 |
| Evan Rachel Wood, Richard Jenkins & Debra Winger in Kajillionaire (2020), Foto: Focus Features |
Filme Mirande July so po izjemnem prvencu Jaz in ti in vsi, ki jih poznava (Me and You and Everyone We Know, 2005) vedno pričakam s posebnim optimizmom in veseljem. Kajillionaire je (na žalost) šele tretji celovečerec multitalentirana umetnice, ki se poleg filma ukvarja s pisanjem, glasbo, multimedijskimi projekti za gledališče... Šest let po odmevnem prvencu je posnela svojo drugo dolgometražo Future in šele letos, celih devet let kasneje smo dočakali Kajillionaire, ki je obenem prvi film, v katerem sama ni odigrala eno izmed glavnih vlog.
V središču zgodbe je tričlanska družina Dyne: oče Robert (Richard Jenkins), mama Theresa (Debra Winger) in njuna 26-letna hčerka (Evan Rachel Wood). Za njenim neobičajnim imenom Old Dolio se skriva zanimiva zgodba, kar je nekako pričakovano, glede na življenjski slog družine Dyne. Dynovi se namreč od nekdaj preživljajo z drobnimi prevarami in goljufijami, toda v zadnjih letih je prebijanje iz meseca v mesec postalo sila zahtevna naloga. Do te mere, da je sicer zelo razumevajoči najemodajalec po treh neplačanih najemninah izgubil potrpljenje, zato družina za ohranitev strehe nad glavo nujno potrebuje 1500 dolarjev. Tu do izraza pride hčerkina kreativnost – Old Dolio skuje načrt, s katerim bodo od letalske družbe iztržili odškodnino, ki jih bo rešila iz zagate. Toda v ta načrt se po privolitvi njenih staršev vključi mlada in privlačna Melanie (Gina Rodriguez), ki postane sprožilec sprememb v ustaljeni družinski dinamiki. Old Dolio je sprva doživlja kot grožnjo, vendar jo prav prisotnost avtsajderke počasi sili v treznejšo presojo njenega odnosa s starši.
Disfunkcionalne družine so neizčrpen vir zanimivih zgodb in Miranda July je filmarka, ki se na tem teritoriju počuti kot riba v vodi. Čustveno jedro naslovne zgodbe je sezidano na temeljih (ne)odnosa staršev do njune edine potomke Old Dolio, ki med odraščanjem, pa tudi kot odrasla ženska, ni bila deležna topline, s kakršno starši otrokom običajno izkazujejo ljubezen in naklonjenost. July se starševstva in družinskih vezi loteva na specifičen način, ki od gledalca zahteva nekaj tolerance do čudaškega, kanček pustolovskega duha in nagnjenosti k sočustvovanju z nesrečnimi liki. Old Dolio je takšen lik – od samega rojstva tretirana kot projekt, orodje v rokah njenih staršev, je zrasla v žensko omejenega čustvenega razpona. Evan Rachel Wood všečno interpretira lesenost junakinje (v nekem trenutku sem zlobno pomislil, da je navdih našla v zgodnjih vlogah Keanuja Reevesa), iz katere po kontaktu z dostopnejšo, človeško avtsajderko na površje privrejo desetletja potlačenih čustev. July nas skozi ta proces pelje z zanjo značilnim mešanjem komedije in drame, skozi situacije in dialoge, v katerih se zgodba prefinjeno suče med nerodno komičnostjo in resnostjo, včasih v enem samem prizoru, eni sami dialoški vrstici. Pomembno je poudariti, da je July na voljo imela krasne igralce, s katerimi je gotovo lažje uresničila svoje zamisli. Tudi zato ji je še enkrat uspelo ustvariti zgodbo z neobičajnim, rahlo surrealističnim vzdušjem, polno bizarnih, ekscentričnih trenutkov, neke vrste miniaturno pravljico, ki bi se navkljub vsem posebnostim lahko odvrtela tudi v resničnem življenju. Štorijo, ki pod tančico zabavne čudaškosti govori o ljubezni in človekovi neustavljivi potrebi po povezovanju z drugimi ljudmi.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar