Le Havre

Slovenski naslov: Le Havre
Država: Finska, Francija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Aki Kaurismäki
Scenarij: Aki Kaurismäki
Igrajo: André Wilms, Kati Outinen, Jean-Pierre Darroussin, Blondin Miguel, Elina Salo, Evelyne Didi,  Quoc Dung Nguyen

O filmih Akija Kaurismäkija še nisem pisal iz preprostega razloga, ker je zadnji samostojni projekt velikana evropske kinematografije in najvplivnejšega finskega režiserja, nastal pred petimi leti. Aki Kaurismäki je filmsko pot začel kot ko-režiser, ob pomoči starejšega brata Mike Kaurismäkija je naredil svoje prve filmske korake. Prvi samostojni projekt je prišel leta 1983, ko je končal Zločin in kazen (Rikos ja rangaistus),  svojo adaptacijo slavnega romana, prirejeno času in okolju modernih Helsinkov. Moje prvo srečanje s Kaurismäkijem je bil njegov komični R'n'R film ceste, Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989),  ki smo ga večkrat imeli priložnost ujeti na kakšni domači televiziji. Obenem gre za film, ki je Kaurismäkiju prinesel mednarodno prepoznavnost in mu odprl vrata filmskih festivalov. Največji uspeh na mednarodnem prizorišču mu je prinesel Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002),  ki je v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in oskarjevsko nominacijo za najboljši tujejezični film. Nekateri se mogoče še spominjate režiserjevega bojkota zaključne prireditve, zaradi nestrinjanja z ameriškim vojaškim posredovanjem v Iraku. Zanimivo je, da sta brata Kaurismäki, potem ko sta ustanovila lastno produkcijsko hišo, tako ali drugače sodelovala pri petini vseh filmov posnetih na Finskem, od začetka 80-ih let naprej. 

Zgodba postavljena v francosko pristaniško mesto Le Havre nam najprej predstavi Marcela Marxa, propadlega pisatelja in boema, ki se je v mladosti poskušal prebiti na zahtevni pariški sceni in na koncu svoj dom našel v Le Havru. Marcel se vsako jutro odpravi za železniško postajo, kjer poskuša zaslužiti kakšen evro, kot loščilec čevljev. Zvečer se vrne v svoj skromni dom, kjer ga čaka njegova ljuba soproga Arletty, pri kateri je Marcel po porazu pisateljskih ambicij, našel ljubezen in zatočišče. Nedaleč stran, na kontejnerskem terminalu v pristanišču, policija odkrije kontejner z ilegalnimi prebežniki iz Afrike. Policija odpre veliki zabojnik, v katerega najprej vstopi zdravniška služba. Nastalo zmedo izkoristi mlad fant, ki se mu uspe izmuzniti mimo možeh v modrem in pobegniti. Mlademu Gaboncu je ime Idrisasa, skupaj z dedkom se je poskušal prebiti do Londona, kjer ilegalno živi in dela njegova mama. Zdaj je obtičal v francoskem pristanišču, ki ga policija vneto nadzira in preiskuje. Nekaj ur kasneje Marcel ob morju je sendvič in zagleda mladoletnega imigranta, ki se za betonskimi stebri, do pasu v vodi, skriva pred policijskimi patruljami. Marcel mu priskoči na pomoč, mu na stopnicah pusti nekaj hrane in odvrne policijo od fantovega skrivališča. Tako loščilec čevljev nehote postane fantov zaščitnik, saj ga je ta na varni razdalji sledi do doma in se skrije v njegovi drvarnici. Nekako istočasno Arletty resno zboli in konča v bolnišnici, zdravniki na njeno stanje ne gledajo preveč optimistično. Čakajo jo kemoterapije, zato Arletty prosi Marcela, naj ne prihaja na obiske med dvotedenskimi terapijami. Marcel se odloči, da bo pomagal mlademu ubežniku pri iskanju svojcev, na pomoč mu priskočijo tudi prijatelji in znanci iz njegovega naselja.

Dobrodošli v Akiland, je fraza, ki jo uporabljajo igralci, ki so večkrat sodelovali z finskim režiserjem. In večina sodelujočih pri Le Havru je z režiserjem že večkrat sodelovala, kar je zagotovo olajševalna okoliščina, pri nastajanju novega filma. Univerzalno zgodbo, ki bi se lahko odvijala v številnih evropskih državah je Kaurismäki postavil v Le Havre. Potem ko je prevozil pol Evrope, je francosko pristaniško mesto, zaznamovano z  bluesom, soulom in rokenrolom, predstavljalo najboljše okolje za njegovo zgodbo. Verjetno ga je vodila ideja, da ljudi, ki favorizirajo takšno glasbo ne morejo biti drugačni, kakor dobrodušni. Vedno aktualna tema ilegalne migracije je rdeča nit zgodbe, toda ne glede na osrednji motiv, režiser tudi tokrat v ozadje postavlja značilne motive social-realizma, ko v vloge glavnih protagonistov postavi ljudi s socialnega roba. To social-realistično okolje je vkomponirano v izjemno dodelano vizualno stilizacijo, ki jo začinita značilen Kaurismäkijev humor in toplosrčni humanizem njegovih likov. Pesimisti mu lahko očitajo pretirani optimizem, toda Le Havre je visoko nalezljivo gradivo, ki gledalca posrka vase. Najboljše merilo kvalitete filma je naše obnašanje med ogledom. Če popolnoma izklopimo vse okoli sebe, če v temi kinodvorane ne registriramo osebo na sosednjem sedežu, če se tudi sami spontano, sinhronizirano vklapljamo v reakcijo publike (smeh, vzdihljaji), potem je jasno, da nas je tisto kar gledamo, popolnoma prevzelo. Skoraj vsi Kaurismäkijevi filmi so razmeroma kratki (okoli 90 minut, ali manj) in tudi tokrat režiser idealno zapolni minutažo, zato sem na koncu imel občutek, da je vse skupaj (pre)hitro minilo. Za konec bi izpostavil neverjetno dosledno uporabo barv, ki pozornega gledalca povsem prevzame. Od začetka sem bil pozoren na vse detajle, ki sem jih lahko ujel in tudi če  bi se v ozadju odvijala povsem banalna zgodba, barvni dizajn Kaurismäkijevega dolgoletnega direktorja fotografije Tima Salminena, je dovolj tehten razlog za pozitivno oceno. Z veseljem si ga bom pogledal še enkrat, ob izidu DVD ploščka in se še enkrat spustil v bolj podrobno analizo vizualne odličnosti.  A že en ogled je dovolj, da Le Havre uvrstim med najboljše filme tekočega leta. S tem zapisom sem predstavil še enega kandidata za tujejezičnega oskarja, ki je obenem tudi favorit za nominacijo in nič nebi imel proti, če bi zlati kipec končal v Kaurismäkijevih rokah. Heh, pozabil sem, da se Finec tudi tokrat prireditve verjetno nebi udeležil.

Ocena: