Sicario (2015)

Slovenski naslov: Sicario
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Krimi, Drama  
Dolžina: 121', Imdb 
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Taylor Sheridan
Igrajo: Emily Blunt, Benicio Del Toro, Josh Brolin, Victor Garber, Jon Bernthal, Daniel Kaluuya, Jeffrey Donovan, Raoul Trujillo, Julio Cesar Cedillo

Na začetku filma se v družbi pripadnikov specialne enote FBI-ja, ki se ukvarja z reševanjem primerov ugrabljenih in pogrešanih oseb peljemo proti osamljeni hiši nekje v Arizoni. Nekaj minut za tem oklepnik podre steno stanovanjske hiše in akcija se začne. V streljanju in močni eksploziji življenje izgubita dva specialca, vendar smrt sodelavcev za policiste vseeno ni najbolj pretresljiv dogodek dneva. Vse še bolj šokira odkritje številnih trupel, ki so jih zločinci skrivali v stenah omenjene hiše. Operacijo je vodila agentka Kate Macer (Emily Blunt), ki je po koncu misije skupaj s partnerjem povabljena na razgovor v poveljstvo. Tam ji pojasnijo, da je za trupla odgovoren zloglasni mehiški kartel iz Juareza in ji ponudijo mesto v posebni enoti, ki bo kartel poskušala spraviti na kolena. Macerjeva takoj »zavoha,« da ji ponujajo sodelovanje v operaciji, ki poteka izven zakonsko določenih meja, a ponudbo vseeno sprejme.

Izhodišče za klasični akcijski triler je postavljeno. Imamo idealistično agentko in njenega partnerja, imamo klasično ameriško medagencijsko nestrpnost, ugodno okolje za skorumpirane policaje in dvojne agente, imamo izmuzljivega svetovalca pravosodnega ministrstva z izjemno širokimi pristojnostmi (Josh Brolin) in skrivnostnega svetovalca z nejasno vlogo in pooblastili (Benicio Del Toro). Skoraj vsi klišeji ameriške akcijske drame so tu, a z eno pomembno razliko: zgodbo vodi ekipa pod dirigentsko palico Denisa Villeneuva in Kanadčan znova pokaže, da je eden redkih režiserjev, v katerem Hollywood ni zadušil kreativnosti, ampak mu je celo omogočil napredovanje in ustvarjanje na novem razburljivem nivoju. S prvo misijo posebne enote, ki iz mehiškega zapora v Juarezu mora v ameriški zapor pripeljati pomembnega člana kartela, ključnega za napredovanje preiskave, Villeneuve demonstrira, kako najbolje izkoristiti prednosti večjega proračuna. 

Helikopterski posnetki ne prinašajo samo visoke informativne vrednosti, ampak istočasno  služijo kot učinkovito orodje za graditev suspenza. Vrhunsko koreografirana vožnja kolone črnih terencev skozi obmejno območje in kasneje po ulicah Juareza, v spremstvu številnih, s težkimi strojnicami oboroženih vozil mehiških »federalcev,« doseže kulminacijo v strnjenih kolonah pred mejnim prehodom. Ta dobrih dvanajst minut trajajoč izvrstno posnet in tempiran segment, podprt z odlično glasbo in premišljenimi detajli (slike pogrešanih deklet, viseča obglavljena trupla), učinkuje kot kratka reportaža iz enega izmed najbolj nevarnih mest na zemeljski obli. S tem »izletom« je grožnja tudi fizično identificirana in za njeno odstranitev je potrebno angažirati ljudi, ki so v boju s pošastjo pripravljeni uporabiti tudi pravno sporne prejeme. Ljudi, kakršen je Josh Brolin, ki potem angažirajo ljudi kakršen je Del Toro, redkobesedni skrivnostnež, ki se ga ne da tako enostavno prebrati. Z dvomi Kate Macer, ki se tičejo upravičenosti tovrstnih primerov in uveljavljanja strategije »z umazanim igraj umazano« na površje priplava osrednje vprašanje filma: Ali je v boju s pošastjo dovoljeno uporabiti tudi nedovoljena sredstva, oziroma, ali je raba nelegalnih prejemov toliko bolj upravičena, ko začneš izgubljati bitko? Prizor, v katerem Macerjeva s strehe nekega objekta opazuje odmeve bitke za prevlado v Juarezu, potem ko je še isto jutro pomagala odstraniti enega izmed lokalnih šefov, je točka, na kateri navidezna zmaga hitro dobiva obrise poraza. Tudi Macerjeva počasi spoznava, da njene idealistične predstave o boju z večglavo pošastjo, ki odrezani ud praktično čez noč nadomesti z novim, niso najbolj učinkovite.

Nosilni stebri filma so (poleg odlične obrtne plati in pretresanja malo prej omenjenih vprašanj) tri osrednja lika: krhka in pogumna agentka FBI, ki počasi spoznava lastne zablode o ameriškem boju proti mamilom, posebni predstavnik pravosodnega ministrstva, ter njegov skrivnostni kolumbijski svetovalec. Treba je poudariti, da se Emily Blunt, Josh Brolin in Benicio Del Toro odrežejo odlično in verjamem, da bo malokdo imel kakšno pripombo na performans centralnega tria. A stvari so vendarle nekoliko manj spektakularne, ko od bližje analiziramo vse dimenzije teh treh likov (nekaj zanimivih opažanj, ki so zelo blizu mojim razmišljanjem, je v svoji recenziji izpostavil že Filmoljub). Najbolj zanimiv je gotovo Del Torov temačno privlačni Alejandro, vendar je njegov lik s svojo superiornostjo branja in reševanja zapletenih situacij za moje okus vseeno nekoliko preveč »supermenovski.« Slabše zastavljena in motivirana je tudi Kate Macer, ki je v drugem delu filma zreducirana na godrnjavo opazovalko dogajanja. Najbolj uravnotežena vloga je pripadla Joshu Brolinu, na katero ob njegovi prepričljivi izvedbi nimam prav nobenih pripomb. Omenil bi še nekaj  scenarističnih nedoslednosti: slabo utemeljitev prisotnosti obeh FBI-jevcev, kontradiktornost zapleta na meji (pred tem kolona vstopi v Mehiko brez zaustavljanja, v nasprotni strani pa kaj takega ni mogoče?), nejasna in malo verjetna strategija, ki Alejandra pripelje do šefa kartela…  Škoda, kajti Villeneuve je v sodelovanju s snemalcem Rogerjem Deakinsom in skladateljem Johannom Johannssonom ustvaril avdio-vizualno poslastico, ki bi nujno potrebovala boljši scenarij od tega, ki ga je skupaj spravil Taylor Sheridan.  

Ocena: