aka My Morning Laughter
 |
| Filip Đurić, Moj jutarnji smeh (2019), Foto: Liffe |
Skandinavci so znani po tem, da potomce kmalu po prestopu praga polnoletnosti spodbujajo naj zapustijo domače gnezdo, se osamosvojijo in poiščejo svojo pot. V drugih evropskih državah, pa tudi na številnih drugih koncih sveta so stvari drugačne, saj potomci pogosto ostajajo v domačih gnezdih tudi potem, ko dosežejo starost v kateri bi morali preizkusiti svojo srečo v širnem svetu. Danes, ko malodane vsak mlad človek lahko životari pod streho, ki so jo nad njegovo (in svojo) glavo postavili starši, se mladi dokaj pogosto prepuščajo udobju nesprejemanja odgovornosti in odločitev, ki peljejo na pot osamosvojitve.
Z eno takšnih, a vendarle nekoliko specifičnih situacij, se v igranem prvencu Moj jutranji smeh, ukvarja srbski režiser Marko Đorđević. Njegov osrednji junak Dejan je moški na pragu tridesetih, ki še vedno živi s starši – preveč zaščitniško in do neke mere posesivno materjo in zapitim očetom, ki mu brez veliko razmišljanja lahko pripišemo nekaj odgovornosti za to, da so stvari takšne, kakršne so. Dejan je sicer študiral zgodovino in zdaj kot nadomestni učitelj s polovičnim delovnim časom poučuje na osnovni šoli, toda to je obenem njegov edini korak proti samostalnosti, po katerem je nekako obtičal v mestu. Interakcija z zunanjim svetom je zanj vedno zahtevna naloga, še posebej neroden pa je v situacijah, ki zahtevajo komunikacijo z nežnejšim spolom. Vse skupaj je zaskrbljujoče do te mere, da se celo zaščitniška mati zaveda, da se nekaj potrebno storiti. Pravzaprav je ona pobudnica obiska pri nekem jasnovidcu, ki prinese streznitev. Predvsem za sina (in tudi njo samo), saj se zdi, da so jasnovidčeve netaktne, mestoma grobe besede vendarle odločilen impulz, ki sproži spremembo.
Moj jutranji smeh je zgodba o predstavniku generacije, do katere je življenje ravno dovolj prizanesljivo, da se ji ni potrebno spustiti v odprt boj za obstanek, a obenem dovolj zahtevno in neprijazno, da ji preprečuje raziskovanje potenciala osamosvojitve in zadovoljstva, ki ga človek čuti, ko škarje in platno drži v rokah in sam kroji svojo usodo. Dejan je pač tipičen luzer, razvajen mlad človek, ki si pri tridesetih ne zna pripraviti niti preprostega zajtrka. Vse njegove potrebe je vedno servisirala mati, ki se čedalje bolj zaveda, kako zelo slabo je njen mladiček pripravljen na samostojno življenje.
Dejan ti lahko s svojimi negotovostmi in neiznajdljivostjo včasih gre na živce, vendar se je na takšnega poštenjaka, ki ne premore niti trohice zlobe, težko jeziti. Zato je sorazmerno s pretečenim časom naraščala moja naklonjenost do nerodnega protagonista v odlični interpretaciji Filipa Đurića, ki zelo lepo kanalizira Dejanova kompleksna čustvena stanja in nas pripravi do tega, da razumemo njegovo mučno eksistenco. Tudi sicer so ključni igralski nastopi na visokem nivoju, v spominu pa bo prav gotovo ostala miniatura pokojnega Nebojše Glogovca (njegova zadnja vloga), ki nekako določi ton filma in fini balans med bolečino in humorjem, ki ga Đorđević uspešno ohranja vse do optimistično zastavljenega konca.
Moj jutranji smeh je glede na skromen budžet vsekakor impresiven dosežek, posnet na avtentičnih lokacijah, zapolnjen z življenjskimi situacijami in dialogi. Film je sestavljen iz pretežno dolgih kadrov, s specifičnimi postavitvami kamere v habitate, iz katerih kar seka nezadovoljstvo in utesnjenost. Težko je najti en sam prizor, v katerem položaj in drža akterjev izžareva ugodje ali zadovoljstvo. Toda režiser nam kljub temu ponudi obet Dejanovega jutranjega smeha iz naslova, za katerega so z zadnjim prizorom položeni dokaj trdni temelji.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar