Shame

Slovenski naslov: Sramota
Država: VB
Leto: 2011 
Žanri: Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Steve McQueen
Scenarij: Abi Morgan, Steve McQueen
Igrajo: Michael Fassbender, Carey Mulligan, James Badge Dale, Nicole Beharie

Med filme, ki so najmočneje zaznamovali filmsko leto 2008 številni eminentni strokovnjaki uvrščajo Lakoto (Hunger), prvenec mladega britanskega režiserja Steva McQueena. Zaporniška drama obravnava odmevno gladovno stavko pripadnikov IRE v zaporu Maze, iz začetka 80-ih let prejšnjega stoletja. Pozornost mednarodne filmske javnosti je poleg zelo talentiranega režiserja pritegnil relativno neznani Michael Fassbender , ki je izjemno prepričljivo odigral Bobbyja Sandsa, vodjo stavkajočih zapornikov. Letos sta McQueen in Fassbender znova združila moči in znova prepričala številne ocenjevalce, Fassbender je za svojo igro v Benetkah prejel nagrado za najboljšega igralca. 

Tridesetletni Brandon na prvi pogled ponuja sliko idealnega moškega. Je uspešen odvetnik v ugledni odvetniški pisarni,  živi v lepo urejenem stanovanju s čudovitim razgledom, toda že hladna sterilnost njegovega doma in dejstvo, da v njegovem življenju nihče ne igra zares pomembne vloge namiguje, na njegovo čustveno nedostopnost. Brandon sicer nima težav s spoznavanjem žensk, še več, pri osvajanju brhkih mladenk je nadpovprečno uspešen, toda vse njegove avanture se začnejo in končajo v eni sami noči. V resnici je Brandon obseden s seksom in pornografijo, njegovo stanovanje pogosto obiskujejo prostitutke, domači in službeni računalnik sta zabasana s pornografijo. Njegovo vsakdanjo rutino prekine sestra Sissy, ki se nenadoma oglasi v bratovem stanovanju. Sissy je pevka, ki jo čaka nekaj nastopov v newyorških klubih, zato planira brata zaprositi za gostoljubje. Brandon nejevoljno pristane, a je že po nekaj dneh povsem živčen zaradi sestrine prisotnosti. V medsebojni komunikaciji je čutiti določeno napetost in počasi se nam dozdeva, da razloge za Brandonovo napetost ne gre pripisati zgolj sestrinem bivanju v stanovanju in izgubo zasebnosti, ki jo njena prisotnost povzroča. 

McQueen ne izgublja čas in nam že v uvodnih minutah zelo nazorno pokaže kdo je Brandon. Po desetih minutah imamo zelo jasno sliko in predstavo o tem, kako zelo huda je Brandonova odvisnost. Njegova potreba je tako močna, da celo med službo na stranišču mora poiskati olajšanje. Sprva dobimo vtis, da se Brandon ne upira svoji odvisnosti. Vsaj dokler v njegovo življenje znova ne vstopi Sissy, ki očitno ima močan vpliv na njegovo samodefiniranje. Tudi Sissy s seboj prinaša svoj delež čustvene neuravnovešenosti, ki je pustila številne sledi na njenem zapestju.  Disfunkcionalna družina, v pravem pomenu besede. McQueen ne želi raziskovati vzrokov, bolj ga zanima sedanjost, trenutno stanje, psihoza trenutka, bi lahko rekel. Sramota je film, ki ne zastavlja lahkih vprašanj in ne ponuja enostavnih odgovorov. Tisti, ki prisegajo na jasne pripovedne linije in zakroženo zgodbo, ki je zaključena z nedvomnim, povsem jasnim razpletom, bojo verjetno nekoliko razočarani. Sramota je film, ki se ne želi ukvarjati s koreninami problema, raje se jih dotakne bežno, jih prikazuje skozi zamegljeno steklo in nas draži, zahteva odziv. Pri meni je takšen pristop definitivno vžgal in me spravil k razmišljanju. Kje se je vse začelo? Kaj se je moralo zgoditi v preteklosti, da je tako močno zaznamovalo brata in sestro? Ali njena obsesivna potreba po ljubezni in njegova čustvena togost in nedostopnost izvirajo iz njunega otroštva? To so vprašanja, ki se postavljajo sama po sebi. Zaključni prizor, v katerem bi režiser lahko postregel z zaključkom, sledi strategiji, ki jo McQueen dosledno izvaja skoz celi film. Interpretacija je prepuščena gledalcu, krojenje nadaljevanja po zaključnem kadru je prepuščeno nam. Sramota je zapakirana v vrhunsko vzdušje, ki odlično odseva čustvena stanja glavnega junaka, vse je podrejeno našem razumevanju njegovega mikrokozmosa. S ključno vlogo izjemno suvereno opravi Michael Fassbender, ki počasi profilira v enega najboljših igralcev mlajše generacije, solidno podporo mu ponudi Carey Mulligan, v najpomembnejši ženski vlogi. Sramota je zelo intenziven, vizualno mamljiv portret odvisnosti in potreb, ki jih takšna vrsta odvisnosti ustvarja. McQueenova stvaritev se z lahkoto kosa z najboljšimi filmi, ki govorijo o takšni ali drugačni obliki odvisnosti, Fassbenderjev Brandon pa z najboljšimi zasvojenci, ki smo jih kdaj videli na filmskem platnu.

Ocena: