 |
| Roxanne Scrimshaw & Nichola Burley in Lynn + Lucy, Foto: BBC Films |
Mladi britanski režiser Fyzal Boulifa je v zadnjem desetletju posnel več odmevnih kratkih filmov, priložnost za ogled njegovega debitantskega celovečerca Lynn + Lucy pa je najprej ponujena obiskovalcem lanskega festivala v San Sebastianu. Gre za pozornosti vreden prvenec, ki v okvirjih subtilne melodrame nudi poglobljeno karakterno študijo prvoimenovane junakinje.
Lynn je od otroštva neločljivo povezana z Lucy, ki ji ni nikoli obrnila hrbta. Sama namreč ni nikoli bila pretirano popularna med sovrstniki, vendar je kot zaprta in nesamozavestna najstnica ob sebi vedno imela Lucy, ki je bila vse tisto, kar ona ni – uporniška, igriva, privlačna, v dejanjih pogosto nepremišljena – Lucy je poosebljala divjo, nikoli izraženo plat sramežljive Lynn. Vemo, da se mladostniška prijateljstva med odraščanjem pogosto znajdejo na preizkušnji, toda njuno prijateljstvo je preživelo tudi to zahtevno obdobje. Morda je malce presenetljivo, da je Lynn bila tista, ki je pri 16-ih zanosila in se poročila z očetom njenega otroka. Zdaj, ko sta obe na pragu 30-ih in ko je tudi Lucy povila svojega prvega potomca se zdi, da nič več ne more zamajati njunega odnosa. A nato udari tragedija, po kateri se zgodi prav to – Lynn soočena z lastnimi dvomi in zunanjimi vplivi začne prevpraševati svoj odnos z Lucy.
Lynn + Lucy nadaljuje tradicijo odličnih otoških kuhinjskih (kitchen sink) dram, ki se v slikanju vsakdanjika malih, nepomembnih ljudi, poskušajo čim bolj približati resničnemu življenju. Ena izmed idej naslovnega je izpostaviti kontrast med resničnim življenjem in agresivno, glamurozno, masovno konzumirano pop kulturo, ki potrošnika usmerja proti nedosegljivim, največkrat zgrešenim standardom. Mediji danes imajo zelo velik vpliv na življenjski slog posameznika in zdi se, da nas Fyzal Boulifa s subtilnimi namigi (Lynn med hišnimi opravili večkrat pokaže zatopljeno v resničnostne šove in lifestyle oddaje) želi opozoriti, od kod prihaja sprememba v njenem odnosu do Lucy. Človekovo vedenje je pač kompleksna reč in pričujoča zgodba lepo slika to večplastnost. Z relativno preprostimi prejemi in observacijami o Lucyjini nepripravljenosti za materinsko vlogo je posejana klica nezaupanja, ki Lynn vedno bolj oddaljuje od Lucy.
Lynn naenkrat potrebuje novo identiteto in nov odmerek samozavesti, ki ga na njeno žalost poišče na povsem neprimernem naslovu. Pri ljudeh, ki je nikoli niso razumeli, ki so jo vedno imeli za manjvredno in jo zdaj pustijo blizu le zato, ker se je nehote znašla v središču zgodbe, ki buri duhove lokalne skupnosti. V danem položaju se Lynn prvič odloči, ne ubogati srce – vodena z lažnim občutkom čredne pripadnosti meni, da je končno naredila korak v pravo smer in se z novonajdeno samozavestjo postavila na pravo stran. Njena preobrazba se zgodi v najslabšem možnem trenutku za Lucy, ki jo zlom prijateljstva z Lynn potisne čez rob.
Ena izmed pomembnejših kvalitet filma je prepričljivost, s katero igralski kader portretira pomembnejše like – prizemljeno, z občutka za človeške iracionalnosti in nepopolnosti. Režiser pokaže izpiljen čut za opazovanje topografije obraza in telesne mimike protagonistov, ki odlično kanalizirajo njihovo notranje počutje. V tem segmentu prednjači odlična debitantka Roxanne Scrimshaw, ki ji v prvem pojavljanju pred kamero uspe izjemen dosežek – njena Lynn prepriča v vseh aspektih in potrdi režiserjevo prepričanje, da iz takšni vlogi največ lahko naredi pravilno selekcionirana neprofesionalna igralka. Lynn + Lucy je t.i. „slice of life,“ ki z nami ostane še dolgo po ogledu in debitantski dosežek, s katerim Fyzal Boulifa napoveduje, da od njega v prihodnosti lahko pričakujemo velike stvari.
Ocena
