 |
| Aleksandr Kuznetsov & Evgeniya Kregzhde in Papa, sdokhni (2018), Foto PÖFF |
V zadnjem obdobju skoraj vse omembe vredne filmske dosežke podpisujejo bodisi debitanti, bodisi razmeroma neznani avtorji, v začetnih fazah svojega umetniškega udejstvovanja. V eri epidemije večina uveljavljenih režiserskih imen čaka neke boljše čase in možnost, da svoje filme pošlje v kino dvorane, kar povprečnem filmskem odvisnežu ponuja več prostora za raziskovanje potenciala novih avtorjev in spregledanih del iz bližnje in daljne preteklosti. Eden teh nizkoletečih biserov dolgega dometa je ruski Umri že enkrat! (Papa, sdokhni), debitantska celovečerna stvaritev danes 31-letnega Kirilla Sokolova, ki s(m)o ga lahko videli tudi v sklopu lanskega Grossmanna v Ljutomeru.
Sokolov je ustvaril netipičen ruski film, v katerem lahko prepoznamo rodbinske vezi s stvaritvami Quentina Tarantina, Siona Sona, Guyja Ritchija, Sergia Leoneja... Kvaliteten ruski film običajno povezujemo z art dramami uveljavljenih režiserskih imen in novih nadebudnih avtorjev, zato je toliko bolj razburljivo na tako nepričakovanem koncu odkriti tako lep primer žanrskega filma.
Uvodni kader filma predstavi mladeniča v puloverju z logotipom Batmana, ki bo vsak hip stisnil zvonec ob vratih nekega stanovanja. Za hrbtom stiska kladivo, s katerim očitno ne planira pribiti nekaj žebljev v razmajano pohištvo. Že ta lepo režirana uvodna sekvenca razkrije, da bi mladenič za oreh, ki ga planira streti, moral vzeti večje kladivo. Vrata mu namreč odpre krepak možakar, s katerim bi se marsikdo z veliko previdnosti, če sploh, spustil v kakršenkoli konflikt. Izkaže se, da je možakar oče fantove punce, povrh vsega še policijski inšpektor, ki takoj začuti napetost v zraku. Fanta povabi v stanovanje, kjer bosta skupaj počakala na prihod hčerke/punce. Toda mladenič ni prišel, da bi ob kavi bolje spoznal starše ženske, ki jo ljubi. Njegova nakana je veliko bolj resna, celo smrtonosna, za njo pa se skrivajo zelo resni razlogi.
Umri že enkrat! je lep dokaz, da je tudi z skromnimi finančnimi sredstvi mogoče posneti odličen film. Zadevo do posneli na le nekaj lokacijah (večino prizorov v nekem stanovanju), a z veliko dozo inovativnosti in občutka za zlaganje vizualno razburljivih sekvenc, ob katerih enostavno ni prostora za dolgčas. Radodarna v doziranju splaterja, domiselna in duhovita v detajlu, ta v odličnem tempu razvijajoča se zgodba ne stavi na Ritchijevski recept številnih preobratov, ki ženejo zgodbo. Sokolov je bolj racionalen pripovedovalec, ki za visok razvedrilni moment potrebuje le eno torbo z denarjem, enega naivneža mehkega srca, eno razvajeno mladenko in nekaj korumpiranih policistov. Selekcija igralskega kadra je odlična, saj vsak prispeva prav tisto, kar zgodba potrebuje – Vitali Khayev odlično pooseblja trdoživega patriarha, stebra družine in družbe, ki v navezi s svojimi policijskimi kolegi povzema koruptivno strukturo ruske družbe. Aleksandr Kuznetsov je njegov učinkovit antipod – naiven, vendar trdoživ mladenič, ki s kladivom v roki stopi na pot maščevanja, tlakovano z zlaganimi dejstvi in ljubeznijo do mladenke vprašljivih moralnih nazorov. Rezultat njegovih prizadevanj je krvav, komičen, razburljiv in sila kratkočasen film, ob katerem sem se odlično zabaval. Dvojno podčrtavam ime Kirill Sokolov in že nestrpno čakam naslednji film, ki bo, upam, potrdil tu demonstriran talent.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar