Paredo (Parade)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Shûichi Yoshida, Isao Yukisada
Scenarij: Isao Yukisada
Igrajo: Tatsuya Fujiwara, Karina, Shihori Kanjiya, Kento Hayashi, Keisuke Koide

V preteklem mesecu sem Azijce nehote potisnil na stanski tir in se bolj posvečal ostanku filmskega sveta. V opravičilo, bodo moji  prispevki v naslednjih tednih nekoliko bolj zaznamovani z azijsko produkcijo. V arhivu se je nabralo lepo število filmov, začel bom pa z naslovnim slikosukom, ki že lep čas čaka svojo priložnost. Isao Yukisada je japonski režiser, s katerim se še nisem imel priložnosti srečati, v zadnjih desetih letih, odkar se aktivno ukvarja s filmom, je podpisal več kot dvajset celovečercev, nekateri med njimi so prejemali festivalske nagrade. Tudi Paredo, ki so mu lani Berlinu podelili nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje združenje filmskih kritikov. 

Tokio. Stanovanje z dvema spalnicama, dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico delijo štirje sostanovalci. Dve ženski in dva moška. 23-letna Kotomi je brezposelna igralka, ki večino časa preživi v stanovanju. Žensko spalnico deli z Mirai, ilustratorko, ki se prepogosto sprošča ob uživanjem alkohola. Moško spalnico zapolnjujeta 21-letni študent ekonomije Ryosuke in 28-letni Naoki, zaposlen v velikem podjetju, ki se ukvarja s filmsko distribucijo. Sostanovalci živijo v prijateljskem ozračju, brez medsebojnih romantičnih aspiracij. Paredo s takšno osnovno postavitvijo in strukturo vpletenih likov spominja na komično nanizanko, toda Yukisadin film je zastavljen v povsem drugačnem tonu. Kotomi se ne more odločiti, ali naj prekine svojo vezo z popularnim igralcem, ki jo izkorišča za občasna seksualna druženja, Ryosuke je ujet v ljubezenskem trikotniku, Mirai s pomočjo pijače poskuša pozabiti travmatične dogodke iz preteklosti, le Naoki nima resnejših težav, zato se njegovi sostanovalci pogosto obrnejo nanj, ko potrebujejo pomoč ali pameten nasvet. Nato Mirai po enem izmed svoji pivskih maratonov domov pripelje Satoruja, mladega fanta, ki se na tokijskih ulicah preživlja s prostitucijo. Satorujev prihod sproži nepričakovane premike v življenjih njegovih novih sostanovalcev. Med spoznavanjem osrednjih protagonistov v ozadju spremljamo medijska poročila o serijskem morilcu, ki mori mlada dekleta na tem območju. 

Režiser in scenarist Isao Yukisada je zgodbo izpilil iz nagrajevane knjižne uspešnice Shûichija Yoshida, ki je napisal in scenaristično adaptiral še en film, o katerem sem že pisal na tem blogu. Akunin (Villain, Sang-il Lee, 2010) ima kar nekaj skupnih točk z naslovnim umotvorom, a se ob tej priložnosti raje nebi spuščal v primerjavo knjižnih predlog.  Yukisada film začne v komičnem, rahlo nagajivem tonu, temu primerni so tudi zapleti in situacije, v katere se zapletajo sostanovalci. V takšni maniri smo seznanjeni z glavnimi junaki, sorazmerno s preteklim časom pa Yukisadova zgodba dobiva resnejšo podobo.  Sostanovalci v medsebojni interakciji razkrivajo svoje skrivnosti, tiste lahkotnejše, lažje prebavljive, pa tudi tiste, ki zgodbo opremijo z bolj temačnimi toni in nelagodnimi občutki. Prihod Satoruja, mladega fanta, ki ga zaradi življenjskih navad lahko označimo za izobčenca in družbenega obrobneža,  zgodbo počasi gre proti bolj dramatičnim vodam.  Posamezni člani skupnega gospodinjstva počasi razkrivajo svoje skrivnosti, večina stvari privre na površje prav v skupni dnevni sobi, ki jo vsi sostanovalci razumejo kot nekakšno varno cono, v kateri lahko izpovejo svoje strahove in skrbi, ter pri drugih poiščejo pomoč ali zgolj tolažbo. V ozadju režiser vztraja na medijskih poročilih o serijskem morilcu, a nas obenem  vedno bolj potaplja v spretno režirano prepletanje posameznih zgodb, ki postajajo intenzivnejše, zanimivejše. To počne tako prepričljivo, da pozabimo, da je tam nekje znaj nekdo, ki mori mlada dekleta. Poleg dobre režije in scenarija, ki drži vodo, izpostaviljam prepričljive igralske kreacije in efekten zaključek, ki bo z odprtimi usti pustil tudi bolj izkušenega gledalca.

Ocena:

22 mei (22nd of May)

Slovenski naslov: 22 maj
Drugi naslovi: 22nd of May   
Država: Belgija
Leto: 2010
Žanri: Drama, Fantazijski, Triler
Dolžina: 88' ,  Imdb
Režija: Koen Mortier
Scenarij: Koen Mortier
Igrajo: Sam Louwyck, Titus de Voogdt, Norman Baert, Jan Hammenecker, Barbara Callewaert, Wim Willaert

22. maj je drugi film Koena Mortierja. In kdo je pravzaprav Koen Mortier? Nekateri ste mogoče imeli priložnost videti njegovo debitantsko provokacijo Ex Bobnar (Ex Drummer, 2007),  s katero je belgijski režiser navdušil  veliko ljudi, še več je bilo takih, ki so njegov film razumeli kot vrhunec slabega okusa in gnusobe. Kakorkoli, drži kot pribito, da bi težko našli gledalca, ki je on Mortierjevem prvencu ostal ravnodušen. In prav zato je njegov drugi film, ki so ga zavrteli na pred kratkim končanem Liffu, za številne predstavljal nov izziv. Vsi so se spraševali, kaj nam bo tokrat serviral ta unikatni filmar, kajti že vnaprej je bilo jasno, da povzetek vsebine pri njegovem filmu ne bo štel veliko. 

V pripoved nas popelje štiridesetletni Sam, ki dela kot varnostnik v  nakupovalnem središču. S kamero za njegovim hrbtom spremljamo njegove priprave za odhod v službo. Sledimo mu tudi po poti v službo, se z njim odpravimo v prostore namenjene varnostnikom in opravimo prvi sprehod skozi nakupovalno središče. Sam spotoma obiskovalcem pomaga s kakšno informacijo in opravi z brezdomko, ki vedno znova išče zatočišče v toplih pasažah. Potem ko nesrečno žensko vrže na cesto, je na njegovem obrazu moč opaziti slabo vest. Sam se odloči, da bo vest najlažje pomiril, če pokadi cigareto. Itak je že na izhodnih vratih. In že tukaj lahko govorimo o igri usode, kajti Sam je s svojo nekoliko grobo potezo rešil brezdomkino življenje. In če vso stvar obrnemo, je brezdomka rešila Samovo življenje. Kajti, če se brezdomka ne bi grela v pasaži nakupovalnega središča, jo potem Sam ne bi moral pospremiti ven. In če jo ne bi pospremil ven, potem bi najverjetneje še vedno bil  v pasaži v trenutku, ko se je zgodila eksplozija. Tako je bil na vhodnih vratih, ko ga je na tla vrgla silovita eksplozija. Po začetnem šoku in neznosni bolečini v ušesih, se Sam počasi zbere in se pogumno poda v gorečo stavbo reševati ponesrečence.  

Če 22. maj primerjam z Ex bobnarjem, ugotavljam, da je Mortier v drugo ubral bolj umirjen, širšem krogu gledalcev primernejši pristop. Tokrat nas talentirani Belgijec ne pelje na rob sprejemljivega, motivi so bistveno dostopnejši, ali če hočete razumljivejši za večino. Ob tej priliki avtor največ pozornosti namenja skrivnostnim potem človeške usode, ter stanji s katerimi se srečujemo, ko nas preganjajo občutki krivde in (ob)žalovanja. Kljub dejstvu, da njegov drugi film ne ponuja ekscesa in se vsebinsko naslanja na motive, ki so po naravi stvari blizu povprečnemu človeku, je Mortierju tudi tokrat uspelo posneti povsem drugačen film, ki bistveno odstopa od ustaljenih narativnih metod. Priznam, tudi sam sem se težko prebil skozi prvo polovico filma, ki gledalcu ponuja le skupek vizualnih informacij, ki razen dejstva, da so tako ali drugače povezane z eksplozijo, nimajo izrazite rdeče niti, kar posledično pomeni nekoliko težjo sledljivost. Toda potrpežljivost se izplača v nadaljevanju, ko vse prej povedano dobiva bolj razumljive obrise. Ko postaja jasno, da vsaka, še tako nepomembna stvar, vsako dejanje, beseda in še bi lahko našteval, imajo svojo vlogo v nepredvidljivi igri usode. Mortier pripoved opremi z odlično atmosfero, glasbena podlaga lepo pospremi stopnjevanje napetosti in čustvena stanja glavnih likov. Tisti, ki ste videli Ex bobnarja, boste verjetno prepoznali večino sodelujočih in tudi tukaj je igra celotnega igralskega ansambla več kot zadovoljiva. Skozi večji del filma kamera igralcu diha za ovratnik, ali se giblje pred njim, v njegovi neposredni bližini, kar pri gledalcu zbuja občutek neposredne vpletenosti. Večina kadrov je dolgih, razmeroma majhno število rezov zato učinkuje dokumentaristično-realistično. Mortier zgodbo zaključi izjemno efektno, s skoraj pet minut dolgo slow-motion sekvenco, v kateri še enkrat prikaže eksplozijo, tokrat posneto znotraj nakupovalnega središča. Pri tem veliko pozornosti nameni tudi najmanjšim detajlom, ko s kamero opazuje glavne protagoniste v trenutku eksplozije. Mogoče sem nekoliko nepravičen, saj si film v številnih pogledih zasluži višjo oceno. Tisto, kar je želel, je Mortier povedal zelo navdihnjeno, z inovativnostjo, ki jo ne vidimo prav pogosto. Če bi še nekaj več prostora namenil motivom napadalca, jih nekoliko bolj podkrepil, bi rezultat bil še prepričljivejši.  Film, ki se ga definitivni izplača videti, a tudi če vam po pol ure ne bo nič jasno, kar potrpežljivo naprej. Splačalo se bo. (3+)

Ocena:

Jodaeiye Nader az Simin (A Separation)

Slovenski naslov: Ločitev
Drugi naslovi: A Separation
Država: Iran
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 123',  Imdb
Režija: Asghar Farhadi
Scenarij: Asghar Farhadi
Igrajo: Peyman Moaadi, Leila Hatami, Sareh Bayat, Shahab Hosseini, Sarina Farhadi, Merila Zare'i

Moje prvo druženje z iranskim režiserjem in scenaristom Asgharjem Farhadijem je bilo zelo zanimivo in že takrat sem čutil, da v prihodnosti lahko pričakujem še več. Govorim o Darbareye Elly (About Elly, 2009), njegovem četrtem filmu, ki so ga v Berlinu nagradili s srebrnim medvedom za režijo. Film je na koncu nabral kar lep kupček festivalskih nagrad in dokončno opozoril, da je iranska kinematografija dobila še enega zares imenitnega režiserja. Tako kot večina filmarjev se je Farhadijeva zgodba začela s kratkimi filmi in po šestih kratkometražnih naslovih je režiser bil pripravljen za celovečerec. Raghs dar ghobar (Dancing in the Dust, 2003),  tako kot njegov zadnji film, v središče postavlja ločitev. Leto kasneje je dokončal Shahr-e ziba (The Beautiful City), zgodbo o mladeniču, ki je pri rosnih šestnajstih zakrivil umor in za ta zločin bil obsojen na smrtno kazen, ki bo izvršena ob njegovi polnoletnosti. V svojem tretjem filmu, Chaharshanbe-soori (Fireworks Wednesday, 2006), se Farhadi znova ubada z odnosi med zakoncema, ko v središče postavi (ne)zvestobo. Potem je na vrsto prišel že omenjeni Darbareye Elly, ki spremlja skupino prijateljev na počitnicah, ki jih zaznamuje tragični dogodek. Jodaeiye Nader az Simin (A Separation, 2010), je njegov peti film, ki ga najdemo tudi med kandidati za tujejezičnega oskarja in skoraj sem prepričan, da bo film dobil zasluženo mesto med nominiranci. 

Če ste se odločili ponuditi priložnost Farhadijevem filmu, potem je verjetno najbolje, da o filmu veste čim manj.  Zaupajte moji presoji in se nepripravljeni prepustite zgodbi o razvezi zakonske zveze na iranski način. To je vse, kar potrebujete. Če ste film že videli, potem je vseeno.  Potem veste, da je pred tistimi, ki filma še niso videli, izjemno filmsko doživetje, ki ga ne bodo zlahka pozabili. In zato jim lahko celo nekoliko zavidam, kajti jaz sem svojo vstopnico že izrabil. Ker me je Farhadi že osvojil z Darbareye Elly, sem čakal pravo priložnost za ogled. Nekaj ur, v katerih me zagotovo ne bo nič zmotilo med gledanjem. Že v uvodnih kadrih nas režiser spretno in ekspresno vključi v zgodbo, nas postavi v vlogo delivca pravice, sodnika, ocenjevalca. Če filme gledate v družbi boljše polovice, bo doživetje še toliko bolj pristno, saj lahko spotoma izmenjata nekaj moško-ženskih pogledov na predstavljeno situacijo. Kakorkoli, že od uvodnih minut režiser od gledalca zahteva presojo. Ob tem je treba upoštevati, da Farhadi zgodbo pripoveduje v slojih. Polaganje novega sloja vedno znova definira sliko in spreminja stališče, v katerega smo pred tem trdno verjeli. Sorazmerno s pretečenim časom je odločanje težje, vsak postopek glavnih protagonistov racionalen in iracionalen obenem. V nekem trenutku se zavemo, da smo se že tako močno pogreznili v pripoved, da se ne zavedamo okolice. Čustveni angažma je iz minute v minuto močnejši in potem ko s težavo prestanemo prvi čustveni vrhunec, ki zaključi nesporazum med družinama, nam Farhadi nameni še eno brco v želodec, tokrat še močnejšo, z dalekosežnejšimi posledicami. Nas postavi pred nemogočo izbiro. Nas pripravi do spoznanja, da včasih ni pravilnega odgovora.  A Separation je film, ki ne pušča niti malo prostora za ravnodušnost. In takšni filmi so sila redki, zato jih je greh spregledati.  Za konec še povzetek zgodbe za vse, ki vseeno želijo vedeti, v kaj se podajajo.

Farhadi zgodbo začne na sodišču, kjer Nader in Simin zabijata zadnji žebelj v krsto, v kateri počiva njun propadli zakon. Simin je vso energijo usmerila v urejanje potrebne dokumentacije za imigracijo na zahod. Nader je že od začetka nasprotoval. Simin je uredila vizume za celo družino, Nader ni želel zapustiti domovine in ostarelega očeta, ki boleha s hudo obliko alzheimerjeve bolezni. Ker nista našla skupnega jezika sta se počasi oddaljila in na koncu končala na sodišču, z vlogo za ločitev. Zdaj Simin želi od sodišča doseči razsodbo, ki ji dodeljuje skrbništvo nad njuno najstniško hčerko Termeh. S takšno odločbo v žepu, bi skupaj s hčerko lahko zapustila Iran.  Termeh bi lahko odšla z materjo tudi z očetovo privolitvijo, toda zdi se, da Termeh v resnici ne želi oditi in svojo majhno manipulacijo poskuša ohraniti propadajoči zakon. Kakorkoli, sodišče dovoli ločitev, toda punca ostane pri očetu in dedku, Simin pa se vrne k svoji staršem. Zdaj, ko se je Simin odselila, Nader potrebuje skrbnico za nemočnega, hudo dementnega očeta, ki bo skrbela zanj, ko je on v službi. Na priporočilo znancev službo prevzame Razieh, ki novem delodajalcu zamolči, da je že štiri mesece noseča. Ženska nujno potrebuje denar, saj je mož že nekaj časa brez službe. Prisiljeni so bili v sposojanje denarja in zdaj upniki pritiskajo nanj, naj vrne sposojeni denar. Po spletu nesrečnih naključij Nader in njegova nova hišna pomočnica zabredeta v spor, v katerega so kmalu vpleteni tudi člani obeh družin.

Ocena:

30 Minutes or Less

Slovenski naslov: V manj kot pol ure
Država: Nemčija, Kanada, ZDA
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Akcija, Komedija
Dolžina: 83',  Imdb
Režija: Ruben Fleischer
Scenarij: Michael Diliberti 
Igrajo: Jesse Eisenberg, Aziz Ansari, Danny McBride, Nick Swardson, Michael Peña, Dilshad Vadsaria

Ko sem brskal med slovenskimi zadetki za 30 Minutes or Less, novo komedijo z Jessejem Eisenbergom, sem ugotovil, da domači kino operaterji ne posvečajo preveč pozornosti pravilnem napovedovanju. Povzetek vsebine na spletni strani enega od domačih multipleksov je poln napačnih podatkov, zato se sprašujem, kako so sploh prišli do takšnih sklepov. Če bi pogledali vsaj napovednik, bi hitro ugotovili, kako zelo »mimo« so udarili, s takšnim zapisom.

Nick (Jesse Eisenberg) in Chet (Aziz Ansari), sta najboljša prijatelja od otroštva. Nick je zaposlen v lokalni piceriji, s svojo staro kripo razvaža pice po mestu in okolici. Moto picerije je »V manj kot pol ure,« ki strankam obljublja ekspresno dostavo in brezplačno hrano v primeru zamude. Chet je lahko nekoliko bolj zadovoljen s svojim življenjem, kajti pred kratkim je začel poučevati na osnovni šoli, kot nadomestni učitelj. Nato spoznamo še drugi prijateljski dvojec, Dwayna (Danny McBride) in Travisa (Nick Swardson), zgubi, ki uživata v brezdelju in snovanju »inteligentnih« podvigov. Dwaynovo življenje bi bilo veliko lažje, če bi njegov oče, upokojeni marinec in dobitnik rekordne loterijske nagrade v višini deset milijonov $, do Dwayna bil nekoliko prijaznejši in manj skopuški. Dwayne z majhno pomočjo prijateljske striptizete pride do spoznanja, da bi njegovo življenje bilo veliko lepše, če očeta nebi bilo med živimi. Striperka predlaga najetje poklicnega morilca, ki bo eliminiral njegov problem. Vse kar potrebuje je sto tisočakov za njenega znanca, ki lahko hitro in zanesljivo opravi posel. Med Dwaynom in lagodnim življenjem zdaj stoji le sto tisoč zelencev. Po tehtnem premisleku Dwayne sestavi naravnost briljanten načrt. Ugrabila bosta dostavljalca hrane, ga oblekla v eksplozivni jopič in ga tako prisilila, naj oropa banko.  

30 Minutes or Less je imel vsaj dva pomembna argumenta, ki sta me prepričevala, naj si vzamem čas in se pustim presenetiti. Prvo pozitivno znamenje je bil Ruben Fleischer, ki nas je zelo prijetno presenetil s svojim prvencem, Dobrodošli v deželi zombijev (Zombieland, 2009),  drugo obetavno znamenje je sodelovanje Jesseja Eisenberga, ki se je v zadnjih letih profiliral v všečnega igralca, ki se dobro znajde v komičnih, pa tudi resnejših vlogah. Kakorkoli, naj takoj na začetku povem, da ponovna kooperacija Fleischer- Eisenberg ne doseže kvalitete njunega prvega skupnega projekta. Še več, je kar konkretno slabši, od že omenjenega Zombielanda, a kljub temu gledljiv in kar je še pomembneje - smešen.  Naslovni umotvor se sicer ne more pohvaliti s pretirano izvirnostjo in inteligentnim humorjem, saj gre za film, ki je zasnovan kot tipičen no-brainer.  Če sodite med tiste, ki ljubijo logično in razumsko grajene zgodbe, potem vam Fleischerjev umotvor verjetno ne bo preveč všeč. Če pa sodite med tiste, ki podobne filme razumete kot čisto zafrkancijo, potem se boste ob filmu prijetno sprostili in se večkrat iskreno nasmejali.  Eisenberg in Ansari sta se lepo ujela, zelo dobro se je v svoji vlogi znašel tudi Danny McBride (ki mi je sicer v večini filmov antipatičen), a je tokrat očitno naletel na vlogo, ki mu je pisana na kožo. Med igralskimi dosežki bi vseeno najraje izpostavil prispevek Michaela Peñe, ki je iz stereotipne vlogo latino morilca izvlekel maksimum. Film bi lahko bil za kakih deset minut daljši, saj sem dobil občutek, da se je vse skupaj končalo nekoliko prehitro in predvsem konec, v katerem se zberejo vsi pomembnejši protagonisti na enem mestu, bi lahko dobil nekaj več prostora. V mislih nimam več akcije, te je itak za moj okus dovolj. Prav bi prišlo nekaj več dogajanja na relaciji Peña - McBride, tudi Ansari bi v zaključku lahko dodal še kakšno »pametno«. Kakorkoli, povsem solidna komedija, ki ne ostane trajnejše zasidrana v spominu, a zato izpolni  svoje poslanstvo in nas zabava dobrih 80 minut.

Ocena:

Napovedi - The Descendants

Matt King izvira iz premožne družine, od katere je podedoval veliko zemljišča na Havajih. Danes je zemljišče vredno veliko denarja in Mat razmišlja o prodaji. Mattu v zasebnem življenju ne cvetijo rožice. Z ženo Elizabeth je že nekaj let v slabih odnosih, skupnega jezika ne najde niti s svojima hčerkama, 10-letno Scottie in 17-letno Alexandro. Nato Elizabeth doživi nesrečo z vodnim skuterjem in konča v komi. Po nesrečnem dogodku Matt izve za ženino nezvestobo, ki naj bi imela afero z nekim nepremičninskim agentom. Turobno situacijo Matt poskuša popraviti z družinskim izletom, na katerem se bo poskušal zbližati s hčerama.

IMDB

Režija: Alexander Payne

Igrajo: George Clooney, Shailene Woodley, Amara Miller, Nick Krause, Patricia Hastie

Beginners

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Mike Mills
Scenarij: Mike Mills
Igrajo: Ewan McGregor, Christopher Plummer, Mélanie Laurent, Goran Višnjić, Mary Page Keller

Oliver Fields (Ewan McGregor) je 38-letni grafični oblikovalec, brez družine ali nekoga, ki bi zavzemal tisto posebno mesto v njegovem življenju. Prek kratkim je ostal brez očeta (Christopher Plummer), ki je po dolgotrajni bolezni izgubil boj z  rakom. U uvodnih kadrih Oliver odvrže ostanke očetovih zdravil, ureja njegovo stanovanje in nas med pospravljanjem z glasom čez sliko pelje v preteklost. Štiri leta nazaj je umrla Oliverjeva mama, toda to ni bila edina šokantna novica v tistem obdobju. Kmalu po materini smrti je oče svetu razkril 75 let skrbno varovano skrivnost. »Jaz sem gay,« je enostavno in brez ovinkarjenja razložil Oliverju. In to ni vse, kajti nekako istočasno so Halu (očetu) zdravniki diagnosticirali raka na pljučih. Halova starosti in velikost rakaste tvorbe izključijo možnost operativnega posega, edina opcija so kemoterapije, ki bodo bolezen nekoliko upočasnile. Toda Hal se ne preda. Znajde se v položaju, ko nima več kaj izgubiti, zato se je odloči, da bo živel karseda polno življenje. Spozna mlajšega moškega (Goran Višnjić), s katerim se odlično ujame. Halovo zgodbo spremljamo skoz Oliverjeve spomine, ki se v sedanjosti bori z depresijo zaradi očetove smrti, občutkih neuspeha in pomanjkanja življenjske strategije. Pri 38-ih je še vedno samski, brez jasne ideje, kaj storiti s svojim življenjem. Po vztrajnem prepričevanju sodelavcev pristane oditi na zabavo pod maskami, kjer spozna privlačno francosko igralko (Mélanie Laurent), ki v Los Angelesu snema film.

Mike Mills je zelo zanimiv človek, ki se je že preizkusil v različnih področjih vizualnih umetnosti. Grafični oblikovalec, režiser, scenarist in še kaj  bi lahko našli. V dosedanji karieri je snemal kratke filme, dokumentarce, videospote in oglase. Komična drama Thumbsucker (2005)  je njegov celovečerni debi, ki je živel kar uspešno festivalsko življenje in pobral nekaj nagrad za igralske dosežke. Navadno me zasebnost filmskih ustvarjalcev ne zanima preveč, a tokrat bom vseeno omenil, da je Mills od leta 2009 poročen z Mirando July, še eno zanimivo multitalentirano režiserko - scenaristko - igralko, ki je pred časom navdušila z odličnim prvencem  Jaz in ti in vsi, ki jih poznava  (Me and You and Everyone We Know, 2005).  Vrnimo se raje k njenem soprogu in naslovnem umotvoru, ki je močno avtobiografsko zaznamovan film. Mills je v nekem intervjuju poudaril, da se najbolje znajde, ko pripoveduje o stvareh, ki jih dobro pozna, ki jih je doživel in Začetniki  v resnici niso nič drugega, kakor seciranje lastnega življenja, pogled na lastno preteklost s časovne distance.

Režiser se poigrava z idejo, da značaj vsakega posameznika v veliki meri rezultat okolja (družina, prijatelji, kraj), v katerem odraščamo. Mills nam zgodbo podaja s pogostimi skoki iz sedanjosti v preteklost in na ta način pojasnjuje Oliverjevo osebnost.  Začne na prelomnici, z materino smrtjo, očetovim priznanjem in boleznijo. Na tej prelomnici je Oliver zmeden, ne ve, kako se lotiti družinske preteklosti, ki mu je prvič predstavljena v pravi, resnični luči. Tukaj Mills uporabi zanimivo tehniko, s primerjavo fotografij iz sedanjosti in preteklosti. Te slike so svojevrstna projekcija preteklosti v Oliverjevi glavi, s katero ta poskuša na novo definirati preteklost in sprejeti nova dejstva. Poskuša najti smisel v skupnem življenju svojih staršev, ki je bilo, kot se je kasneje izkazalo, grajeno na dvomljivih temeljih. Oliver je na podlagi vzorca, posvojenega od staršev, živel razmeroma prazno življenje, v katerem v resnici nikogar ni pustil dovolj blizu. Potem mu je oče pri 75-ih pokazal, da nikoli ni prepozno. In potem je spoznal čudovito Francozinjo. Ki v svojem kuferju nosi tudi nekaj okostnjakov, a je pripravljena svojo negotovost deliti, poiskati pomoč in jo tudi ponuditi. In takrat je Oliver prvič v življenju dojel, da mu ni vseeno. Mogoče se motim, toda med ogledom sem občutil nekaj Miranda July efekta, kar nikakor ni slabo. Beginners je lep film, ki na zelo zanimiv, samosvoj način pripoveduje zgodbo o iskanju ljubezni in resničnih življenjskih vrednosti. Pri tem mu veliko pomaga igralska zasedba,  z predanimi in nadvse prepričljivimi igralskimi kreacijami. Če imate dovolj klasičnih rom-kom zgodb in iščete nekaj inovativnosti in drugačnosti v podajanju zgodbe, potem je Milsov film prava izbira.

Ocena:

Margin Call

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: J.C. Chandor
Scenarij: J.C. Chandor
Igrajo:  Zachary Quinto, Stanley Tucci, Kevin Spacey, Paul Bettany, Demi Moore, Simon Baker, Jeremy Irons

Odmeve še vedno trajajoče gospodarske krize opažamo tudi v filmskih zgodbah, ki nam jih v ogled ponujajo filmski ustvarjalci. Režiserski debi J.C. Chandorja je premierno predvajan v Sundanceu na začetku leta, potrditev kakovosti je prišla z uvrstitvijo na tekmovalni spored zadnjega berlinskega filmfesta. Najmočnejši magnet je zagotovo bila odlična igralska zasedba, nekaj je k zanimivosti prispevala tudi aktualna tematika. Chandor zgodbo začne zjutraj, s pričakovanim downsizingom, v vplivnem investicijskem podjetju. Med Presežnim delavci se znajde tudi Eric Dale (Stanley Tucci), analitik iz oddelka za oceno tveganj. Kljub dolgoletnim izkušnjam in predanem delu je prestrukturiranje podjetja odplaknilo tudi njegovo delovno mesto. Mladi analitik Peter Sullivan (Zachary Quinto) je imel nekaj več sreče kakor Eric Dale, ki je Sullivana vpeljal v svet finančne analize. Ob odhodu v spremstvu varnostnikov Dale Sullivanu izroči spominski ključek s pomembnimi podatki, na katerem je shranil svoj zadnji projekt. Posvari ga, naj z vso resnostjo preuči projekt in ga poskuša dokončati. Ob koncu delovnega dne se Sullivanovi delovni kolegi razpršijo po nočnih klubih zapravljati zajetne kupčke denarja. Med njimi bi moral biti tudi Peter, toda Dalov projekt  je zelo zanimiv, mladi analitik bo kmalu imel izračune, ki so po prvih znanih parametrih delujejo zelo vznemirljivo. Malo pred polnočjo je Petru jasno, da so pred korporacijo zelo turbulentni dnevi. Resnost problema zahteva takojšen odziv vodilnih, ure ki sledijo imajo ključen pomen za prihodnost vseh vpletenih.

Margin Call učinkovito, dovolj jasno in brez nepotrebnega poneumljanja gledalca pojasni okoliščine finančnega zloma, funkcioniranje finančnih trgov in vso nevarnost, ki jo s sabo prinaša tako  izrazita koncentracija denarja (moči), v svetovnem merilu. Peščica samozadostnih arogantnežev iz naslanjačev svojih udobnih direktorskih stolov se poigrava z delovnimi mesti in človeškimi usodami, pri tem pa upošteva eno samo logiko. Logiko matematičnih izračunov, ki v njihove denarnice prinašajo maksimalni izkupiček.  Drugačni scenariji, ki vsaj delno trkajo na njihovo zavest in poskušajo kolikor-toliko upoštevati dobrobit širše skupnosti, so vnaprej obsojeni na propast.  Margin Call je zelo jasna kritika moderne kapitalistično družbe in principov, po katerih dandanes funkcionirajo številna gospodarstva.  V enem trenutku  se Stanley Tucci, po poklicu inženir, spominja, da je nekoč zgradil most in ugotavlja, da je prav ta most verjetno njegov največji življenjski uspeh. Kljub relativno majhni proračunski vrednosti je most prinesel več koristi ljudem, kakor njegovih dvajset let  dela na finančnih trgih. Nekoč so strokovnjaki delali za družbo, danes delajo za mogočnike, ki s pridom izkoriščajo največjo slabost vsakega posameznika - željo po zaslužku. Tudi Dale Sullivan je obetaven znanstvenik, ki ga je pritegnil vonj denarja. Chandorjev film je kritičen na vseh nivojih, tudi do likov, ki pogojno povedano, še niso zamenjali svoje človeškost za materialno korist. Kajti tudi takšni nosijo svoj delež odgovornosti. Generalno filmu ne morem veliko očitati. Krasijo ga dobre režija, dober ritem z ustreznim stopnjevanjem napetosti in dobro igra vseh protagonistov. Tistih najbolj očitnih igralskih imen ne bom izpostavljal, omenil bi le Paula Bettanyja, ki bi z bolj premišljeno izbiro vlog, lahko dosegel veliko več. Kljub vsem kvalitetam me film ni prevzel, mi ni ponudil tisto kar pričakujem od filma. Zaradi narave njihovih poklicev, vez med gledalcem in liki ni dovolj močna, zasičenost ljudi s podobnimi zgodbami, ki se vsakodnevno odvijajo pred našimi očmi, ne vplivajo blagodejno na naše doživljanje Chandorjevega prvenca. (+3)

Ocena:

Shame

Slovenski naslov: Sramota
Država: VB
Leto: 2011 
Žanri: Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Steve McQueen
Scenarij: Abi Morgan, Steve McQueen
Igrajo: Michael Fassbender, Carey Mulligan, James Badge Dale, Nicole Beharie

Med filme, ki so najmočneje zaznamovali filmsko leto 2008 številni eminentni strokovnjaki uvrščajo Lakoto (Hunger), prvenec mladega britanskega režiserja Steva McQueena. Zaporniška drama obravnava odmevno gladovno stavko pripadnikov IRE v zaporu Maze, iz začetka 80-ih let prejšnjega stoletja. Pozornost mednarodne filmske javnosti je poleg zelo talentiranega režiserja pritegnil relativno neznani Michael Fassbender , ki je izjemno prepričljivo odigral Bobbyja Sandsa, vodjo stavkajočih zapornikov. Letos sta McQueen in Fassbender znova združila moči in znova prepričala številne ocenjevalce, Fassbender je za svojo igro v Benetkah prejel nagrado za najboljšega igralca. 

Tridesetletni Brandon na prvi pogled ponuja sliko idealnega moškega. Je uspešen odvetnik v ugledni odvetniški pisarni,  živi v lepo urejenem stanovanju s čudovitim razgledom, toda že hladna sterilnost njegovega doma in dejstvo, da v njegovem življenju nihče ne igra zares pomembne vloge namiguje, na njegovo čustveno nedostopnost. Brandon sicer nima težav s spoznavanjem žensk, še več, pri osvajanju brhkih mladenk je nadpovprečno uspešen, toda vse njegove avanture se začnejo in končajo v eni sami noči. V resnici je Brandon obseden s seksom in pornografijo, njegovo stanovanje pogosto obiskujejo prostitutke, domači in službeni računalnik sta zabasana s pornografijo. Njegovo vsakdanjo rutino prekine sestra Sissy, ki se nenadoma oglasi v bratovem stanovanju. Sissy je pevka, ki jo čaka nekaj nastopov v newyorških klubih, zato planira brata zaprositi za gostoljubje. Brandon nejevoljno pristane, a je že po nekaj dneh povsem živčen zaradi sestrine prisotnosti. V medsebojni komunikaciji je čutiti določeno napetost in počasi se nam dozdeva, da razloge za Brandonovo napetost ne gre pripisati zgolj sestrinem bivanju v stanovanju in izgubo zasebnosti, ki jo njena prisotnost povzroča. 

McQueen ne izgublja čas in nam že v uvodnih minutah zelo nazorno pokaže kdo je Brandon. Po desetih minutah imamo zelo jasno sliko in predstavo o tem, kako zelo huda je Brandonova odvisnost. Njegova potreba je tako močna, da celo med službo na stranišču mora poiskati olajšanje. Sprva dobimo vtis, da se Brandon ne upira svoji odvisnosti. Vsaj dokler v njegovo življenje znova ne vstopi Sissy, ki očitno ima močan vpliv na njegovo samodefiniranje. Tudi Sissy s seboj prinaša svoj delež čustvene neuravnovešenosti, ki je pustila številne sledi na njenem zapestju.  Disfunkcionalna družina, v pravem pomenu besede. McQueen ne želi raziskovati vzrokov, bolj ga zanima sedanjost, trenutno stanje, psihoza trenutka, bi lahko rekel. Sramota je film, ki ne zastavlja lahkih vprašanj in ne ponuja enostavnih odgovorov. Tisti, ki prisegajo na jasne pripovedne linije in zakroženo zgodbo, ki je zaključena z nedvomnim, povsem jasnim razpletom, bojo verjetno nekoliko razočarani. Sramota je film, ki se ne želi ukvarjati s koreninami problema, raje se jih dotakne bežno, jih prikazuje skozi zamegljeno steklo in nas draži, zahteva odziv. Pri meni je takšen pristop definitivno vžgal in me spravil k razmišljanju. Kje se je vse začelo? Kaj se je moralo zgoditi v preteklosti, da je tako močno zaznamovalo brata in sestro? Ali njena obsesivna potreba po ljubezni in njegova čustvena togost in nedostopnost izvirajo iz njunega otroštva? To so vprašanja, ki se postavljajo sama po sebi. Zaključni prizor, v katerem bi režiser lahko postregel z zaključkom, sledi strategiji, ki jo McQueen dosledno izvaja skoz celi film. Interpretacija je prepuščena gledalcu, krojenje nadaljevanja po zaključnem kadru je prepuščeno nam. Sramota je zapakirana v vrhunsko vzdušje, ki odlično odseva čustvena stanja glavnega junaka, vse je podrejeno našem razumevanju njegovega mikrokozmosa. S ključno vlogo izjemno suvereno opravi Michael Fassbender, ki počasi profilira v enega najboljših igralcev mlajše generacije, solidno podporo mu ponudi Carey Mulligan, v najpomembnejši ženski vlogi. Sramota je zelo intenziven, vizualno mamljiv portret odvisnosti in potreb, ki jih takšna vrsta odvisnosti ustvarja. McQueenova stvaritev se z lahkoto kosa z najboljšimi filmi, ki govorijo o takšni ali drugačni obliki odvisnosti, Fassbenderjev Brandon pa z najboljšimi zasvojenci, ki smo jih kdaj videli na filmskem platnu.

Ocena:

La casa muda (The Silent House)

Slovenski naslov: Tiha hiša
Drugi naslovi: The Silent House
Država: Urugvaj
Leto: 2010
Žanri: Drama, Grozljivka
Dolžina: 86' ,  Imdb
Režija: Gustavo Hernández
Scenarij: Oscar Estévez, Gustavo Hernández
Igrajo: Florencia Colucci, Abel Tripaldi, Gustavo Alonso, María Salazar

Z današnjim zapisom nadaljujem sprehod med kandidati za tujejezičnega oskarja. Tiha hiša je urugvajski kandidat, posnet pod taktirko režiserskega debitanta Gustava Hernándeza, ki je prevzel tudi vlogo ko-scenarista. Tisti, ki spremljate domače festivalsko dogajanje ste film lahko ujeli že lani, saj so film zavrteli na predzadnjem LIFFu, v okviru sekcije Ekstravaganca.

Laura in njen oče Wilson sta najeta, da pospravita in nekoliko uredita zapuščeno hišo na osamljenem kraju sredi gozda. Njen oče izvira iz teh krajev, pravzaprav je Néstor, moški ki ju je najel, očetov daljni sorodnik. Ko je Laura z očetom prispela pred hišo, se je že počasi temnilo. V hiši bosta prespala zato, da bosta lahko zgodaj zjutraj začela z delom. V hiši ni elektrike in dekle se mora s svetilko v roki pripraviti za spanje. Med tem se je oče že udobno zleknil v naslanjaču in zaspal. Nato Lauro zmotijo čudni zvoki na podstrešju. Zvoki so vedno pogostejši in hrupnejši, zato prestrašena Laura zbudi očeta. Ta se nejevoljno odpravi na podstrešje pogledati kaj se dogaja, Laura nato s podstrešja sliši pridušen krik. Vsa panična poskuša zbežati iz hiše, toda vhodna vrata so zaklenjena, okna so zabita z deskami. Ključ od vhodnih vrat je pri očetu in punca nima druge izbire, kakor da stopi na podstrešje in poišče očeta.

Celovečerec posnet v enem samem kadru?  Brskanje po filmskih arhivih razkriva najodmevnejši film posnet v enem kadru. Ruski zaklad (Russkiy kovcheg, Aleksandr Sokurov, 2002),  je zagotovo svojevrsten mejnik, kar zadeva to zahtevno tehnično rešitev, saj je posnet v enem samem, 96 minut dolgem kadru. Seveda so režiserji poskušali že veliko prej posneti film v enem kadru. Najprej veliki Alfred Hitchcock, ki je posnel prvi film, ki se pred očmi gledalca odvrti v realnem času. Vrv (Rope, 1948),  je Hitchcock posnel v desetih prizorih, vmes je skril še kakšnega in na koncu film zmontiral tako, da imamo občutek, da gledamo en sam kader. Seveda, manipulacija je verjetna in možna, toda po režiserjevih besedah je Tiha hiša posneta v enem samem kadru, ki se zaključi šele z odjavno špico. Sicer je potem  prikazan še »pojasnjevalni« zaključek, a to ne zmanjša inovativnosti Hernándezovega debija. Film je posnet za borih 6000 zelencev s fotoaparatom! (Canon EOS 5D Mark II), med snemanjem so uporabili dve ročni luči in nekaj svetlobnih cevi. Na spletu se je razvila debata o tem ali je sploh bilo mogoče posneti film s takšno kamero, upoštevajoč njene tehnične značilnosti. V filmu vsekakor najdemo točke (povsem črn zaslon, prizori brez gibanja), ki omogočajo manipulacijo in skrite, neopazne reze. Skoraj sem prepričan, da Tiha hiša ni posnet v enem kadru, toda hvale vredno je že dejstvo, da med ogledom imamo občutek, da gledamo neprekinjen posnetek. 

Tiha hiša stopa po stezah, ki so jih že utrdila sorodna Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project, Daniel Myrick, Eduardo Sánchez, 1999)  in Snemaj! ([●REC], Jaume Balagueró, Paco Plaza, 2007).  Zgodba se odvija v realnem času, od uvodnih minut kamera večino časa diha za ovratnik osrednji protagonistki, ter tako ustvarja občutek prvoosebnega doživljanja zgodbe. Ustvarjalci so pametno izbrali osnovno postavitev (osamljena hiša, brez elektrike, odrezana od sveta), ki omogoča ustvarjanje odlične klavstrofobične atmosfere in dobro tempiranega suspenza, ki nas spremlja na poti proti razvozlanju velike skrivnosti. In tukaj velja potegniti črto in priznati, da je mladenkino vedenje že od samega začetka nenavadno. Potem, ko se začne »akcija,« so njene reakcije nenaravne in gledalec čuti, da je srhljivo dogajanje tako ali drugače povezano z Lauro. V tej luči ne preseneti niti končni preobrat, ki pri izkušenem gledalcu doseže le polovičen učinek. Najbližje resnici sem če zapišem, da je Tiha hiša gledljiv film, ki scenaristično ne sledi inovativnosti in izvirnosti tehnične izvedbe. Mimogrede, Američani so letos že posneli svojo različico z enakim naslovom.  

Ocena:

Le Havre

Slovenski naslov: Le Havre
Država: Finska, Francija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Aki Kaurismäki
Scenarij: Aki Kaurismäki
Igrajo: André Wilms, Kati Outinen, Jean-Pierre Darroussin, Blondin Miguel, Elina Salo, Evelyne Didi,  Quoc Dung Nguyen

O filmih Akija Kaurismäkija še nisem pisal iz preprostega razloga, ker je zadnji samostojni projekt velikana evropske kinematografije in najvplivnejšega finskega režiserja, nastal pred petimi leti. Aki Kaurismäki je filmsko pot začel kot ko-režiser, ob pomoči starejšega brata Mike Kaurismäkija je naredil svoje prve filmske korake. Prvi samostojni projekt je prišel leta 1983, ko je končal Zločin in kazen (Rikos ja rangaistus),  svojo adaptacijo slavnega romana, prirejeno času in okolju modernih Helsinkov. Moje prvo srečanje s Kaurismäkijem je bil njegov komični R'n'R film ceste, Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989),  ki smo ga večkrat imeli priložnost ujeti na kakšni domači televiziji. Obenem gre za film, ki je Kaurismäkiju prinesel mednarodno prepoznavnost in mu odprl vrata filmskih festivalov. Največji uspeh na mednarodnem prizorišču mu je prinesel Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002),  ki je v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in oskarjevsko nominacijo za najboljši tujejezični film. Nekateri se mogoče še spominjate režiserjevega bojkota zaključne prireditve, zaradi nestrinjanja z ameriškim vojaškim posredovanjem v Iraku. Zanimivo je, da sta brata Kaurismäki, potem ko sta ustanovila lastno produkcijsko hišo, tako ali drugače sodelovala pri petini vseh filmov posnetih na Finskem, od začetka 80-ih let naprej. 

Zgodba postavljena v francosko pristaniško mesto Le Havre nam najprej predstavi Marcela Marxa, propadlega pisatelja in boema, ki se je v mladosti poskušal prebiti na zahtevni pariški sceni in na koncu svoj dom našel v Le Havru. Marcel se vsako jutro odpravi za železniško postajo, kjer poskuša zaslužiti kakšen evro, kot loščilec čevljev. Zvečer se vrne v svoj skromni dom, kjer ga čaka njegova ljuba soproga Arletty, pri kateri je Marcel po porazu pisateljskih ambicij, našel ljubezen in zatočišče. Nedaleč stran, na kontejnerskem terminalu v pristanišču, policija odkrije kontejner z ilegalnimi prebežniki iz Afrike. Policija odpre veliki zabojnik, v katerega najprej vstopi zdravniška služba. Nastalo zmedo izkoristi mlad fant, ki se mu uspe izmuzniti mimo možeh v modrem in pobegniti. Mlademu Gaboncu je ime Idrisasa, skupaj z dedkom se je poskušal prebiti do Londona, kjer ilegalno živi in dela njegova mama. Zdaj je obtičal v francoskem pristanišču, ki ga policija vneto nadzira in preiskuje. Nekaj ur kasneje Marcel ob morju je sendvič in zagleda mladoletnega imigranta, ki se za betonskimi stebri, do pasu v vodi, skriva pred policijskimi patruljami. Marcel mu priskoči na pomoč, mu na stopnicah pusti nekaj hrane in odvrne policijo od fantovega skrivališča. Tako loščilec čevljev nehote postane fantov zaščitnik, saj ga je ta na varni razdalji sledi do doma in se skrije v njegovi drvarnici. Nekako istočasno Arletty resno zboli in konča v bolnišnici, zdravniki na njeno stanje ne gledajo preveč optimistično. Čakajo jo kemoterapije, zato Arletty prosi Marcela, naj ne prihaja na obiske med dvotedenskimi terapijami. Marcel se odloči, da bo pomagal mlademu ubežniku pri iskanju svojcev, na pomoč mu priskočijo tudi prijatelji in znanci iz njegovega naselja.

Dobrodošli v Akiland, je fraza, ki jo uporabljajo igralci, ki so večkrat sodelovali z finskim režiserjem. In večina sodelujočih pri Le Havru je z režiserjem že večkrat sodelovala, kar je zagotovo olajševalna okoliščina, pri nastajanju novega filma. Univerzalno zgodbo, ki bi se lahko odvijala v številnih evropskih državah je Kaurismäki postavil v Le Havre. Potem ko je prevozil pol Evrope, je francosko pristaniško mesto, zaznamovano z  bluesom, soulom in rokenrolom, predstavljalo najboljše okolje za njegovo zgodbo. Verjetno ga je vodila ideja, da ljudi, ki favorizirajo takšno glasbo ne morejo biti drugačni, kakor dobrodušni. Vedno aktualna tema ilegalne migracije je rdeča nit zgodbe, toda ne glede na osrednji motiv, režiser tudi tokrat v ozadje postavlja značilne motive social-realizma, ko v vloge glavnih protagonistov postavi ljudi s socialnega roba. To social-realistično okolje je vkomponirano v izjemno dodelano vizualno stilizacijo, ki jo začinita značilen Kaurismäkijev humor in toplosrčni humanizem njegovih likov. Pesimisti mu lahko očitajo pretirani optimizem, toda Le Havre je visoko nalezljivo gradivo, ki gledalca posrka vase. Najboljše merilo kvalitete filma je naše obnašanje med ogledom. Če popolnoma izklopimo vse okoli sebe, če v temi kinodvorane ne registriramo osebo na sosednjem sedežu, če se tudi sami spontano, sinhronizirano vklapljamo v reakcijo publike (smeh, vzdihljaji), potem je jasno, da nas je tisto kar gledamo, popolnoma prevzelo. Skoraj vsi Kaurismäkijevi filmi so razmeroma kratki (okoli 90 minut, ali manj) in tudi tokrat režiser idealno zapolni minutažo, zato sem na koncu imel občutek, da je vse skupaj (pre)hitro minilo. Za konec bi izpostavil neverjetno dosledno uporabo barv, ki pozornega gledalca povsem prevzame. Od začetka sem bil pozoren na vse detajle, ki sem jih lahko ujel in tudi če  bi se v ozadju odvijala povsem banalna zgodba, barvni dizajn Kaurismäkijevega dolgoletnega direktorja fotografije Tima Salminena, je dovolj tehten razlog za pozitivno oceno. Z veseljem si ga bom pogledal še enkrat, ob izidu DVD ploščka in se še enkrat spustil v bolj podrobno analizo vizualne odličnosti.  A že en ogled je dovolj, da Le Havre uvrstim med najboljše filme tekočega leta. S tem zapisom sem predstavil še enega kandidata za tujejezičnega oskarja, ki je obenem tudi favorit za nominacijo in nič nebi imel proti, če bi zlati kipec končal v Kaurismäkijevih rokah. Heh, pozabil sem, da se Finec tudi tokrat prireditve verjetno nebi udeležil.

Ocena: