Greed (2019)

Steve Coogan in Greed (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, drama

Dolžina: 104',  Imdb 

Režija: Michael Winterbottom

Scenarij: Michael Winterbottom, Sean Gray

Igrajo: Steve Coogan, Isla Fisher, Shirley Henderson, David Mitchel, Asa Butterfield

Michael Winterbottom je eden filmarjev, ki sem mu ob vsakem novem filmu pripravljen ponuditi priložnost. In če gre za eno izmed njegovih številnih kolaboracija s Stevom Cooganom, potem je zadeva toliko bolj mična. Priznam, da imam "soft spot" za Winterbottoma, čeprav ta v zadnjem obdobju ni storil nič spektakularnega, razen ponavljajočega se, vedno delujočega recepta, po katerem že vrsto let z Cooganom in Robom Brydonom ustvarja izvrstni tv projekt The Trip. 

A vrnimo se raje k naslovnemu projektu, s katerim nas Anglež v zanj značilnem satiričnem slogu pelje v svet superbogatih, med posameznike, ki dogajanje opazujejo z vrha piramide zgrajene na temeljih sodobne potrošniške družbe. Z mešanjem elementov filma v filmu in lažnega dokumentarca Winterbottom zaokroži zgodbo o izmišljenem multimilijarderju Richardu McCreadiju (za znance Greedy McCreadie), modnem mogulu, ki je svoj imperij zgradil na iz poslovnega vidika briljantnem, a skoraj vedno moralno spornem izkoriščanju možnosti, ki jih prodornim posameznikom njegovega kova ponuja surovi kapitalizem. 

Osrednji dogodek filma je praznovanje Richardovega 60. rojstnega dneva na grškem otoku Mikonos, počitniškem zbirališču svetovnega jet-seta, na katerem delavci že postavljajo imitacijo spektakularne gladiatorske arene, ki bo središče slavnostnega programa. "Takšno, kot v tistem filmu z Russellom Crowom!" kot rad večkrat poudari Richard, ki samega sebe očitno doživlja kot nekakšnega gladiatorja v areni poslovnih priložnosti. V ta namen je dal pripeljati celo čisto pravega, a nekoliko zaspanega leva, ki bo z nekaj spodbude (malce kokaina) vendarle pokazal svojo pravo čud. 

Zgodba s skoki v preteklost pokaže principe, na katerih je sezidan McCreadiejev imperij, v sedanjosti pa je v ospredju njegov odnos z bivšo ženo (Isla Fisher), odtujenim, že odraslim sinom, nekaj prostora dobijo še nekateri bližnji sodelavci. Winterbottom v zgodbo nekako vplete še begunce, ki kampirajo na plaži in tako „kvarijo“ pogled na idilično plažo v podnožju nastajajoče gladiatorske arene. Imam občutek, da je Anglež s to potezo in dokaj površnimi podzgodbami manj pomembnih protagonistov šel preveč v širino in izgubil ostrino. Coogan je nedvomno kaliber igralca, ki je bil sposoben ponuditi še nekoliko bolj poglobljeno študijo glavnega protagonista. Pohlep je kljub temu s svojimi dovtipi, pikrimi pripombami o vlogah znanih imen iz sveta šovbiznisa (Bono, kje si?) zabavna vožnja, med katero se nisem dolgočasil. Satira, ki komične momente lepo meša z družbeno-kritično sporočilnostjo. Škoda, ker Winterbottom ni bil malce subtilnejši v posredovanju osnove ideje. Potem verjetno ne bi potreboval sicer delujoči „punchline,“ ki z napisi po zadnjem kadru opozori na boleča dejstva o moralno-etični odgovornosti sodobne družbe.

Ocena