First Man (2018)

Photo by Daniel McFadden - © 2018 Universal Studios and Storyteller Distribution Co. LL

Slo naslov: Prvi človek

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 141',  Imdb

Žanri: biografija, drama, zgodovinski

Režija: Damien Chazelle

Scenarij: Josh Singer, James R. Hansen (knjiga)

Igrajo: Ryan Gosling, Claire Foy, Jason Clarke, Kyle Chandler, Patrick Fugit, Ciaran Hinds, Ethan Embry, Shea Whigham

Damien Chazelle je s prvencem, muzikalom  Guy and Madeline on a Park Bench (2009) opažen predvsem v ameriških kritiških krogih, ki podrobneje spremljajo indie sceno, vendar je njegov prvenec ostal izven dometa večine radarjev, ki opazujejo dogajanje v svetu filma. A nato je iz Sundancea v orbito izstreljen Ritem norosti (Whiplash, 2014), kasnejši dobitnik treh oskarjev in eden najboljših glasbenih filmov vseh časov, ki je mladega Američana promoviral v enega najzanimivejših mladih avtorjev. Po izjemnem uspehu drugega filma je Chazelle pričakovano pomahal v slovo ameriški indie sceni in s muzikalom La La Land (2016) zakorakal v mainstream vode. Uspeh je bil še večji, saj je film prejel kar 6 oskarjev (tudi za režijo) in v blagajne prinesel več kot desetkratnik vloženega denarja.

Chazellejev četrti celovečerec je logično nadaljevanje njegove kariere: komercialno naravnana biografska zgodba ameriškega heroja, ki ima potencial poseči po zlatih kipcih konec prihodnjega februarja. Ena od slabosti odmevnih biografskih zgodb, kakršna je zgodba prvega človeka, ki je stopil na Luno, izhaja iz splošno znanih dejstev in vnaprej določenega končnega izida. Ob podobnih zgodbah je potrebno ubrati drugačno strategijo in Prvi človek je eden takšnih poskusov. Izhodišče je bila Armstrongova uradna biografija: Prvi mož: Življenje Neila A. Armstronga (James R. Hansen, 2005), ki jo je v scenarij predelal Josh Singer (V žarišču, Zamolčani dokumenti), vendar je brez seznanjanja z vsebino knjige težko oceniti, v kolikšni meri film sledi le-tej. Chazelle se osredotoča na centralno figuro velikega podviga – v prvi vrsti gre za karakterno študijo glavnega protagonista in njegov odnos z družino, z manjšim fokusom na interakciji z ljudmi, s katerimi je ta poklicno sodeloval. Zgodba kronološko spremlja Armstrongovo kariero pri NASI, vse od začetkov v vlogi testnega pilota naprednih zračnih plovil, ki so igrali pomembno vlogo pri razvoju ameriškega vesoljskega programa. Leta mukotrpnih in nevarnih testiranj so Armstronga promovirala v ključnega človeka projekta, ki je potem imel čast voditi prvo uspešno misijo na Luno.

Chazellejev Neil Armstrong je eden tistih likov, ki funkcionira na drugačni valovni dolžni kot večina Zemljanov. Ne govori veliko, redko kaže čustva in ves čas ponuja vtis žalostnega človeka, ki se mu je vse zanimivo v življenju že zgodilo. Gosling je tu ponovno v elementu, v kakšen smo ga gledali že v filmih njegovih režiserjev (beri: Nicolas Winding Refn, Derek Cianfrance), z melanholijo v očeh in preteklostjo, ki mu ves čas diha za ovratnik. Nesreča je prišla s smrtjo hčerke, po kateri Armstrong kot oče in mož več ni funkcioniral najbolje in je čustva namesto navzven vedno bolj potiskal navznoter. V komunikaciji z najbližjimi ni znal najti ne besed, ne dejanj, s katerimi bi pokazal naklonjenost in ljubezen. Zdi se, da je prav čustvena zavrtost bila pomemben motivacijski faktor, ki pojasni marsikaj: delovno vnemo, osredotočenost in pogum v soočanju z nevarnimi nalogami, v katerih je strah pogosto človekov najnevarnejši sovražnik. Zaradi vsega navedenega Armstrong ni lik, ki nudi veliko priložnosti za vzpostavitev vezi, kakršne se običajno spletejo med gledalci in filmskimi junaki. Chazelle pokaže zanimanja za socialno-politične aspekte vesoljske tekme, vendar brez (za ameriški film značilnega) igranja na patriotske note in se celo odpove kadru zmagoslavnega postavljanja ameriške zastave na Luni. Prvi človek slavi pogum in podčrtava žrtev, ki so jo v največje dosežke človeštva vgradili tisti, ki so v teh podvigih direktno sodelovali. Prizori poletov in samega pristanka na Luno ne nudijo vizualnega spektakla (hrumenje, tresoča kamera, bližnji posnetki obrazov, vijakov, opreme), ampak predvsem posredujejo počutje akterjev. Prvi človek je film, ki ga bolj kot sam podvig, zanimajo ljudje za velikim podvigom. Največ prostora kakopak dobi Armstrong, ki je s svojo zadržanostjo in nedostopnostjo nasprotje tipičnega (ameriškega) junaka. Chazelle namesto všečnosti izbere avtentičnost, kar naredi film manj dostopen. Odločitev pozdravljam in spoštujem, a se obenem zavedam, da zgodba morda prav zato name ni imel pretirano močnega vpliva.

Ocena