 |
| Yang Heung-ju & Park Hyeon-yeong in Movin On (2019), Foto:IFFR |
Južnokorejski mainstream zadnjih nekaj let le izjemoma uspe ponuditi zgodbe z dodano vrednostjo. Med ponudbo bolj ali manj prevladujejo generične kriminalke, politični in vohunski trilerji, zgodovinski spektakli... Zdi se, da zgodbe vredne gledanja umikajo na neodvisno sceno, kjer mladi, nadobudni ustvarjalci veliko lažje realizirajo svoje projekte. V to kategorijo nedvomno sodi družinska drama Moving on, celovečerni prvenec 30-letne Yoon Dan-bi, režiserkino diplomsko delo na eni izmed južnokorejskih filmskih univerz.
Junaki njene zgodbe so člani običajne korejske družine, ki se v posebnih okoliščinah zberejo v stari družinski hiši. Yoon nam družinske relacije v največji meri približa skozi perspektivo dveh otrok, najstnice Okje in njenega bratca Dongjuja, ki se ob koncu šolskega leta skupaj z očetom preselita v hišo starega očeta, ki ga komaj poznata. Dedek je hudo bolan in čas je, da svoj delež odgovornosti prevzame njun oče. Otroka tako končata v prijetni stari hiši, ki je v družinski lasti že pol stoletja, kjer se počasi privajata na novo okolje in življenje ob dedku, preprostem človeku zelo mirnega značaja. Kmalu izvemo, da pomoč bolnemu očetu ni bila edina motivacija pri odločitvi za preselitev v družinsko hišo – Okja in Dingju se namreč privajata na življenje brez matere, ki se je po ločitvi od njunega očeta odločila za nov začetek. Materino obračanje hrbta je še posebej težko padlo Okji, ki je dovolj stara, da dovolj jasno razume, kaj se dogaja okoli nje. Da dojame zakaj je oče, po zlomu njegovega malega, nikoli uspešnega podjetja, prisiljen prodajati fejk superge iz njegovega malega, neuglednega kombija. Več sproščenosti in smeha v hišo prinese prihod očetove sestre (tudi ona je v neprijetni fazi ločitve), s katero se Okju dobro ujame, saj v njej najde prijateljico in nadomestno mamo.
Odraščajoča najstnica se poleg tega sooča z lastnimi, za najstniška leta značilni težavami – od negotovosti in nezadovoljstva z lastno podobo, do nerazumevanja s fantom, s katerim se občasno dobiva. Skozi to primarno perspektivo otroka, ki se bliža težavnem prestopu v odraslost, režiserka z veliko senzibilnosti in razumevanja raziskuje življenja treh generacij zbranih pod eno streho. V tem je zelo uspešna tudi zato, ker ji v sodelovanju s krasnimi igralci uspe zgodbo zapolniti z mnogimi pristnimi prizori iz vsakdanjega življenja, skozi katere so liki izoblikovani v ljudi, do katerih ni težko razviti naklonjenosti in razumevanja. Življenje v razpadli družini in finančne zagate starejših, mladi junakinji gotovo ne ponujajo privlačno podobo odraslosti. Prav v tem segmentu me je navdušila prepričljivost, s katero so v univerzalno razumljiv kontekst postavljene napake in nepopolnosti protagonistov, ki jih v seštevku delajo bolj pristne, bolj človeške. Verjetno najboljši kompliment, ki si ga temu odličnemu prvencu podelili nekateri novinarji je ocena, da so občutki ob gledanju podobni izkušnji gledanja filmov japonskega mojstra Hirokazuja Kore-edaja. Za mlado, obetavno avtorico, je takšna primerjava nedvomno veliko priznanje in spodbuda za nadaljnje piljenje lastnega filmskega izraza. Film je nenazadnje prejel več nagrad na pomembnem južnokorejskem festivalu v Busanu in nagrado Bright Future Award v Rotterdamu. Toplo priporočam.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar