Matar a un hombre [To Kill a Man] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: To Kill a Man
Država: Čile, Francija
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 82', Imdb
Režija: Alejandro Fernández Almendras
Scenarij: Alejandro Fernández Almendras
Igrajo: Daniel Candia, Alexandra Yanez, Daniel Antivilo, Ariel Mateluna, Jennifer Salas, Don Wille

Jorge (Daniel Candia) se po koncu še enega delovnega dne z vrečkami polnimi špecerije vrača domov. V denarnici nima veliko, a ker prav danes najstarejši potomec prestopa prag polnoletnosti, je zapravil malo več kot običajno. Na poti domov mora mimo igrišča, na katerem se zbirajo problematični fantje, ki ne spoštujejo nič in nikogar. In med tem ko ga fantje obmetavajo z običajno porcijo provokacij in žaljivk, on ohranja mirno kri. V podobni situaciji bi marsikdo težko držal jezik za zobmi, vendar Jorge ni tipični alfa-samec. Prej preprost možakar, ki namesto konfrontacije raje izbere popuščanje in umik. Zato mu tudi ni težko znova obuti čevlje in se še enkrat napotiti mimo nogometnega igrišča, ko ga ukazovalna žena pošlje po svečke za rojstnodnevno torto. A v drugo ga nasilneži z igrišča, ki jih vodi že malce starejši in nič kaj prijetni Kalule (Daniel Antivilo), ne spustijo mimo zgolj z žaljivkami. Tokrat ga obkrožijo in zahtevajo denar, Jorge pa lahko samo nemočno opazuje, kako mu jemljejo zadnja bankovca. Na koncu se slabotno upre, ko mu lopovi iz žepa vzamejo torbico z inzulinskimi injekcijami (Jorge je sladkorni bolnik). Kasneje, ob večerji, domačim pove, kaj se je zgodilo. Pozabi, da za mizo ima novopečenega 18-letnika, ki ni pripravljen nemo opazovati očetovega poniževanja.

Matar a un hombre je delo čilskega režiserja Alejandra Fernándeza Almendrasa in eden izmed odmevnejših latinskoameriških filmov lanskega leta, ki je na festivalu Sundance prejel glavno nagrado v kategoriji mednarodnega igranega filma. Filmi pogosto nastavljajo ogledalo družbi in nam približujejo resnice o nas samih in tudi v tem primeru lahko izluščimo dva osnovna idejna sklopa, ki funkcionirajo v teh okvirjih. Širša slika nam približuje družbeno klimo v večinskem delu (čilske) družbe, ki ga tvorita dva razreda, ki se od nekdaj prepletata in živita drug ob drugem. Govorimo seveda o nižjem delavskem razredu in drugem, še nižjem sloju, ki živi na samem socialnem robu, od pomoči države. Na bolj osebnem nivoju je to zgodba o poštenem družinskem človeku, ki mu kriminalni elementi s socialnega roba grenijo življenje. V tem smislu delavski razred lahko razumemo kot nekakšno tampon zono, ki varuje srednje in višje sloje pred neprijetnim stikom z družbenimi izmečki. Režiser konflikt med Jorgejem z družino na eni, in kriminalnim veteranom Klulejem in njegovimi pajdaši na drugi strani, opazuje z distance, brez konkretnega favoriziranja sprtih strani. Kamera je tu, da objektivno dokumentira dogajanje, brez pogrezanja v psiho protagonistov, veliko pozornosti pa je investirano v samo mehaniko delovanja birokratskega aparata in policijsko-sodne postopke, v katerim odgovorni ne kažejo niti malo razumevanja za stisko družine, ki po uradnih poteh išče zaščito. Brezosebna, brezčutna oblast, ki se izgublja v paragrafih in zakonskih določilih, Jorgeju ne pusti druge možnosti, kot da sam vzame pravico v svoje roke. Režiser tako gledalcu v presojo ponudi motiv posameznika, ki stisnjen ob zid več nima drugega izhoda in mora poseči po ultimativnem obrambnem mehanizmu - uboju sovražnika. Ali lahko vsak človek v posebnih okoliščinah postane morilec? Zdi se,da je to centralno vprašanje, ki ga film postavi pred gledalca. Ubiti človeka (poslovenitev naslova) vseeno ni suhoparna drama, saj v njem najdemo tudi odseke, ki gledalcu nudijo čisti cinefilski užitek. Takšna je na primer sekvenca, v kateri Jorge z aktiviranjem avto alarma želi privabiti svojo tarčo iz hiše in nadaljevanje, ki bahatem nasilnežu končno nažene strah v kosti. Za konec mogoče ni odveč povedati, da so se dogodki, ki jih film dramatizira, zares zgodili. Almendras nam to informacijo postreže na samem koncu, med odjavno špico, kar zgodbi da dodatno težo in še malo bolj spodbudi gledalčeva razmišljanje o tem, kar je pravkar videl. 

Ocena: