True Detective (2014– )

Slovenski naslov: Pravi detektiv
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 8 x 60'  ,  Imdb
Režija: Cary Fukunaga
Avtor/Scenarij: Nic Pizzolatto
Igrajo: Matthew McConaughey, Woody Harrelson, Michelle Monaghan, Michael Potts, Tory Kittles, Michael Harney

Iz perspektive povprečnega filmskega navdušenca tv-serije že nekaj časa predstavljajo področje, ki ga nikakor ne gre zanemariti. Časi, ko smo serije dojemali kot manj kakovostne, produkcijsko in vsebinsko nezahtevne razvedrilne vsebine so mimo. V televizijsko produkcijo se danes vlagajo resni denarci, glavni junaki serij so vedno pogosteje igralci in igralke, ki se uvrščajo na igralsko A-listo, za kamero pa sedijo dokazani mojstri svojega poklica. Ali drugače, serije so postale nekakšni mega filmi, ki ustvarjalcem omogočajo koriščenje številnih prednosti, ki jih s seboj prinaša televizijski format — boljša  karakterizacija likov, bolj kompleksne in zanimivejše zgodbe, bolj specifično naslavljanje določenih tem in problemov — vse  to so prednosti, zaradi katerih bo tv-produkcija v prihodnje igrala še pomembnejšo vlogo. Ameriška tv hiša HBO se kot eden izmed pionirjev tovrstne ponudbe pričakovano uvršča med najpomembnejše igralce v produkciji kakovostne tv-zabave (ne zgolj s serijami, ampak tudi z ambicioznimi tv-filmi in odličnimi dokumentarci) in eden izmed paradnih konjev, s katerim HBO želi nadaljevati to tradicijo, je brez dvoma serija Pravi detektiv, ki  je pred kratkim, z zadnjo osmo epizodo, sklenila izjemno uspešno prvo sezono. O izjemni priljubljenosti serije priča tudi dejstvo, da se je pod težo številnih zahtevkov med finalno epizodo zrušila HBO-jeva platforma za posredovanje videa na zahtevo. Avtorstvo se pri serijah v glavnem prepisuje scenaristom, nekakšnim idejnim očetom projekta, ki se potem povežejo s tv hišami, ter se s pomočjo drugih scenaristov in najetih režiserjev lotijo realizacije projekta. Pravi detektiv je v tem smislu izjema, saj je tukaj uveljavljena klasično filmska delitev dela — en scenarist, en režiser. Serijo scenaristično podpisuje neznani Nic Pizzolatto, bivši univerzitetni profesor in pisatelj, avtor literarne uspešnice Galveston, ki je svoje scenaristične spretnosti med drugim pilil pri krimi seriji The Killing (2011-), režiserski stolček pa je zaupan talentiranemu Caryju Fukunagi, ki je nase opozoril z odličnim prvencem Brez imena (Sin nombre, 2009). Za kamero se je usedel odlični Avstralec Adam Arkapaw, ki nas je s svojimi vizualnimi rešitvami razvajal pri nekaterih odmevnih naslovih (Animal Kingdom, Snowtown, Lore, Top of the Lake…). Rekel bi, da je ob takšni koncentraciji kvalitete na obeh straneh kamere uspeh serije pričakovan, a tako izrazito toplega sprejema kritikov in publike vseeno ni pričakoval nihče.

Detektiva Rust Cohle (M. McConaughey) in Marty Hart (W. Harrelson) leta 1995 po uradni dolžnosti prevzameta preiskavo srhljivega obrednega umora. Žrtev, ki je kasneje identificirana kot bivša prostitutka, je bila ubita na neznani lokaciji, njeno truplo pa je potem premaknjeno na kraj, na katerem sta ga opazila naključna mimoidoča. Pronicljivem detektivu Cohlovega kova je takoj jasno, da morilca, ki je s takšno natančnostjo in predanostjo pripravil truplo, ne bo enostavno ujeti. Vzporedno z napredkom preiskave v preteklosti se v sedanjosti odvijajo ločena zaslišanja Cohla in Hearta, zadaj že bivših detektivov, ki pred sedemnajstimi leti očitno nista povsem dokončala svoje naloge. Pripovedna linija iz preteklosti nam sočasno z napredkom preiskave nudi vpogled v dinamiko partnerskega odnosa med detektivoma, ki ne bi mogla biti bolj različna. Kmalu dojamemo, da nobeden od njiju ni tisti tipični detektiv-pravičnik. Harta bi težko okarakterizirali kot vernega moža in predanega očeta, Cohle pa je samotarski, do sodelavcev in okolice neprijazen moški, ki ga je močno zaznamovala osebna tragedija in nekaj let, ki jih je potem kot detektiv oddelka za narkotike pod krinko preživel v družbi okorelih zločincev. Ne glede na njegovo arogantno-filozofsko držo je Cohle izjemno sposoben detektiv, ki je prepričan, da je umor ki ga preiskujeta povezan z nekaterimi starejšimi umori in številnimi izginotji otrok na tem območju.  

Malokdo je verjel, da se po evforiji, ki jo je sprožila finalna sezona serije Kriva pota (Breaking Bad, Vince Gilligan, 2008-2013), kaj podobnega v kratkem lahko ponovi kakšna nova tv produkcija. Čeprav je Pravi detektiv že pred premiernim predvajanjem prve epizode med poznavalci veljal za sigurno stavo, izdelek, ki bo že zaradi star-power zasedbe dosegel dobro gledanost, nihče ni verjel, da serija lahko že po prvi sezoni doseže takšno popularnost. Nekateri so jo že po nekaj epizodah primerjali s Twin Peaksom (Mark Frost, David Lynch, 1990-1991) in v njej videli televizijski mejnik, kakršnega je na začetku devetdesetih postavil David Lynch. Umotvor Nica Pizzolatta vsebuje kar nekaj elementov, ki upravičujejo takšno primerjavo: mračnjaško atmosfero, misteriozni umor, surrealistične elemente, ljubezenske zaplete… V prvih epizodah nas bolj kot preiskava okultnega umora prevzame spoznavanje detektivskega para, med katerim se v posebej intrigantno figuro profilira filozofsko nastrojeni Matthew McConaughey, čeprav pri tem ne smemo podcenjevati Harrelsonove vloge, ki s svojimi povprečnimi detektivskimi potenciali omogoči, da detektivska zvezda Rustyja Cohla sija s polno močjo. In med tem ko nas Rust navdušuje s svojimi pretencioznimi filozofskimi opazkami in pronicljivim detektivskim delom, nas Marty zabava s svojo vizijo družinske sreče. Svoje (skrivne) skoke čez plot opisuje kot sproščanje napetosti, ki dobro vpliva na trdnost njegovega zakona in družine kot celote. Njegovo dojemanje zakona ustvari ugodno klimo za nastanek ljubezenskega trikotnika, ki je nekaj časa deloval zelo obetavno. Njegova žena Maggie (igra jo Michelle Monaghan) je ujeta v slabem zakonu, ki ga vseeno poskuša rešiti z veliko razumevanja in potrpljenja. Že od prvih skupnih kadrov je vzpostavljena določena seksualna napetost na relaciji Rust-Maggie, ki pritegne s svojo low-profile intenziteto in komaj zaznavno naklonjenostjo in res je škoda, da ta podzgodba ni zaključena z boljšim, močnejšim epilogom. Rekel bi, da je uspeh v teh segmentu samo polovičen, predvsem na račun površne karakterizacije glavnega ženskega lika. Tudi sicer so vsi ženski in ostali stranski liki (tudi moški) prikazani dokaj ploščato, saj ustvarjalci večino časa v fokusu držijo detektiva in njuno preiskavo. 

Kljub temu serija v teh prvih epizodah funkcionira zelo dobro, četudi so se že po tretji epizodi pri meni začeli pojavljati prvi dvomi, da je v nadaljevanju sploh možno v logično in dovolj kvalitetno celoto združiti vso mistiko, ki jo med napredovanjem preiskave absorbiramo skupaj z našima preiskovalcema. V četrti epizodi bi recimo težko požrl ničkaj posrečeno epizodo z motoristično tolpo, a na koncu epizodo reši tandem Fukunaga-Arkapaw z maestralno šestminutno, v enem samem kadru posneto akcijo. Ko detektiva naposled izsledita glavnega osumljenca, je manj problematično dejstvo, da v uspešno zaključeno preiskavo verjamejo njihovi nadrejeni, veliko bolj pa to, da v svojo uspešnost (vsaj sprva) ne dvomita detektiva  Cohle in Hart. No, Hartova lahkovernost je do neke mere razumljiva, medtem ko je odziv njegovega pronicljivega partnerja veliko bolj sporen. Podobne polovične rešitve spremljamo vse do finalne epizode, v kateri me odgovori, ki jih ponudi Pizzolatto spominjajo na ustni zagovor preveč samozavestnega učenca, ki je prepričan, da je upravičen do veliko višje ocene, kot mu jo na koncu prizna objektivni učitelj. Na koncu preveč načetih vprašanj ostane brez odgovora (resnica o Rumenem kralju), nekateri intrigantni namigi (risba Hartove hčerke, ki očitno namiguje na zlorabo) pa postanejo ničvredna konfekcija, ki je v zgodbo uvrščena zgolj zaradi instant efekta. Takšnih detajlov je kar nekaj in za gledalca je slaba tolažba, da tudi ustvarjalci skozi usta svojih junakov priznajo, da se včasih vseh slabih fantov vendarle ne da ujeti. Nekaj časa sem razmišljal, da bi končno oceno serije lahko dvignila le nekakšni genialna finalna sezona, v kateri bi ustvarjalci kompleksno prepletli vsa načeta vprašanja in jih združili v neko večjo, dobro zaokroženo celoto. Kakorkoli, Pravi detektiv me ni prepričal v tej meri, kot bi človek pričakoval ob upoštevanju vseh navdušenih odzivov kritikov in občinstva. Ne glede na vse omenjene pomanjkljivosti je serija vredna ogleda, predvsem zaradi odličnih igralskih kreacij McConaugheyja in Harrelsona, dobrega režije Caryja Fukunage in vizualnih poslastic, ki jih je za nas ukrojil Adam Arkapaw. (+3)

Ocena: