Zimna wojna (2018)

aka Cold War

Joanna Kulig and Tomasz Kot in Zimna wojna (2018), © Opus Film

Slo naslov: Hladna vojna (2018)

Drugi naslovi: Cold War

Država: Poljska, Francija, VB

Jezik: poljščina, francoščina 

Leto: 2018

Dolžina: 88', Imdb

Žanri: drama, glasbeni, romantični

Režija: Paweł Pawlikowski

Scenarij: Paweł Pawlikowski, Janusz Głowacki, Piotr Borkowski

Igrajo: Joanna Kulig, Tomasz Kot, Borys Szyc, Agata Kulesza, Cèdric Kahn, Jeanne Balibar

Hladna vojna je najnovejši celovečerec poljskega režiserja in scenarista Pawela Pawlikowskega. 61-letni Pawlikowski je v devetdesetih snemal dokumentarce za britanski BBC – Srbska epika (Serbian Epics, 1992), Pohajkovanje z Žirinovskim (Tripping with Zhirinovsky,1995) – prestop v segment igranega filma pa je prišel v novem mileniju, ko je posnel dva zanimiva filma: Zadnje zatočišče (Last Resort, 2000) in Moje poletje ljubezni (My Summer of Love, 2004). Filma sta odmevala predvsem na Otoku, dokončni preboj v prvo ligo mu je prinesla odlična zgodovinska drama Ida (2013), ki je leto kasneje postala najodmevnejša tujejezična produkcija in prvi poljski dobitnik oskarja. 

Slabih pet let kasneje smo dobili Hladno vojno, ki je iz Cannesa odnesel nagrado za najboljšo režijo. Hladna vojna je režiserjev najbolj oseben film doslej, navdihnjen z življenjsko zgodbo njegovih staršev. Pawlikowski po lastnih besedah ni želel posneti striktne biografije; film resda kronološko spremlja ključne dogodke in sledi vzponom in padcem, ki so zaznamovali razmerje med Wiktorjem (Tomasz Kot) in Zulo (Joanna Kulig), vendar številni deli zgodbe predstavljajo avtorjevo svobodno interpretacijo njunega razmerja. Film pokriva 15-letno obdobje po koncu druge svetovne vojne, v katerem sta se ljubimca večkrat ločevala, živela z drugimi partnerji (Zula se je vmes celo dvakrat poročila) in se ponovno zbliževala na vseh koncih Evrope, od rodne Poljske, do vzhodnega Berlina, Pariza in Splita. Vse se je začelo leta 1949, z vzpostavitvijo še danes aktivne folklorne skupine – Wiktor je bil pobudnik in vodja projekta, katerega cilj je bil obujanje in ohranitev poljske glasbeno-plesne dediščine. Z ekipo sodelavcev so potovali po celi Poljski, snemali ulične glasbenike in organizirali avdicije, na katerih so ljudske pesmi zapele lokalne pevke in pevci. Na eno izmed teh avdicij je prišla tudi Zula in Wiktor je bil tako očaran, da jo je promoviral v eno izmed glavnih vokalistk skupine v nastanku.

Tomasz Kot and Joanna Kulig in Zimna wojna (2018), © Opus Film

Hladna vojna nas spelje v čas blokovske delitve, ko je praktično vse, kar se je dogajalo v sferi javnega življenja, imelo določen politično-ideološki kontekst. Pawlikowski nam približa okoliščine v katerih umetnik proti svoji volji postane režimsko orožje, saj le tako ima možnost nadaljevati poklicno pot. Govorimo o časih, v katerih so umetniki bili prisiljeni sprejemati kompromise in v svoje projekte uvrščati vnaprej določene ideološke vsebine, ob katerih so potem lahko plasirali resnično umetnost. To je aspekt filma, ki učinkovito slika ozračje, v katerem so ustvarjali umetniki za železno zaveso in do neke mere pojasni, zakaj so mnogi, v stremljenju k umetniški svobodi, emigrirali na Zahod. Hladna vojna je na drugem, morda še najbolj impresivnem nivoju izjemen glasbeno-plesni dosežek, ki nas z magično privlačnostjo potopi v izvrstno koreografirane plesne točke in prevzame s čustveno  interpretacijo ljudskih pesmi. V tem smislu film preko osrednje melodije, ki jo slišimo v več različicah, od a capella izvedbe v neki poljski vasi, do priredbe, ki jo Zula izvaja v enemu izmed pariških džez klubov, vzpostavi motiv univerzalnosti glasbe in umetniške vrednosti, ki briše meje in ideološke delitve. Pawlikowskem je v sodelovanju s kamermanom Lukaszom Zalom, s katerim je sodeloval že pri Idi, posnel še eno črno-belo poslastico, ki izvrstno rekonstruira obravnavano zgodovinsko obdobje. S temi prejemi Pawlikowski na subtilen način izpostavi dejavnike, ki so oblikovali burno romantično razmerje med Wiktorjem in Zulo: lojalnost domovini, življenje v emigraciji in domotožje, umetniška in splošna svoboda…  Joanna Kulig (nekateri se je morda še spomnite po kratki glasbeni točki iz Ide) je fantastična v vlogi ženske razpete med moškim, ki ga ljubi in idejo o tem, kakšno življenje bi želela živeti. Mlada igralka je nedvomno najsijajnejša zvezda zbranega igralskega ansambla, a obenem bi bilo nepravično ne omeniti prispevka njenega igralskega partnerja Tomasza Kota. Pawlikowski se z epizodno strukturo, daljšimi časovnimi preskoki in dialoško samorestrikcijo v interakciji med Wiktorjem in Zulo izogiba spuščanju v karakterno globino likov, ter vse skupaj prepusti v presojo gledalcu. Zato je na nas, da v čudovitih podobah in neizrečenih besedah zaslutimo vso kompleksnost njunega razmerja. 

Ocena