 |
| Luca Marinelli in Martin Eden (2019), Foto: Tiff |
Beli očnjak je za mnoge prva knjiga, na katero povežemo lik in delo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Številne adaptacije te velike knjižne uspešnice so naredile svoje, toda London je avtor, ki nam je zapustil še veliko izvrstnih del. Pisateljev delno biografski roman Martin Eden je najprej v več delih izhajal v neki literarni reviji, leta 1909 pa je prvič objavljen kot celota. Prva filmska adaptacija je po podatkih dostopnih na spletišču Imdb prišla davnega leta 1914, leta 1942 so posneli Pustolovščine Martina Edena z Glennom Fordom in Claire Trevor, v 70-ih letih pa so svojo filmsko različico romana dodali še Rusi. Dobro stoletje po izidu knjige smo dobili nedvomno najbolj impresivno adaptacijo romana v režiji italijanskega režiserja Pietra Marcella, uveljavljenega avtorja dokumentarnih filmov, ki je z naslovnim podpisal svoj drugi igrani celovečerec.
Njegova razmeroma svobodna adaptacija je postavljena na italijanski jug, na širše območje Neaplja in nima jasno določenega zgodovinskega obdobja, a je v zgodbi najbolj izrazito čuti vzdušje 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja. Marcello je zgodbo zabeležil na 16mm filmski trak, ki s svojo zrnato mehkobo učinkovito obuja duh preteklih časov. Ljubezen je gonilna sila številnih zgodb in tudi za revnega mornarja Martina Edena bi se marsikaj v življenju razpletlo drugače, če ne bi srečal lepe Elene. Spoznal jo je po naključju – iz rok nasilneža je rešil mladenkinega brata in premožna meščanska družina ga je v zahvalo povabila na kosilo. Bila je to ljubezen na prvi pogled, pomembno vlogo v Martinovem vsesplošnem navdušenju nad mlado Eleno pa je odigrala njena olika in izobraženost. Odprti mladenič je v hipu vedel, da želi biti del visoke družbe in uživati v pisani besedi, slikarstvu, glasbi... Ti privilegiji višjih slojev so kot magnet privlačili inteligentnega mornarja, ki je z velikim navdušenjem začel odkrivati književnost, ki ga je nato prevzela do te mere, da je tudi sam sklenil postati pisatelj. Navkljub dejstvu, da so ga vsi, vključno z njegovo preljubo Eleno opozarjali, da je za kaj takega premalo izobražen in brez pravega potenciala. Toda že ob tistem prvem kosilu v visoki družbi je bilo očitno, da je Martin človek pronicljivega duha, ki zna prepoznati zakonitosti, na katerih počiva družbena struktura in hierarhija. Ko začuti tiho obsojanje njegovega neuglajenega uživanja v hrani, ki so jo predenj postavili gostitelji, le-te preseneti z malo filozofsko domislico, katere ključna elementa sta žemljica in omaka v njegovem krožniku.
Že ta preblisk je nekako napovedal, da imamo opravka z delom, ki nam na krožnik bo naložilo veliko več od klasične romantične zgodbe. Martin Eden je fascinantna adaptacija literarnega dela, s katero je Pietro Marcello ustvaril kompleksno fuzijo različnih motivov, ki iz domene osebnega videnja sveta naslavljajo večja in pomembnejša socialna vprašanja. V liku glavnega junaka, posebneža, ki pooseblja idejo individualizma in samosvojega, unikatnega pogleda na svet, je vzpostavljena ideja soočenja posameznika z družbo. Ta samouki pisatelj v interakciji s svetom počasi prepoznava pomembna socialna vprašanja in mehanizme, ki regulirajo družbeni red. Ugotovitve so jasne – vsesplošna razgledanost, izobrazba in kultura so manjkajoče sestavine, ki delavskemu razredu preprečujejo boljše življenje, kontrola teh dobrin pa je eno izmed močnejših orodij v rokah vladajoče kaste, katere glavni in edini cilj je ohranitev trenutnega razmerja moči. Izpostaviti velja tudi na videz kontradiktorno kritiko individualizma, ki jo slišimo iz ust samega glavnega protagonista, ki na neki točki ugotavlja, kako zelo blizu sta individualizem in konformizem, četudi sam, skupaj s svojimi najtesnejšimi sodelavci, v kasnejši fazi življenja postane ogledni primer pravilnosti v mladosti izraženih prepričanj. Martin Eden je film, v katerem premišljeni vizualni koncept ima še kako pomembno vlogo – poleg že omenjene odločitve za 16mm filmski trak je potrebno izpostaviti še kostumografijo in scenografijo, ki pomagata v časovni nedoločljivosti in univerzalnosti zgodbe, vse skupaj pa je obogateno s prepričljivimi montažnimi rešitvami v odsekih, v katerih se igrane komponente všečno prepletajo z resničnimi arhivskimi posnetki. Vse skupaj s svojim izvrstnim nastopom zaokroži glavni igralec Luca Marinelli (nagrada za najboljšega igralca v Benetkah), ki nam je izvrstno približal vso kompleksnost naslovnega junaka.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar