 |
| Marine Vacth & Jérémie Renier in L'Amant Double (2017), Photo: Cork Film Festival |
Slo naslov: Dvojni ljubimec
Angleški naslov: The Double Lover
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2017
Dolžina: 107' , Imdb
Žanri: drama, romantični, triler
Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon, Joyce Carol Oates (knjiga)
Igrajo: Marine Vacth, Jérémie Renier, Jacqueline Bisset, Myriam Boyer, Dominique Reymond
Erotični psihološki triler Dvojni ljubimec je najnovejši produkt iz delavnice Françoisa Ozona, francoskega režiserja, ki snema filme (Bazen, Nova prijateljica, V hiši, Frantz), ob katerih je enostavno nemogoče ostati ravnodušen, saj so njegove zgodbe vedno postavljene v zanimive, pogosto provokativne okvirje, v katerih interes in odziv gledalca praviloma nista vprašljiva. Naslovna zgodba je ohlapna adaptacija knjižne uspešnice Lives of the Twins ameriške pisateljice Joyce Carol Oates, v kateri Ozon v glavno vlogo ponovno postavi Marine Vacth, ki je svoje delo opravila z odliko že ob njunem prvem sodelovanju, drami Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013).
Vacth igra 25-letno Chloe, ki se je že v rosnih letih sprehajala po modnih pistah, nakar je dojela, da je kariera modela vendarle pot, po kateri ne želi hoditi. Ob kroničnih bolečinah v trebuhu ji delo čuvajke v enem izmed pariških muzejev veliko bolj ustreza. Po številnih pregledih in obisku pri ginekologinji (prizor, s katerim Ozon provokativno odpre film), zdravnica namigne, da bi težava lahko bila psihosomatska in predlaga posvetovanje pri kakšnemu psihologu. Chloe tako pristane v ordinaciji Paula Meyerja (Jérémie Renier) in že po nekaj terapijah je napredek očiten. Bolečina v trebuhu počasi popušča, vedno močnejša pa je medsebojna privlačnost. In ko zdravnik tudi uradno zaključi zdravljenje, za romanco več ni ovir. Leto dni kasneje Chloe in Paul že živita skupaj, a Chloe šele takrat spozna, kako malo ve o moškemu, s katerim deli posteljo. Izkaže se, da Paul ima brata dvojčka – Louisa, ki je prav tako psihoanalitik, ki vodi uspešno zasebno ordinacijo. Izziv je za prevelik, da bi ga tako preprosto ignorirala, tako kot kasneje ne more ignorirati privlačnosti, ki jo čuti do Paulovega identičnega dvojčka.
Ljubezenski trikotnik je vzpostavljen, zapletena enačba z negotovim končnim izidom postavljena. Ozon v zgodbo postopoma vpleta vedno več sekvenc, ki bi lahko bile del irealnega sveta glavne protagonistke, meja med resničnim in namišljenim postaja vedno bolj varljiva. Tako kot v Hitchcockovi Vrtoglavici, Chloe ves čas poskuša za rep ujeti izmuzljivo resnico, a je ta vedno en korak pred njo. Ozon se od samega začetka poigrava z motivom dualnosti identitete in telesa, oziroma psihološkim seciranjem razmerja med dvojčki, ko med njiju postavi žensko, ki razburka to dinamiko in vmes, v tem medprostoru, poskuša najti odgovore na vprašanja, ki pojasnjujejo njeno stanje. Karte so podeljene v razmerju, ki je skorajda identično položaju v Smrtonosnih dvojčkih (Dead Ringers,1988). Z napredovanjem zgodbe se stopnjuje tudi nelagodje, s katerim Ozon pripravi teren za krajši izlet na cronenbergovski teritorij telesne grozljivke. Za junakinjo ujeto med ljubimcema je to priložnost za verhoevenovsko raziskovanje njenih prvinskih nagonov in uresničitev seksualnih fantazij. Ozon ni nikoli bil sramežljiv režiser, vendar sem vseeno nekoliko presenečen z ravnjo eksplicitnosti, ki nam jo servira Dvojni ljubimec. Ob vseh teh referencah film nedvomno izgubi nekaj identitete, a Ozonu na koncu kljub temu uspe dokaj dobro vnovčiti idejo o parazitskem dvojčku, o kateri smo tekom filma dobili več očitnih namigov. Ta zapis bom zaključil s pohvalo na račun Marine Vacth, ki je s fizično prezenco in čustvenim razponom izvrstno odgovorila na vse zahteve njenega lika
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar