 |
| Sheytan vojud nadarad / There Is No Evil (2020), Foto: Liffe |
Mohammad Rasoulof je eden vidnejših iranskih filmarjev, ki v svojih filmih kritično pretresa pomembna družbeno-politična vprašanja. Kritična drža mu je v domovini prinesla nemalo težav, saj je Rasoulof eden izmed več pomembnih iranskih avtorjev, proti kateremu so iranske oblasti vodile ali še vodijo sodne procese. Številni mediji so v zadnjih letih pogosto poročali o politično motiviranih procesih zoper iranske filmarje in verjamem, da je povprečen poznavalec dogajanja na mednarodni filmski sceni seznanjen s težavami iranskih avtorjev. Najnovejše informacije pravijo, da je Rasoulof marca letos zaradi treh filmov (ki so po mnenju sodišča protidržavna propaganda) obsojen na enoletno zaporno kazen in dveletno prepoved snemanja filmov.
Med najodmevnejša dela danes 47-letnega režiserja sodijo: Zbogom (Bé omid é didar, 2011), zgodbo o odvetnici, ki poskuša pridobiti vizum za izstop iz države, po kateri je prišel Rokopisi ne gorijo (Dast-neveshtehaa nemisoosand, 2013), film navdihnjen z resničnimi dogodki, ki v fokus postavi dva agenta državne tajne službe s posebni nalogami – med zadolžitvami so nadzor, teroriziranje in celo likvidacije disidentov in drugih uporniških intelektualcev. V naslednjem filmu, A Man of Integrity (Lerd, 2017), o katerem sem pred časom poročal tukaj, je v ospredju boj malega človeka in njegove družine s sistemsko korupcijo. Zlo ne obstaja je njegov najnovejši celovečerec, za katerega je v Berlinu prejel najvišje odličje - berlinskega zlatega medveda.
Ob ogledu naslovnega se je še enkrat izkazalo, da se je v ogled najbolje spustiti z minimalnimi informacijami o vsebini ali temi filma. Zlo ne obstaja namreč sestavljajo štiri neodvisne zgodbe, katerih rdeča nit je smrtna kazen, obravnavana iz različnih perspektiv, iz zornega kota protagonistov, ki so poznali nesrečneže obsojene na smrtno kazen, ali so na različne načine, kot del državnega aparata, vpleteni v eksekucijo kakšnega izmed teh obsojencev.
Prva zgodba v ospredje postavlja družinskega človeka, predanega očeta, može in sina, ki z veliko ljubezni in topline skrbi za svoje najbližje. Morda je prav zato zadnje dejanje prve epizode tako pretresljivo, a obenem izjemno premišljeno, saj vsak drobni, skrbno izbrani detajl, na svoje mesto postavi subtilne namige, ki smo jih bili deležni na poti k sklepnemu dejanju.
V drugi zgodbi je v ospredju vojak, ki se ne more sprijazniti z ukazom, s katerim ga izberejo, da na zadnji sprehod popeljal obsojenca na smrt. Na drugo zgodbo se neposredno navezuje zgodba še enega vojaka, ki zavoljo izpolnitve enakega ukaza dobi tri dni dopusta, ki jih bo preživel v družbi svoje ljubezni. Film sklene četrta zgodba, v kateri smo priča prihodu v tujini živeče mlade ženske na obisk sorodnikom v Iranu. Obisk razkrije dolgo let varovano družinsko skrivnost in dalekosežne posledice upora proti sistemu.
Prevpraševanje slepega sledenja črki zakona, upoštevanje odredb in odločb totalitarnega režima in vsakršno delovanje usmerjeno v brezpogojno spoštovanje smernic, ki jih pred posameznika postavi sistem, so ena izmed temeljnih točk, na katerih Rasoulof gradi zgodbo in skozi katero vse razmišljajoče sodržavljane poziva k razmisleku. Ta vprašanja so univerzalna do te mere, da jih brez težav, v morda nekoliko blažjih oblikah, lahko apliciramo na prav vsako okolje. Zlo ne obstaja je film, ki odlično ustvarja okoliščine za konflikt med nepisanimi, človeškimi vrednotami in v vedenjske vzorce državljanov vkodirano obvezo spoštovanja zakonov in pravil. Film, ki nas sili v razmislek o tem, kdaj je potrebno zanemariti tisto, kar se od nas pričakuje in pustiti prirojenim nagonom, da nam pokažejo pot. V času, ko zametki totalitarnih režimov postajajo evropski trend, je vloga filmov kakršen je naslovni, toliko pomembnejša.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar