. Čeprav je Fjodor Mihajlovič Dostojevski pisatelj, čigar dela so skozi filmsko zgodovino bila zelo pogosto adaptirana (v njegovem Imdb profilu najdemo več kot dvesto različnih adaptacij), povesti Dvojnik — knjiga je izšla leta 1846, samo leto dni po velikem uspehu, ki ga je Dostojevski dosegel s prvencem Bedni ljudje — doslej v film ni pretočil nihče. Nato se je Dvojnika lotil Richard Ayoade, obetavni britanski režiser, ki ga je v filmsko orbito izstrelil odmevni prvenec Podmornica (Submarine, 2010). Scenaristična adaptacija, ki jo je Ayoade spisal v sodelovanju z Avijem Korinom (manj znanim bratom proslavljenega Harmonyja Korina), je dokaj svobodna priredba Dvojnika, v kateri sta avtorja ohranila le golo okostje izvirnika.
Zgodba postavljena v nedoločen čas in kraj spremlja Simona Jamesa (Jesse Eisenberg), ki dela v neimenovanem podjetju kot eden izmed številnih referentov za procesiranje podatkov. Čeprav Simon že sedem let pridno opravlja svoje delo, nihče ne opazi njegove delovne vneme in učinkovitosti. Še najmanj njegov šef, g. Papadopoulos, ki konstantno kritizira njegove delovne dosežke. Zdi se, da nihče ne opazi, da Simon sploh obstaja. Vrhunec ignorance, ki jo izkazujejo ljudje v njegovi bližini je dosežen, ko mu varnostnik na službenem vhodu ne dovoli vstopa v stavbo, ker ga po sedmih letih dela v podjetju ni prepoznal. Njegova edina tolažba je sanjarjenje o Hannah (Mia Wasikowska), punci z oddelka za fotokopiranje. Simon jo s teleskopom pogosto opazuje v zasebnosti njenega stanovanja, saj Hannah živi v stavbi nasproti njegove. Nekega dne v podjetje pride novi sodelavec, ki ga g. Papadopoulos predstavi kot zelo perspektivnega mladega človeka, ki mu vodilni namenjajo pomembno vlogo v razvojnih planih podjetja. Njegovo ime je James Simon in je na las podoben Simonu. James je na predstavitev celo prišel v obleki, ki je identična obleki kakršno nosi Simon, vendar se zdi, da nihče razen Simona ne opazi, da je James njegova popolna replika.
Ayoade The Double umesti v svet podoben nekakšni retro-distopiji, ki iz spomina prikliče vizualnost Gilliamovega Brazila, pomešano z zabavno absurdnostjo zgodb Franza Kafke. Simon James ali James Simon? To je vprašanje, do katerega lahko zavzamemo stališče in se opredelimo, kateri izmed njiju nam je bolj resničen, čeprav je vseskozi jasno, da šele s kombinacijo obeh dobimo eno celo osebo. Predpostavka o duševni razcepljenosti glavnega junaka je v osnovi preprosta, vendar navezi Ayoade-Korine z drobnim trikom uspe v zgodbo vbrizgati dobrodošlo dozo zabavne mističnosti. Ko se v dogajanje vključi Simonova popolna replika, ni hecno samo to, da nihče ne opazi njune podobnosti. Bolj čudno je, da mora Simon kar sam sodelavce opozarjati na identičnost in dejstvo, da nihče v tem ne vidi nič nenavadnega, oziroma posebnega. S takšno rešitvijo mistični učinek postane še bolj intenziven in intriganten, ter istočasno omogoči konstrukcijo zelo zanimivega notranjega sveta, v katerem meja med obema junakoma postaja vedno bolj zabrisana. Lepo speljano je tudi sklepno dejanje, v katerem junak simbolično obračuna s svojim drugim jazom in se tako na nek način premaga svoje strahove. Nekateri filmu najbrž bodo zamerili občasno nejasnost (čeprav je jasno, da je ta namerna), ki povzroči nekaj zmede, a mnenja sem, da je ustvarjalcem na koncu uspelo vse koščke zložiti v logičen mozaik. Ena izmed pomembnih postavk za funkcioniranje pripovedi je bil tudi produkcijski dizajn Davida Cranka, ki ob vizualnih rešitvah direktorja fotografije Erika Wilsona (z Ayoadejem je sodeloval že pri Podmornici) filmu daje zanimiv surrealistično-distopični tonus. Če k temu prištejem še en zanimiv nastop Jesseja Eisenberga in fini odmerek dopadljivega črnega humorja, sem naštel že toliko dobrih stvari, da ne morem biti nezadovoljen. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar