Michael

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Avstrija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 96', Imdb
Režija: Markus Schleinzer
Scenarij: Markus Schleinzer
Igrajo: Michael Fuith, David Rauchenberger, Christine Kain, Ursula Strauss

Filmi največkrat zrcalijo realnost, dogodke, stvari in pojave, ki so del naše stvarnosti. Različni mediji nam vsakodnevno ponujajo zajetno količino informacij, ki tako nehote postajajo del našega vsakdana. Veliko prijetnejši del te stvarnosti so denimo poročila o športnih uspehih, ali reportaža s kakega zanimivega koncerta, neprijetna in skrb zbujajoča pa poročila o ropih, umorih in ostalih hudih zločinih. Z razmahom globalnega medijskega prostora so vsem dostopne tudi informacije o stvareh, ki sprožajo nelagodje, jezo in gnus. Tako v zadnjih desetletjih vedno pogosteje poslušamo poročila o zločinih, v katerih se v vlogi žrtve znajdejo tisti najšibkejši. Primer Natasche Kampusch je verjetno najbolj odmeven, tudi zato, ker je zaključen, pogojno povedano, srečno. Lahko bi se končalo tudi drugače in za Natascho ne bi nikoli slišali, njen ugrabitelj pa bi v svoji povsem običajni predmestni hiši, mirno čakal na Matildo. Zgodba, ki jo predstavljam danes, pripoveduje eno takih zgodb. Michael je uradno edina oseba, ki živi v manjši primestni hiši. Uradno. Zavarovalniški agent sredi tridesetih je pravzaprav  pedofil, ki v kleti svoje hiše že nekaj let zadržuje 10-letnega  Wolfganga. V posebej prirejenih kletnih prostorih, za težkimi kovinskimi vrati, se nahaja prostor brez oken, opremljenih s sanitarijami, posteljo, pisalno mizo... Tam svoje nesrečno otroštvo preživlja fant, ki mu je sreča obrnila hrbet v trenutku, ko je zagledal svojega ugrabitelja. Pedofil v očeh okolice živi povsem običajno življenje. Razen zadržanosti in sramežljivosti mu ne moremo veliko očitati. Michael je zanesljiv in uspešen zavarovalniški agent, ki se po službi odpravi na pijačo s kolegi, ali celo, na smučanje v avstrijskih gorah. Trdno delo ni ostalo neopaženo in nadrejeni so že namignili, da se mu nasmiha napredovanje. To mu bo prineslo še večjo finančno svobodo, zato Michael po tihem že razmišlja o še enem mladem fantku, ki bi delal družbo kronično osamljenem Wolfgangu.

Scenaristično-režiserski prvenec Markusa Schleinzerja se je lani potegoval za zlato palmo v glavni tekmovalni sekciji canskega filmskega festivala. Že sama uvrstitev v tekmovalni spored, je za debitanta velik uspeh, a ob tem velja upoštevati, da je Schleinzer dolga leta nabiral izkušnje kot vodja castinga  pri najpomembnejših režiserjih nemškega govornega območja. Schleinzer je izbiral igralce za Michaela Hanekeja, Ulricha Seidla, Wolfganga Murnbergerja, Benjamina Heisenberga in še bi lahko našteval. Štiridesetletni Dunajčan se je v svojem prvencu lotil zelo zahtevne, čustveno izčrpajoče teme in nam jo serviral na zelo hladen, skorajda brezčustven način. Njegova kamera ne prevzame vlogo sodnika, ampak nemega opazovalca, ki zgolj dokumentira dogajanje. Film se kronološko sprehodi skozi pet mesecev v življenju avstrijskega pedofila in njegovega 10-letnega ujetnika. Eksplicitnega nasilja ni. Večina grdega se odvije zunaj kadra, kamera se počasi premika in se umiri na zaprtih vratih in v tistem trenutku je na gledalcu, da zapolni praznino in predvidi razvoj dogodkov. V enemu prizoru si Michael, potem ko opravi s fantom, umiva mednožje. Popolnoma miren, z ravnodušnim izrazom na obrazu, brez kakršnegakoli občutka krivde ali obžalovanje. Tako kot predatorji v živalskem svetu, ko pokončajo svojo žrtev. V tistih trenutkih v Michaelu ne vidimo nič človeškega. Opazujemo pošast v človeški preobleki, ki potrjuje tezo, da so obrazi ki jih nosimo zgolj maske, preko katerih nimamo vpogleda v človeško dušo. Ta je v Michaelovem primeru temna, kot najtemnejša, mrzla noč, v kateri luno zakrivajo debeli črni oblaki. Nekateri filmu očitajo sterilnost, pomanjkanje karakterne analize in psihološkega seciranja likov. A po mojem mnenju režiser ni storil napako, ko se je odločil za takšen pristop. Ravno takšen pristop njegovemu negativcu daje kredibilnost in nas poučuje, da zlobo pogosto najdemo na videz povsem nepričakovanih naslovih. Če ste videli kakšen izmed Hanekejevih ali Seidlovih filmov, potem vam povem, da je Schleinzer režiserski slog precej blizu obema, podoben na dober, kakovosten način. Ob koncu filma sem se spomnil nekega sorodnika, ki je stanovanje prodal samskemu moškemu srednjih let. Moški je na ogled prišel z mamo. Zadržan, redkobeseden, čuden. Pogosto se peljem mimo omenjenega stanovanja. Že več kot deset let je minilo od sklenjene kupčije. Vedno ko grem mimo se ozrem in vedno znova ugotavljam, da je sočna svetloba nezaželena v tistih prostorih. Najbrž razmišljam v napačni smeri. (Ne)upravičeno obsojam. Še najbolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je scenarij, ki nam ga servira Michael, povsem realna možnost. 

Ocena: