Nightcrawler (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 117',  Imdb
Režija: Dan Gilroy
Scenarij: Dan Gilroy
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Riz Ahmed, Rene Russo, Bill Paxton, Kevin Rahm, Michael Hyatt, Ann Cusack 

Za nekatere stvari ni nikoli prepozno. Ena izmed teh  stvari je nedvomno tudi režija in Dan Gilroy je najboljši dokaz pravilnosti te trditve. 55-letni ameriški scenarist in novopečeni režiser ni posnel podpovprečen filmček, katerega edini namen je potešitev lastnih režiserskih ambicij, ampak nam je po moji oceni ponudil eno najzanimivejših filmskih izkušenj preteklega leta. Človek, ki ga v Hollywoodu poznajo predvsem po njegovem scenarističnem udejstvovanju, je svojo scenaristično pot začel kot del ekipe, ki je spisala scenarij za svoj čas zelo popularno, a kakovostno skromno  zf akcijo Freejack (Geoff Murphy, 1992). Med drugim je z bolj uveljavljenim bratom Tonyjem (Michael Clayton) spisal scenarij za Bournovo zapuščino, največji scenaristični dosežek v njegovi dosedanji karieri pred Nightcrawlerjem pa je bilo sodelovanje pri odlični fantazijski drami  Padec  (The Fall, Tarsem Singh, 2006).

Jake Gyllenhaal je Louis Bloom. Samotar, ki mogoče nima preteklosti, a je pripravljen storiti vse, da si ustvari prihodnost. Mogoče naš (anti)junak v prvem prizoru, v katerem poskuša odrezati kos aluminijaste ograje, ki ga bo kasneje prodal na odpadu, ne ponuja takega vtisa, a že v nadaljevanju prizora ga vidimo v povsem drugačni luči. Samotar njegovega kova je v preteklosti  imel veliko časa za raziskovanje, učenje in akumuliranje potrebnih znanj  in spretnosti, s katerimi si bo zagotovil svoje mesto pod soncem. Neznatna ovira pri uresničevanju zastavljenih ciljev je le dejstvo, da Louis še ni povsem na čistem s samim seboj, kaj sploh želi početi v življenju. Glede na izkušnje z nabiranjem odpadne kovine oceni, da ima potrebne kvalifikacije za delo na odkupni postaji, toda skrivnostne sile njegovo pot začrtajo drugače. Na poti domov opazi prometno nesrečo in radoveden kot je, ustavi svojo staro kripo ob robu vozišča. Na prizorišču je že medicinsko osebje, gasilci, policisti in … stringerji, napol-amaterski snemalci, ki v nočnih urah križarijo po losangeleških ulicah, v iskanju čim bolj spektakularnih posnetkov. Grozljive prometne nesreče z mrtvimi in poškodovani, policijski pregoni, oboroženi spopadi, ropi…, skratka vse, kar se lahko proda kakšni izmed številnih lokalnih tv postaj. Pronicljivi Louis hitro ugotovi, da se s snemanjem krvavih posnetkov da zaslužiti cekin ali dva. V njegovem avtu je že naslednjo noč stoji postaja za prisluškovanje policijskih frekvenc, v rokah pa njegova prva kamera. 

Vemo, da nešteto dejavnikov vpliva na kvaliteto končnega izdelka, eden izmed pomembnejših faktorjev pa je vsekakor kompaktnost in uigranost celotne ekipe, za in pred kamero. Pri Nightcrawlerju kompatibilnost sodelujočih ne bi smela biti vprašljiva, saj tu več ključnih položajev zasedajo člani družine Gilroy. Dan podpisuje režijo in scenarij, starejši brat Tony je prevzel pomembno producentsko vlogo, naloge za montažno mizo je prevzel Danov brat dvojček John, v najpomembnejši ženski vlogi pa gledamo režiserjevo ženo Rene Russo, za katero je bila napisana vloga amoralne urednice jutranjega informativnega programa. V luči teh informacij ta kos celuloida lahko označimo za pravi družinski projekt, realiziran z izdatno pomočjo Jaka Gyllenhaala. V mojih očeh je režiser filma oseba, ki mu navadno pripisujem največ zaslug za celostno podobo filma, a včasih enako pomembno, če ne pomembnejšo vlogo imajo tisti, ki stojijo pred kamero. V tem primeru je levji delež posla opravil Gyllenhaal, ki se je zelo studiozno lotil priprav na vlogo (izguba teže je le tista najbolj očitna prilagoditev) in nato v procesu formiranja lika v sodelovanju z režiserjem zarisal nekatere ključne karakterne črte Louisa Blooma. Obseg njegove involviranosti pri razvoju lika razumemo šele po ogledu filma s pripadajočim režiserjevim komentarjem, ki ga najdemo na blu ray ploščku. Obenem ne gre pozabiti, da je Gyllenhaal s kamero v roki že počel nekaj podobnega v  Ayerjevem Zadnjem obhodu (End of Watch, 2012).

Prepričljivost, s katero Jake vdahne življenje svojem sociopatskem liku iz spomina prikliče Travisa Bickla (Taksist), ki je nedvomno bil eden izmed vzorčnih modelov, pri snovanju značajske topografije Louisa Blooma. Med sorodne duše do neke mere lahko štejemo tudi Patricka Batemana (Ameriški psiho) in Normana Batesa (Psiho), vendar največ paralel še vedno lahko povlečemo med Bloomom in Bicklom. Oba sta samotarja in luzerja, ki zaradi neprilagojenosti obče sprejetim družbenim normam začneta razvijati sociopatska nagnjenja. Kljub podobnostim je Bloom še vedno dovolj originalen in samosvoj lik. A v primerjavi s Bicklom Gyllenhaalov lik vseeno ne doseže psihološke kompleksnosti De Nirovega lika.

Kaj če moj problem ni nerazumevanje ljudi, ampak to, da jih preprosto ne maram? Gre za Bloomovo izjavo, ki samoopisno najbolj zadene bistvo lika, saj njegova sociopatija temelji na dokaj preprosti amoralnosti in zlobi, medtem ko Bickle v esenci ni zloben človek, ampak oseba z delujočim moralnim kompasom, ki počasi tone v norost. Kompleksnost Bicklove sociopatije je ena izmed glavnih prednosti, zaradi katere standardi Taksista ostanejo nedosegljivi za Nightcrawlerja. V enem aspektu je slednji vseeno boljši: Bloom je veliko zabavnejši lik, ki z neverjetno iznajdljivostjo v verbalni komunikaciji uspeva pripraviti druge do tega, da igrajo po njegovih notah. Pravo zadovoljstvo je poslušati njegove pogosto duhovite interpretacije položaja, razmišljanja in argumentacije, ki so me pogosto spravljale  v smeh. 

Na  koncu ne smemo pozabiti, da tudi če ustvariš za klaso slabši film od Taksista, še vedno ustvarjaš na zelo visokem kakovostnem nivoju. Z večnivojsko sporočilnostjo izdelka se je v svojem zapisu že ukvarjal Filmoljub, ki v filmu vidi brutalni prerez brezčutne, neznosno odtujene družbe v (še vedno prevladujoči) zahodnjaški paradigmi, ki jo narekuje medijsko spodbujena gonja za gmotno koristjo in zaslužkom. Take razmere so pogubne za etiko sočutja pri sodobnikih, ki osamljeni in izolirani životarijo sredi gospodarske dekadence, kjer je človek človeku volk: iz pepela navidez sprejemljivih družbenih razmerij odraščajo rodovi, ki teh kriterijev enostavno nimajo več. Dan Gilroy nam sporočilo dostavi v embalaži angažirane satirične drame, s fokusom na prevladujoči amoralni in nehumani  medijski etiki, preko katere naslavlja pomembnejša vprašanja povezana s človeku nenaklonjeno kapitalistično miselnostjo, ki temelji na brezkompromisnih ambicijah in izkoriščanju ranljivosti drugih. Nightcrawler je sporočilno film na svojem mestu, ki pa bi dosegel še boljši učinek, če bi pri izpostavljanju svojih idej deloval prikrito, manj očitno. Približno tako, kot je to pred skoraj štiridesetimi leti počel Lumet s svojo TV mrežo (Network, 1976). Kljub tem manjšim minusom je Gilroy posnel impresiven prvenec, v katerem sem užival od prve do zadnje minute.  

Ocena: