 |
| Aris Servetalis in Mila (2020), Director: Christos Nikou |
Nagrada vodomec za najboljši film tekmovalnega sporeda 31. Liffa je pripadla grško-poljsko-slovenski koprodukciji Sadeži pozabe. Celovečerni prvenec grškega režiserja in scenarista Christosa Nikouja, samoukega filmarja, ki se je, med drugim, v vlogi pomočnika režije kalil pri slavnem rojaku Yorgosu Lanthimosu in še slavnejšem Richardu Linklaterju, je po premieri v Benetkah in dobrem sprejemu v Torontu prišel tudi na sočno stran Alp, čeprav smo ga zaradi epidemije lahko gostili zgolj v naših domovih.
Prav epidemija je ena pomembnejših sestavin Sedežev pozabe, saj je eden pomembnejših elementov zgodbe postavljene v čas, ki ga lahko opredelimo kot nedavno preteklost, hitro šireča se amnezija, s katero se spopada vedno več ljudi. Žrtve skrivnostne bolezni se naenkrat znajdejo v stanju, ko več ne vedo kdo so, kaj delajo in od kje prihajajo. In če v trenutku ko se to zgodi s seboj ne nosijo dokumentov, je zadeva toliko bolj resna, a vseeno rešljiva, saj izgubljeno identiteto lahko povrnejo partnerji, sorodniki ali prijatelji. Težava je težje rešljiva, če se kaj takega zgodi kakemu samotarju brez prijateljev in sorodnikov, glede na število novih primerov pa je obenem vedno večja možnost, da je tudi tiste, ki lahko nekoga identificirajo, napadel virus pozabe. Naraščajoče število primerov narekuje odpiranje novih bolnišničnih oddelkov, na katerih izvajajo programe vzpostavljene za pomoč ljudem brez identitete, s katerimi paciente s popolno amnezijo počasi vključujejo nazaj v življenje. Za takšne težje primere je edina rešitev nov začetek – počasna graditev identitete skozi skrbno načrtovan program ustvarjanja novih spominov, s katerimi pacienti postopoma gradijo novo identiteto.
Top zvok, ki ga slišimo v prvem kadru prihaja iz sobe, v kateri glavni junak, 40-letni Aris, z glavo preizkuša trdoto sten njegovega stanovanja. V teh uvodnih minutah se seznanimo z depresivnim stanjem našega junaka, med tem ko v ozadju odmevajo medijska poročila o epidemiji in odpiranju novih bolnišničnih oddelkov za paciente z amnezijo. Izhodišče za še eno značilno grško mešanico drame in komedije absurda je tako vzpostavljeno – Sadeži pozabe so namreč film, ki dodatno napenja jadra novega grškega vala (v medijih prevladuje termin „čudaški val“), s suvereno konstrukcijo samosvojega sveta, v katerem veljajo neke druge zakonitosti.
Ena izmed kvalitet Sadežev pozabe je enostavnost in neprisiljenost, s katero gledalci sprejemamo pripovedno logiko in pravila, ki jih pred nas postavi zgodba. Režiserja Christosa Nikouja so v nekem intervjuju spraševali, ali se je med pisanjem zgodbe konzultiral z medicinsko stroko. Odgovor je bil negativen, saj je od samega začetka izhajal iz predpostavke, da za razumevanje in sporočilno prepričljivost ne potrebuje znanstveno usmerjenega pristopa. Sam se s takšno izbiro ne bi mogel bolj strinjati, saj med ogledom v nobenem trenutku nisem podvomil v kredibilnost dogajanja ali motivacije protagonistov. Nikou z veliko elegance in enostavnosti vodi zgodbo, ki v pravem ritmu, sproti, ponuja odgovore na vprašanja, ki nas begajo in lepo zlaga s subtilnim humorjem prepletena vzročno-posledična sosledja, skozi katera spoznavamo svet glavnega junaka in se z njim vedno bolj identificiramo. Čeprav razplet misterija okoli junakove amnezije lahko naslutimo že prej, pričakovanost ponujenih odgovorov filmu ne škodi in mu ne odvzame niti kanček čustvenega naboja. Sadeži pozabe so film subtilnega čustvovanja, drobnih nasmehov, previdnega optimizma in vedno prisotne melanholije, skozi katere Nikou raziskuje občutke povezane z izgubo, identiteto, selektivnostjo spomina, ter načine na katere ti občutki definirajo naš obstoj.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar