Gett (2014)

Drugi naslovi: Gett, the Trial of Viviane Amsalem 
Država: Izrael, Francija 
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 115' , Imdb 
Režija: Ronit Elkabetz, Shlomi Elkabetz
Scenarij: Ronit Elkabetz, Shlomi Elkabetz
Igrajo: Ronit Elkabetz, Menashe Noy, Simon Abkarian, Sasson Gabay, Eli Gorstein, Gabi Amrani, Rami Danon, Roberto Pollack, Dalia Begger, Albert Illuz, Avrahram Selektar, Keren Morr

Gett: The Trial of Viviane Amsalem, je sklepni del trilogije, ki govori o težavnem skupnem življenju in ločitvi zakoncev Amsalem. Filme podpisuje režiserski tandem, ki ga sestavljata priznana izraelska igralka in režiserka Ronit Elkabetz  in njen manj znani brat Shlomi Elkabetz. Viviane (v vseh treh filmih jo je upodobila režiserka) in njen mož Elisha (Simon Abkarian) sta na filmskih platnih prvič zaživela leta 2004, v prvem filmu z naslovom To Take a Wife, štiri leta kasneje je ista ekipa dokončala The Seven Days, v katerem sta zakonca že živela ločeno. Zadnji del trilogije je svojo pot začel v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev in je kasneje postal izraelski kandidat za oskarja, ter eden izmed nominiranih tujejezičnih filmov za nagrado zlati globus. 

Potrebno je poudariti, da ta sklepni del trilogije lahko gledate brez predznanja o dveh starejših filmih, saj nepoznavanje prvih dveh filmov nima večjega vpliva na razumevanje in doživljanje nove zgodbe z istimi osrednjimi protagonisti. Informacija, ki mogoče ni odveč in nam lahko pomaga pri razumevanju samega dogajanja je zakonska ureditev vprašanj povezanih z zakonsko zvezo v državi Izrael. V tej državi ne poznajo civilnih porok, potemtakem niti civilnih ločitev. Državne inštitucije rabinatom niso prepustile le zakonsko legitimnega  nadziranja in odločanja okoli tako pomembnih stvari kot so poroke, ločitve in pogrebi, saj verski odbori regulirajo tudi občutljivo vprašanje posvojitve otrok. 

Ločitev je v takšnih okoliščinah izjemno zapleten in dolgotrajen proces, vendar je Viviane po tridesetih letih (poročila se je pri rosnih petnajstih) trdno odločena, da več ne bo živela z možem Elisho. Vstopna točka v zgodbo je prva obravnava pred tričlanskim rabinskim odborom, na kateri bi sodniki morali sprejeti odlok o ločitvi. Kadriranje prvega prizora napove, v kakšni smeri bo tekla obravnava. Kamera se ves čas zadržuje na rabinih in odvetniku in ko se začnemo spraševati, ali je v prostoru prisoten še kdo razen odvetnikov in sodnikov, se kamera počasi zasuče in nam iz profila pokaže Viviane. Že ta prvi prizor nam prinese spoznanje o Vivianini nepomembnosti  v očeh sodnikov. Malce kasneje postane jasno, da mož sploh ni prisoten na obravnavi, po nizu vprašanj in poizvedovanj,  ki so za Viviane vse prej kot prijetna, se rabini odločijo, da obravnavo zaradi moževe neudeležbe prestavijo. Od tu naprej spremljamo obravnave v nekajmesečnih časovnih preskokih, na minevanje časa pa opozarjajo le napisi na zaslonu. Proces je na koncu trajal neverjetnih pet let, v tem času pa smo spoznali, da se ženska v Izraelu brez privolitve moža enostavno ne more ločiti.

Skoraj dve uri dolg film nikoli ne zapusti prostorov sodišča. Celotna zgodba se odvrti v sodni sobi, ali v čakalnici pred njo, brez enega samega prizora, ki bi nam ponudil prvoosebni vpogled v skupno življenje zakoncev. Skoraj neverjetno je, kako dobro je v teh pogojih osvetljena narava njunega odnosa in s kako minimalnimi sredstvi: z nastopi obeh odvetnikov, nastopi prič in izjavami zakoncev. Viviane je tista, ki pove več, vendar tudi Elishina molčečnost dokaj zgovorno priča o njegovi pasivno-agresivni naravi. Gett potrpežljivo gradi portret nesrečnega zakona, ki združuje dve povsem nekompatibilni osebi, na drugem, mogoče še bolj pomembnem nivoju pa konstruira kritičen komentar položaja žensk v izrazito religioznem okolju, v katerem usode žensk krojijo šovinistična prepričanja in zakoni. Malo je filmov, ki jim uspe na tako učinkovit in na videz enostaven način zgraditi več zaporednih čustvenih vrhuncev. Dosežek, ki ne bi bil mogoč brez tako krasne igralske ekipe; izvrstne igralke/režiserke Ronit Elkabetz, ki v enem daljšem velikem planu zgolj z obrazno mimiko izrazi izjemen čustveni razpon (nekaj podobnega kot Juliette Binoche v Kiarostamijevi Overjeni kopiji), molčečega Simona Abkariana (z veseljem bi ga  gledal v vlogi kakšnega nevarnega gangsterja), ali vrhunskega karakternega igralca Sassona Gabaija v vlogi Elishinega odvetnika in starejšega brata. Čeprav tema sugerira drugače, Gett ni film brez humorja, saj se v nekaterih situacijah preprosto nemogoče ohraniti resnost, še posebej ko pred sodiščem nastopijo vpoklicane priče (komično-tragični vrhunec ustvari sosedski zakonski par). Pod črto je tretje dejanje zgodbe o zakoncih Amsalem eden najboljših izraelskih filmov v zadnjem obdobju, vreden vsake minute preživete pred tv zaslonom.  

Ocena: