22 mei (22nd of May)

Slovenski naslov: 22 maj
Drugi naslovi: 22nd of May   
Država: Belgija
Leto: 2010
Žanri: Drama, Fantazijski, Triler
Dolžina: 88' ,  Imdb
Režija: Koen Mortier
Scenarij: Koen Mortier
Igrajo: Sam Louwyck, Titus de Voogdt, Norman Baert, Jan Hammenecker, Barbara Callewaert, Wim Willaert

22. maj je drugi film Koena Mortierja. In kdo je pravzaprav Koen Mortier? Nekateri ste mogoče imeli priložnost videti njegovo debitantsko provokacijo Ex Bobnar (Ex Drummer, 2007),  s katero je belgijski režiser navdušil  veliko ljudi, še več je bilo takih, ki so njegov film razumeli kot vrhunec slabega okusa in gnusobe. Kakorkoli, drži kot pribito, da bi težko našli gledalca, ki je on Mortierjevem prvencu ostal ravnodušen. In prav zato je njegov drugi film, ki so ga zavrteli na pred kratkim končanem Liffu, za številne predstavljal nov izziv. Vsi so se spraševali, kaj nam bo tokrat serviral ta unikatni filmar, kajti že vnaprej je bilo jasno, da povzetek vsebine pri njegovem filmu ne bo štel veliko. 

V pripoved nas popelje štiridesetletni Sam, ki dela kot varnostnik v  nakupovalnem središču. S kamero za njegovim hrbtom spremljamo njegove priprave za odhod v službo. Sledimo mu tudi po poti v službo, se z njim odpravimo v prostore namenjene varnostnikom in opravimo prvi sprehod skozi nakupovalno središče. Sam spotoma obiskovalcem pomaga s kakšno informacijo in opravi z brezdomko, ki vedno znova išče zatočišče v toplih pasažah. Potem ko nesrečno žensko vrže na cesto, je na njegovem obrazu moč opaziti slabo vest. Sam se odloči, da bo vest najlažje pomiril, če pokadi cigareto. Itak je že na izhodnih vratih. In že tukaj lahko govorimo o igri usode, kajti Sam je s svojo nekoliko grobo potezo rešil brezdomkino življenje. In če vso stvar obrnemo, je brezdomka rešila Samovo življenje. Kajti, če se brezdomka ne bi grela v pasaži nakupovalnega središča, jo potem Sam ne bi moral pospremiti ven. In če jo ne bi pospremil ven, potem bi najverjetneje še vedno bil  v pasaži v trenutku, ko se je zgodila eksplozija. Tako je bil na vhodnih vratih, ko ga je na tla vrgla silovita eksplozija. Po začetnem šoku in neznosni bolečini v ušesih, se Sam počasi zbere in se pogumno poda v gorečo stavbo reševati ponesrečence.  

Če 22. maj primerjam z Ex bobnarjem, ugotavljam, da je Mortier v drugo ubral bolj umirjen, širšem krogu gledalcev primernejši pristop. Tokrat nas talentirani Belgijec ne pelje na rob sprejemljivega, motivi so bistveno dostopnejši, ali če hočete razumljivejši za večino. Ob tej priliki avtor največ pozornosti namenja skrivnostnim potem človeške usode, ter stanji s katerimi se srečujemo, ko nas preganjajo občutki krivde in (ob)žalovanja. Kljub dejstvu, da njegov drugi film ne ponuja ekscesa in se vsebinsko naslanja na motive, ki so po naravi stvari blizu povprečnemu človeku, je Mortierju tudi tokrat uspelo posneti povsem drugačen film, ki bistveno odstopa od ustaljenih narativnih metod. Priznam, tudi sam sem se težko prebil skozi prvo polovico filma, ki gledalcu ponuja le skupek vizualnih informacij, ki razen dejstva, da so tako ali drugače povezane z eksplozijo, nimajo izrazite rdeče niti, kar posledično pomeni nekoliko težjo sledljivost. Toda potrpežljivost se izplača v nadaljevanju, ko vse prej povedano dobiva bolj razumljive obrise. Ko postaja jasno, da vsaka, še tako nepomembna stvar, vsako dejanje, beseda in še bi lahko našteval, imajo svojo vlogo v nepredvidljivi igri usode. Mortier pripoved opremi z odlično atmosfero, glasbena podlaga lepo pospremi stopnjevanje napetosti in čustvena stanja glavnih likov. Tisti, ki ste videli Ex bobnarja, boste verjetno prepoznali večino sodelujočih in tudi tukaj je igra celotnega igralskega ansambla več kot zadovoljiva. Skozi večji del filma kamera igralcu diha za ovratnik, ali se giblje pred njim, v njegovi neposredni bližini, kar pri gledalcu zbuja občutek neposredne vpletenosti. Večina kadrov je dolgih, razmeroma majhno število rezov zato učinkuje dokumentaristično-realistično. Mortier zgodbo zaključi izjemno efektno, s skoraj pet minut dolgo slow-motion sekvenco, v kateri še enkrat prikaže eksplozijo, tokrat posneto znotraj nakupovalnega središča. Pri tem veliko pozornosti nameni tudi najmanjšim detajlom, ko s kamero opazuje glavne protagoniste v trenutku eksplozije. Mogoče sem nekoliko nepravičen, saj si film v številnih pogledih zasluži višjo oceno. Tisto, kar je želel, je Mortier povedal zelo navdihnjeno, z inovativnostjo, ki jo ne vidimo prav pogosto. Če bi še nekaj več prostora namenil motivom napadalca, jih nekoliko bolj podkrepil, bi rezultat bil še prepričljivejši.  Film, ki se ga definitivni izplača videti, a tudi če vam po pol ure ne bo nič jasno, kar potrpežljivo naprej. Splačalo se bo. (3+)

Ocena: