The Monuments Men (2014)

Slovenski naslov: Varuhi zapuščine
Država: ZDA, Nemčija 
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Vojni
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: George Clooney
Scenarij: George Clooney, Grant Heslov
Igrajo:  George Clooney, Matt Damon, Bill Murray, Cate Blanchett, John Goodman, Jean Dujardin, Hugh Bonneville, Bob Balaban

Monuments man je novi režiserski prispevek Georga Clooneyja, s katerim nas proslavljeni igralec in občasni režiser pelje v čas II. svetovne vojne. Za izhodišče je izbrana majhna, dokaj neznana resnična zgodba, pri kateri v ospredju niso vojaške operacije, vohunske misije in junaška dejanja zavezniških vojaških sil. Junaki te zgodbe so umetniki in ugledni strokovnjaki za umetnostno zgodovino, ki se odpravijo v Evropo, da bi iz rok nacistov rešili umetnine od neprecenljive zgodovinske vrednosti. Nacisti so ob umiku odnesli večino najbolj znanih slikarskih in kiparskih mojstrovin, ki naj bi končale v firerjevem muzeju v Linzu. Skupina pod poveljstvom Franka Stokesa ( Clooney) se je izkrcala na Normandiji, a sovražnik je takrat že bil potisnjen daleč stran. Nacisti so v naglici že pakirali stvari in zapuščali Pariz, časa je bilo vedno manj. Zato se člani Stokesove ekipe v dvojicah razpršijo po osvobojenih delih Evrope in poskušajo izslediti ukradene umetnine. Najbolj zahtevna vloga doleti Matta Damona. Ta iz kuratorke pariškega muzeja (Cate Blanchett), ki je osumljena sodelovanja z nacisti, mora izvleči informacije o tem, kje so končale tisoče umetniških del. Vendar je ženska, ki je skrbela za te dragocenosti prepričana, da jih Američani želijo pospraviti v svoje arhive, zato ne želi povedati nič. To je samo eden izmed več nesmislov, ki nam jih prodajajo Varuhi zapuščine, saj se muzejsko skrbnico istočasno prikazuje kot simpatizerko uporniškega  gibanja in osebo, ki krije hrbet nacistom samo zato, ker jo skrbi, kaj bodo z umetninami naredili Američani.

Ta del sem najprej pokritiziral zato, ker v Varuhih zapuščine poleg Georga Clooneyja, ki vodi in koordinira ekipo, največ prostora dobijo prav Damonova prizadevanja, ki Blanchettovi mora dokazati, da so njegove namere častne. Tudi tako, da zavrne njeno diskretno povabilo v posteljo in na koncu, po nizu neposrečenih šal na račun njegove polomljene francoščine dokaže, da je vreden zaupanja. Varuhi časa so film, pri katerem se ni potrebno preveč truditi, da identificiraš njegove slabosti. Teh je toliko, da bi mi naštevanje vseh vzelo preveč  dragocenega časa, ki si ga Clooneyev peti celovečerec preprosto ne zasluži, zato bom le na kratko omenil kaj me je najbolj zmotilo. Po moji oceni je prva velika napaka storjena že s tem, ko se je all-star zasedba razbila na dvojice, saj s tem ni bila razbita samo zanimiva ekipica — na koherentnosti izgubi celotna pripoved, ki poskuša vzporedno slediti posameznim epizodam na različnih koncih, Clooney pa nikakor ne najde formule, s katero bi te epizode povezal v kompaktno celoto. Režiser je očitno menil, da povezovalno funkcijo lahko prevzamejo njegovi monologi v offu, vendar so ti spisani preveč površno in nezanimivo (v njih se največkrat ponovi to, kar je že bilo  prikazano), da kmalu postanejo zelo moteči. Praznih epizod, ki nam ne povejo nič je veliko; omenil bom le naključno srečanje tandema Balaban- Murray z nemškim vojakom, v katerem kanček užitka lahko najdejo le proizvajalci tobačnih izdelkov. V oči bode tudi dejstvo, da najprej umreta oba neameričana (Hugh Bonneville, Jean Dujardin), ki sta povsem neizkoriščena, prav veliko Clooney ne izvleče niti iz svojih ameriških kolegov. (Sprašujem se, čemu naj bi služil prizor objokanega Billa Murrayja, ki posluša božično pesem svoje vnukinje?) Clooneyjev čopič pozna samo dve barvi: črno in belo. Američani so dobri, Nemci so zlobni, Rusi pa pokvarjeni (tudi oni rešujejo slike, vendar njihove namere niso častne). Če k temu prištejem slabo karakterizacijo, izdatno dozo domoljubne patetike in nekaj tipične ameriške samovšečnosti, dobimo recept za najslabši film v Clooneyjevem režiserskem opusu.

Ocena: