La isla minima [Marshland] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Marshland
Država: Španija
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 105'  ,  Imdb
Režija: Alberto Rodriguez
Scenarij: Alberto Rodriguez, Rafael Cobos
Igrajo: Javier Gutierrez, Raul Arevalo, Antonio de la Torre, Nerea Barros, Jesus Castro, Manolo Solo, Cecilia Villanueva

Pred nekaj dnevi so devetindvajsetič podelili goye (španske filmske nagrade), absolutni zmagovalec pa je postal noirovski triler La isla minima (angleški naslov Marshland v prevodu označuje močvirnato pokrajino), ki je prejel kar deset  goy. Najboljši film, režija, scenarij, glavni igralec, fotografija, glasba, montaža…, torej triumf v vseh pomembnejših kategorijah in za mojo malenkost več  kot jasen signal, da film uvrstim na sam vrh moje prioritetne liste. Režiral je v Sevilli rojeni Alberto Rodríguez, Andaluzijec, ki je pred tem že posnel nekaj dobro sprejetih filmov (7 vírgenes, Grupo 7), vendar mi doslej ni uspelo pogledati nič iz njegovega repertoarja, na katerem zaenkrat, z naslovno stvaritvijo vred, najdemo šest celovečercev. 

Zgodba je postavljena na začetek 80-ih prejšnjega stoletja, v čas, ko se je Španija nahajala v nekakšnem tranzicijskem obdobju, na prehodu iz Frankove diktature v demokracijo. V majhnem kraju, ki stoji na robu močvirnega področja, izgineta najstniški sestri. Iz okrožnega središča tam pošljejo izkušenega detektiva Juana (Javier Gutierrez) in novinca Pedra (Raul Arevalo), da raziščejo izginotji. Priča, ki je pred izginotjem zadnja videla sestri, je na mestu izginotja opazila bel avto. Detektiva začneta raziskovati šibke sledi, vzdušje v vasi in reakcije na izginotje pa nekako napovedujejo najbolj črn scenarij. Nekaj dni kasneje v močvirju najdejo trupli pogrešanih srednješolk. Očitne sledi seksualne zlorabe in zverinskega mučenja preiskovalcem dajo vedeti, da je morilec (ali več njih), skrajno sprevržena in nevarna oseba. Nekaj dni kasneje stik z detektivoma naveže mlajši  moški, ki ju seznani s svojimi sumi glede smrti njegovega dekleta, ki so jo že pred odmevnim dvojnim umorom našli mrtvo v močvirju. Uradno policijsko poročilo navaja, da je šlo za samomor, odrezano stopalo pa je pripisano bližnjemu srečanju trupla in motorja enega izmed številnih čolnov, ki plujejo po tem območju. Zadeva je že na prvi pogled preveč sumljiva, nove sledi pa na plano prinašajo še več intrigantnih dejstev in resnic o prebivalcih tega na videz mirnega kraja.

Vedno je prednost, če režiser dobro pozna okolje v katerem se odvija njegova zgodba. Ta prednost pride toliko bolj do izraza pri filmih, v katerem kraj dogajanja igra pomembno vlogo, nemara enako pomembno, če ne pomembnejšo, od večine protagonistov. La isla minima je z umestitvijo dogajanja v seviljsko regijo, na področje ob reki Guadalquivir (petem najdaljšem rečnem toku na Iberijskem polotoku in drugi najdaljši reki v Španiji), med številne umetne kanale in naravne rečne rokave doseže prav to: močvirno pokrajino promovira v eno izmed ključnih sestavin, brez katere celota ne bi bila tako posebna in tako, recimo temu, filmična. Rodríguez in njegov stalni scenaristični sodelavec Rafael Cobos sta si nedvomno že med pisanjem zgodbe pomagala z vizualizacijo bodočih snemalnih lokacij, ki jih dobro poznata. Naslednja pametna odločitev je bila inšatalacija zgodbe na pomembno zgodovinsko prelomnico španske zgodovine, v čas, ko trenja med starim in novim še bolj pridejo do izraza. Frankov fašistični režim je v teh ruralnih področjih še vedno užival tiho podporo konservativnega okolja, ki je s težavo sprejemalo nove, demokratične ideje. Mislim, da film v samo vzdušje zelo dobro vgradi  duh zlovešče preteklosti, ki je še vedno živel (predvsem) v starejših generacijah. Ta ideja se najbolj očitno manifestira v sporni preteklosti starejšega detektiva in številnih drobnih detajlih. Poleg tega velja izpostaviti še odlično fotografijo Aleax Catalána in subtilno dozirano glasbeno podlago, ki je ena esencialnih sestavin pri generiranju izjemne atmosfere. Uživanje v tako prefinjeno komponirani glasbi je prava zdravilna terapija za uho v času preglasnih, bombastičnih spektaklov tipa Medzvezdje, v katerih sugestivnost glasbe pogosto prestopi tisto nevidno mejo med subtilnim in vsiljivo motečim. Pohvaliti velja tudi igro obeh glavnih protagonistov (mlajšega Raúla Arévaloja in izkušenejšega Javierja Gutiérreza), režiserjev občutek za ritem in graditev suspenza,  glavna uganka pa ves čas brez težav ohranja gledalčevo koncentracijo na visokem nivoju. Kljub številnim odličnim sestavinam film najbolje ne izkoristi  vseh potencialov. Mlačno napisan in režiran se mi zdi predvsem finalni obračun z morilcem in razplet na nekaterih pomembnih frontah, ki ostanejo nedorečene, neraziskane in se iztečejo v neke vrste anti-klimaks, saj ustvarjalci pustijo vrata, ki vodijo do razkritja popolne resnice in vloge lokalnega veljaka, le na pol odprta. Mislim, da takšen razplet ni preveč posrečen, a kljub temu je La isla minima zelo zanimiv evropski film, ki mu velja nameniti pozornost in omembo. (+3)

Ocena: