The Runway

Slovenski naslov: Vzletna steza
Država: Irska, Luksemburg
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Ian Power 
Scenarij: Ian Power
Igrajo: Demian Bichir, Kerry Condon, James Cosmo, Jamie Kierans, John Carpenter, Bruno Bichir, Pat Laffan, Donnacha Crowley

Občasno rad ponudim priložnost kakšnemu povsem neznanem naslovu, ki ga odkrijem po čistem naključju. V to kategorijo sodi tudi The Runway, ki sem ga zasledil med pregledom sekcij zadnje izdaje MMF-a (Motovunski filmski festival), posvečene irskim filmom. Malo sem raziskoval in izvedel, da je The Runway pobral nekaj festivalskih nagrad in bil nominiran za najboljši irski film. Nekaj plusov sem mu pripisal še zaradi zanimivih promocijskih fotografij in že sem imel dovolj argumentov, da se odločim za ogled. Režiser in scenarist Ian Power (njegov dolgometražni prvenec), je zgodbo delno zasnoval na resničnih dogodkih, jo časovno ustavil v leto 1983, za kraj dogajanja je izbral mestece Mallow, v okrožju Cork. Namreč, takrat je v bližini mesta strmoglavilo manjše letalo, ki ga je pilotiral špansko govoreči pilot iz neimenovane južnoameriške dežele.

V uvodu spoznamo 9-lenega Paca in njegovega prijatelja Frogsa, ki se preganjanja dolgčasa lotevata na zares nenavaden način. Povedal bom le, da je podobne ideje imela tudi Emily Blunt v komični drami Počistimo za umorom (Sunshine Cleaning, Christine Jeffs, 2008). Paco in Frogs sta kot rit in srajca in ko se Frogs z družino odseli v Glasgow, Paco izgubi veliko več, kakor najboljšega prijatelja. Očeta ni nikoli poznal, mati mu je povedala, da je njegov odsotni oče španski astronavt. Zato si Paco vsak večer pred spanjem nadene slušalke in se s pomočjo avdio kaset uči španščine, saj želi biti karseda bolje pripravljen, na prvo srečanje z očetom. Po Frogsovem odhodu je Paco popolnoma potrt in počasi začenja dvomiti v teorijo o španskem očetu. Nato po naključju postane priča strmoglavljenju kolumbijskega letala in brez pomisleka odhiti na kraj nesreče. Na krovu letala odkrije rahlo poškodovanega pilota Ernesta. S svojim minimalnim znanjem španščine se uspe sporazumeti s Kolumbijcem in ga odpeljati domov. Strmoglavljeno letalo in pilot ekspresno postaneta glavna tema pogovorov v majhnem, zaspanem mestecu. Tudi Paco je v središču pozornosti, saj je edini ki razume nekaj španskih besed, zato postane Ernestov predstavnik za stike z javnostjo. Na sestanku krajanov se odločijo, da bodo Ernestu pomagali popraviti letalo. Toda kmalu spoznajo, da je popravljeno letalo neuporabno, brez ustrezne vzletne steze.

Že po uvodnih kadrih sem imel občutek, da ne bom razočaran, saj Ian Power pripoved začne z izjemno lepimi kadri. Zgodbo spremljamo iz perspektive debitanta Jamieja Kieransa (Paco), ki že po prvi predstavitvi v bližnjem planu, postane pravi magnet za kamero. Power zgodbo pripoveduje enostavno, kronološko, nas popelje skozi zaspano mestece in nas spotoma seznani z lastnikom majhne trgovine z rezervnimi deli, radijskim voditeljem, lokalnima nasilnežema, premetenim županom …  Mestece Mallowu živi v počasnem ritmu, dogaja se bolj malo ali skoraj nič, zato je strmoglavljenje špansko govorečega pilota prava atrakcija. Ernesto je za lokalne prebivalce v resnici pravo darilo z nebes, kost, ki jo lahko glodajo ob vrčku temnega piva. Njegovo bivanje v Mallowu je za župana idealna priložnost za turistično promocijo, domačinke so vesele, ker v mestu končno imajo »pravega« moškega. Še najbolj je vesel Paco, ki v Ernestu najde nadomestilo za izgubljenega prijatelja in očeta, ki ga ni nikoli spoznal. Čeprav Power zgodbo pelje po pričakovanih, dobro utrjenih stezah, mu večino časa uspeva ohraniti atraktivnost in zanimivost. Zasluge pripisujem všečni igralski zasedbi in zanimivo zastavljenim likom, zelo lepi fotografiji in razgibani, z zgodbo lepo usklajeni glasbeni podlagi. The Runway je klasičen film za dobro počutje, pri katerem z lahkoto požremo enodimenzionalne like in njegovo otroško, skorajda pravljično naivnost. (3+)

Ocena:

Fright Night

Slovenski naslov: Grozljiva noč
Država: ZDA, Indija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Grozljivka
Dolžina: 106' , Imdb
Režija: Craig Gillespie
Scenarij: Marti Noxon, Tom Holland
Igrajo: Anton Yelchin, Colin Farrell, David Tennant, Toni Collette, Imogen Poots, Christopher Mintz-Plasse

Avstralec Craig Gillespie je dolgo časa snemal reklamne spote za oglaševalsko industrijo in z leti postal zelo cenjeno ime v svetu propagandnih spotov. Njegov filmski debi je prišel relativno pozno, saj je Gillespie štel štirideset, ko se je usedel na režiserski stolček pri G. Woodcocku (Mr. Woodcock, 2007), a je projekt moral dokončati drugi režiser,saj Gillespie ni želel delati po napotkih producentov in se odpovedati svoji črnohumorni viziji. Zato za njegov dejanski debi štejemo komično dramo Lars ima punco (Lars ima punco, 2007), ki je prejel pretežno pozitivne kritike in oskarjevsko nominacijo za originalni scenarij. Gillespie je potem režiral nekaj epizod tv serije Tarin svet (United States of Tara, 2009-) in naposled sprejel režiserski stolček pri naslovnem umotvoru. Fright Night je rimejk uspešnega izvirnika iz leta 1985, ki ga je režisersko-scenaristično podpisuje Tom Holland, ki je med drugim režiral tudi Otroško igro (Child's Play), eno največjih uspešnic leta 1988.

Charley Brewster (Anton Yelchin) je najstnik, ki živi z mamo Jane (Toni Collette) v majhnem lasvegaškem predmestju, zgrajenem sredi puščave. Zadnje čase Charleyju gre dobro na vseh ravneh. V šoli ni težav, dobiva se z luštno Amy, punco o kateri je nekoč lahko samo sanjal, v svojo družbo so ga sprejeli popularni fantje in lahko rečemo, da je na zmagovalni poti. Transformacija ni bila lahka, na poti od zgube do zmagovalca se je Charley moral odpovedati nekaterim navadam in dolgoletnem prijateljstvu z Edom (Christopher Mintz-Plasse), ki je za vedno obtičal v drugi ligi. Ko se v sosednjo hišo vseli novi sosed Jerry (Colin Farrell), mu Ed poskuša dopovedati, da je Jerry v resnici vampir. In še kako prav ima, kajti Jerry je že pobil celo družino v eni izmed predmestnih hiš. Ed ima celo nekaj posrednih dokazov,  toda Charley ga ne želi poslušati. Kakorkoli, Edovo godrnjanje vseeno usmeri Charleyjevo pozornost na Jerryja, ki hišo zapušča šele ko se stemni, njegova okna ne prepuščajo svetlobe. Charley začne opazovati Jerryja in se hitro prepriča, da je Ed vendarle imel prav. Zdaj ve, da v sosednji hiši živi čisto pravi vampir, ki se pretirano niti ne trudi, da bi skril svojo identiteto. Še več, Jerry mu jasno da vedeti, da bo tudi njega vključil v veliko krvodajalsko akcijo, ki te dni poteka v njegovi soseski.

Ob večinoma pozitivnih odzivih, prijetni izkušnji z Gillespijevim prvim filmom, zanimivi igralski zasedbi in moji naklonjenosti komičnim grozljivkam, sem pričakoval, da mi bo tud Fright Night všeč. Pa mi ni. Najbolj natančen in iskren odziv na videno čutimo že takoj po odjavni špici  in tukaj, na žalost, neposredno po ogledu nisem čutil nič. V dobri uri in pol se nisem uspel povezati z liki, nekajkrat sem se bolj kislo nasmehnil in ob tem niti enkrat nisem bil kakovostno prestrašen. Gillespie je poskušal graditi napetost, kombinirati psihološko z grozljivim, a je razbita steklenica budweiserja lep primer popolnega pomanjkanja domišljije. In če je že zatajila horor komponenta, bi bilo lepo, če bi vsaj komična komponenta podprta s dobrimi dialogi film potegnila v pravo smer. Scenarij podpisuje Marti Noxon, ki je vampirske dialoge že vadila pri tv seriji  Buffy - Izganjalka vampirjev, kar najbolje pojasni zelo plehko spisane dialoge in nekatere vsebinske rešitve. Izvirnika sicer nisem videl in ne morem delati kakšne vsebinske primerjave, a sem iz spletnih virov razbral, da rimejk v nekaterih točkah odstopa od izvirnika in je bil ustrezno prilagojen modernemu času. V rimejku je močno marginalizirana vloga Petera Vincenta (David Tennant, dolgoletni Dr. Who), ki je v izvirniku imel bolj vidno vlogo. Vsekakor je moj največji očitek brezosebnost likov, v medsebojni interakciji ni čutiti nobene pristnosti, zato je denimo Charleyjeva motiviranost pri reševanju Amy popolnoma neprepričljiva. Tako zelo, da mi bolj sede poskus reševanje striperske sosede. Colin Farrell mi je praviloma všeč, a kaj ko se njegov lik ne more odločiti, kaj bi raje bil, vampir ali zapeljivec. Vem, da bi se tukaj dalo iztržiti veliko več, a kaj ko so besede ki prihajajo iz njegovih ust neizvirne, brez prepotrebnega črnohumornega dotika in všečne samoironoje.  Skratka, Fright Night mi ni ponudil niti malo razlogov za zadovoljstvo, zato ga, vsaj v mojih knjigah, čaka le eno - ekspresna pozaba.

Ocena: 

The Debt

Slovenski naslov: Dolg
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 113',  Imdb
Režija: John Madden
Scenarij: Matthew Vaughn, Jane Goldman
Igrajo: Sam Worthington, Helen Mirren, Ciarán Hinds, Marton Csokas, Tom Wilkinson, Jessica Chastain, Jesper Christensen

Pripoved začnemo v letu 1966, na krovu izraelskega vojaškega letala, ki v domovino pelje tri agente Mosada. Rachel Singer,  Stephan Gold in David Peretz se vračajo iz Vzhodne Nemčije, kjer so uspešno zaključili tajno misijo iskanja nacističnega vojnega zločinca Dietera Vogela, bolj znanega pod vzdevkom Kirurg iz Birkenaua. Po tridesetletnem skoku v prihodnost se ustavimo na promociji knjige, ki jo je spisala Sarah Gold, potomka Rachel Singer in Stephana Golda. Knjiga opisuje dogodke izpred treh desetletij, ki so močno zaznamovali življenja mladih Mosadovih operativcev. V Rachelinih mislih se vrnemo v leto 1965, ko ta prispe v vzhodni Berlin, zaradi boljše krinke se znajde v vlogi Peretzove soproge. Trojec biva v najetem meščanskem stanovanju in se pripravlja za zahtevno nalogo, toda skupno življenje počasi zbližuje žensko in njena moška kolega bolj, kakor bi to bilo primerno, glede na njihov položaj in profesionalno naravo medsebojnih odnosov. Rachel je vedno bolj ogreta za Davida, a je ta popolnoma osredotočen na nalogo, nekoliko zmeden glede svojih čustev. Rachelino negotovost brez pomisleka izkoristi Stephan, kar povzroči dodatno napetost in pritisk ravno v trenutku, ko Mosad potrdi identiteto Kirurga iz Birkenaua in prižge zeleno luč za njegovo prejetje. 

Angleški režiser John Madden je v filmskem svetu najbolj znan zaradi sedmih oskarjev, ki jih je prejel njegov Zaljubljeni Shakespeare (Shakespeare In Love, 1998). Ironično med zlatimi kipci ni bilo tistega za režijo, ki je šel v roke Stevena Spielberga za Reševanje vojaka Ryana. Po zmagoslavnem letu 1999, je Madden razočaral s Corellijevo Mandolino (Captain Corelli's Mandolin,2001), nekoliko bolje se je odrezal z Dokazom (Proof, 2005) in nato spet pokvaril vtis s krimi dramo Strel smrti (Killshot, 2008). The Debt kakovostno sodi med boljše Maddenove filme, sam bi ga postavil nekje v enako raven z Dokazom, čeprav kašnega posebnega navdušenja po ogledu nisem čutil. Po začetnih minutah, v katerih spoznamo glavne akterje in se seznanimo z uradno različico dogodkov, se od nikoder pojavi 30 let odsotni David Peretz. Njegov prihod je povezan z internetnimi članki, v katerih se omenja Kirurg iz Birkenaua, ki naj bi bil še vedno živ. Lokalni novinar naj bi objavil intervju s pacientom zaprtim v ukrajinski psihiatrični ustanovi, ki trdi, da je v resnici nacistični zločinec. Maddenovo podajanje zgodbe s časovnimi preskoki je jasno in lahko sledljivo, a menim, da je izbran napačen pristop pri osvetljevanju dogodkov iz preteklosti, ki razkrije ljubezenski trikotnik in tisto pravo resnico o berlinski operaciji. V mislih imam dogodke pred in po Vogelovi ugrabitvi, ki poudarjajo odnos med agenti. Potem ko Rachel konča v Stephanovi postelji, vsa magija med njo in Davidom izgubi na moči in prepričljivosti, a nam ta del obenem ponudi tudi filmsko najbolj užiten del pripovedi, v katerem blesti Jesper Christensen. Občutki neuspeha, ki jih prisilijo v prirejanje resnice so naravni in razumljivi, veliko bolj moteč je pomen, ki se dogodku pripisuje v prihodnosti. In ko enkrat začneš razmišljati v tej smeri, se naenkrat začne podariti cel koncept.  Naenkrat mi se zdi Peretzova usoda povsem nesmiselna, neprepričljiva. Zakaj, po tolikih letih takšen konec?  So duhovi pobitih v drugi svetovni vojni še vedno tako močno pritiskali na njegovo vest? In potem še epizoda, v kateri Helen Mirren odide v Ukrajino in se osebno obračuna z živahnim 90+ letnim starčkom. Zame preveč. 

Ocena:

Zlati globusi 2012

Zlati globus je po nekaterih merilih druga najpomembnejša filmska nagrada in že vrsto let so prav globusi razmeroma uspešno napovedovali najpomembnejše akterje v boja za oskarje. Tudi letos so nominirance razglasili 15. decembra, nagrade bodo podelili 15. januarja 2012, v Los Angelesu. Predstavitev nominirancev so vodili Woody Harrelson, Gerard Butler in prelestna Sofia Vergara, zvezda komične nadaljevanke Sodobna družina (Modern Family). Zaključno prireditev bo znova vodil britanski komik Ricky Gervais. Največ razlogov za zadovoljstvo nekoliko nepričakovano ima ekipa filma Umetnik (The Artist), ki je prejel 6 nominacij, sledita mu Paynov The Descendants in Služkinje (The Help) s po petimi nominacijami, štiri nominacije so si prislužili Marčevske ide (The Ides of March), Polnoč v Parizu (Midnight in Paris) in Zmagovalec (Moneyball). Nepričakovano so brez nominacije ostali Clint Eastwood (J. Edgar), David Fincher (Dekle z zmajskim tatujem) in Terrence Malick (Drevo življenja). Številni so med nominiranci pričakovali tudi Daldryjev Extremely Loud and Incredibly Close in Alfredsonov Tinker Tailor Soldier Spy.

Najboljši film - drama:

The Descendants

Služkinje (The Help)

Hugo

Marčeve ide (The Ides of March)

Zmagovalec (Moneyball)

War Horse

Najboljši film - muzikal ali komedija:

50/50

Umetnik (The Artist)

Dekliščina (Bridesmaids)

Carnage

Polnoč v Parizu (Midnight in Paris)

My Week with Marilyn

Najboljši scenarij:

Michel Hazanavicius (Umetnik)

Alexander Payne, Nat Faxon, Jim Rash (The Descendants)

George Clooney, Grant Heslov, Beau Willimon (Marčeve ide)

Woody Allen (Polnoč v Parizu)

Steven Zaillian, Aaron Sorkin, Stan Chervin (Zmagovalec)

Najboljši tujejezični film:

The Flowers of War (Jin líng shí san chai, Yimou Zhang)

V deželi krvi in medu (In the Land of Blood and Honey, Angelina Jolie)

Fant s kolesom (Le gamin au vélo, Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne)

A Separation (Jodaeiye Nader az Simin, Asghar Farhadi)

Koža, v kateri živim (La piel que habito, Pedro Almodóvar)

Najboljši animirani film:

Arthur Christmas

Avtomobili 2 (Cars 2)

Obuti maček (Puss in Boots)

Rango

Tintin in njegove pustolovščine (The Adventures of Tintin)

Najboljša  režija:

Woody Allen (Polnoč v Parizu)

George Clooney (Marčeve ide)

Michel Hazanavicius (The Artist)

Alexander Payne (The Descendants)

Martin Scorsese (Hugo)

Najboljši igralec - drama:

George Clooney (The Descendants)

Leonardo DiCaprio (J. Edgar)

Michael Fassbender (Sramota)

Ryan Gosling (Marčeve ide)

Brad Pitt (Zmagovalec)

Najboljša igralka - drama:

Glenn Close (Albert Nobbs)

Viola Davis (Služkinje)

Rooney Mara (Dekle z zmajskim tatujem)

Meryl Streep (The Iron Lady)

Tilda Swinton (Govoriti moramo o Kevinu)

Najboljši  igralec - muzikal ali komedija:

Jean Dujardin (The Artist)

Brendan Gleeson (Policaj)

Joseph Gordon-Levitt (50/50)

Ryan Gosling (Ta nora ljubezen)

Owen Wilson (Polnoč v Parizu)

Najboljša igralka - muzikal ali komedija:

Jodie Foster (Carnage)

Charlize Theron (Young Adult)

Kristen Wiig (Dekliščina)

Michelle Williams (My Week with Marilyn)

Kate Winslet (Carnage)

Moška stranska vloga:

Kenneth Branagh (My Week with Marilyn)

Albert Brooks (Drive)

Jonah Hill (Zmagovalec)

Viggo Mortensen (Nevarna metoda)

Christopher Plummer (Beginners)

Ženska stranska vloga:

Bérénice Bejo (The Artist)

Jessica Chastain (Služkinje)

Janet McTeer (Albert Nobbs)

Octavia Spencer (Služkinje)

Shailene Woodley (The Descendants)

Hodejegerne (Headhunters)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Headhunters
Država: Akcija, Krimi, Triler
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Morten Tyldum
Scenarij: Lars Gudmestad, Ulf Ryberg
Igrajo: Aksel Hennie, Julie R. Ølgaard, Synnøve Macody Lund, Nikolaj Coster-Waldau, Eivind Sander

V zgodbo nas popelje glas čez sliko, ki nam razloži najpomembnejša pravila za uspešno krajo dragih umetniških slik. Med opazovanjem maskiranega tatu pri delu, nam glas pojasnjuje pomen temeljitih priprav, časovnih omejitev in zakaj je dobro ukradeno sliko nadomestiti s poceni repliko. »Večina lastnikov potrebuje več tednov, da opazi krajo,« nam razloži glas. V minutah ki sledijo, zamaskirani ropar razkrije svojo identiteto. Njegovo ime je Roger Brown, visok je 168 centimetrov, živi v čudoviti hiši vredni več milijonov, njegova soproga je čudovita, dolgonoga blondinka Lotte. Roger je solastnik uglednega podjetja, ki za velike in pomembne korporacije išče primeren visokostrokoven kader, ki ga praviloma spelje naročnikovemu najhujšemu konkurentu. Roger je v resnici lovec na kadre, ki za svoje delo zaračunava mastne provizije, a tudi visoki mesečni prilivi niso zadostni, za financiranje njegovega potratnega življenjskega sloga. Zato je Roger začel s svojo malo »popoldansko obrtjo,« se povezal s pravimi ljudmi in začel krasti umetnine. Z leti se je specializiral za odkrivanju hiš in stanovanj, ki skrivajo vredne umetniške eksponate in postal zelo uspešen tat. Toda riziki so vedno večji, umetnine vedno dragocenejše, kraja vedno zahtevnejša, vedno večji izziv.  Roger nujno potrebuje zajetno finančno injekcijo, saj je v zadnjih mesecih porabil ogromno denarja za financiranje odprtja ženine umetniške galerije. In prav na svečani otvoritvi mu Lotte predstavi Clasa Greveja, ki je za Rogerja dar z nebes. Greve, ki je do pred kratkim zasedal vodilni položaj pri enemu izmed visokotehnoloških gigantov, je idealen kandidat za podoben položaj pri hitro rastočem tehnološkem podjetju. A to ni vse, kajti Lotte je izvedela, da je Greve lastnik zelo dragocene umetnine. Rogerju se obeta dvojni zaslužek. Najprej bo pobral mastno provizijo v svoji dnevni službi, še veliko več mu bo navrgla njegova »popoldanska obrt,« ko se bo dokopal Grevejeve umetnine.   

Moram priznati, da mi otvoritev filma ni delovala preveč obetavno. Po nekaj minutah sem pomislil, da me čaka še en roparski film, v katerem bom spremljal nekaj že »videnih« roparskih podvigov, nekaj vročih prizorov z nagimi lepoticami (ne ugovarjam:)) in srečen konec, ki bo stvari postavil na svoje mesto. No, zadeva vendarle ni bila tako preprosta. Že res, da sem v uvodu več pozornosti posvečal stilizirani režiji in vročima prizoroma, toda nato se zgodba zasuče v  povsem nepričakovano smer s priključitvijo Nikolaja Coster-Waldauja (Jaime Lannister iz Igre prestolov), ki visokoletečemu glavnemu junaku nekoliko spodnese tla pod nogami. Sklepal sem, da Coster-Waldau ne bo imel ravno obrobne vloge, a vseeno moram priznati, da me so me scenaristične vijuge večkrat potegnile v neznano, kar je vedno hvalevredna lastnost. Sorazmerno z dvigovanjem suspenza se povečuje tudi čustveno - fizično trpljenje glavnega junaka, ki nam počasi leze pod kožo in nam razkriva svoj pravi jaz. Zdaj nič več preračunljiv in hladen Roger iz uvoda, nas povsem pridobi na svojo stran. 

Tyldum pokaže veliko občutka za dober ritem, zanimive detajle in všečno komponiranje akcijskih sekvenc. Vedno mi je všeč, ko ustvarjalec kljub povsem resnem tonu ohranja komičen podton, ki dodatno bogati razumsko - vizualno dojemanje gibljivih slik. Zelo posrečen se mi zdi lik Rogerjevega kompanjona Oveja (Eivind Sander),ki zabava s svojimi perverznimi igricami, všečna sta tudi orjaška policijska identična dvojčka. Vse skupaj je zapakirano v zelo intenzivnih 100 minut in na koncu sem imel občutek, da sem videl veliko več, kakor je sugeriral pogled na časovni števec mojega predvajalnika. V naslovni vlogi, višinsko zakompleksanega Rogerja, se je odlično znašel Aksel Hennie, ki se ga nekater mogoče še spominjati iz odličnega Maxa Manusa (Joachim Roenning, Espen Sandberg, 2008). Tyldumov tretji celovečerec je zelo solidno posnet, odigran in montiran film, ki bi lahko posegel po najvišjih ocenah, če bi ustvarjalci nekoliko dodelali scenarij in se izognili nekaterim luknjam, ki so enostavno preočitne, da bi, kljub visokem ritmu, ostale neopazne. In prav to me še najbolj jezi, kajti večina ostalih sestavin je odlična. Scenarij Larsa Gudmestada in Ulfa Ryberga je nastal na podlagi knjižne uspešnice Hodejegerne (2008), ki jo podpisuje priljubljeni norveški pisec krimi romanov Jo Nesbø, ki ga številni označujejo za legitimnega naslednika pokojnega Stiega Larssona, avtorja superuspešne Milenium trilogije. Hodejegerne je še ena skandinavska zgodba o uspehu, saj so pravice do predvajanja doslej prodali v petdeset držav in tako postavili novi norveški rekord. Ameriški Summit Entertainment je že odkupil pravice za ameriški rimejk in prav gotovo ne bo treba dolgo čakati na ameriško različico. Toda ne pozabite, original je vedno original.

Ocena:

50/50

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija 
Dolžina: 100 ',  Imdb
Režija: Jonathan Levine
Scenarij: Will Reiser
Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Seth Rogen, Anna Kendrick, Bryce Dallas Howard, Anjelica Huston

O tretjem celovečercu 35-letnega Newyorčana  Jonathana Levina sem že od septembrske  ameriške premiere poslušal večinoma pozitivne odzive. Po neuspešnem prvencu All the Boys Love Mandy Lane (2006),  je Levine v drugo posnel zanimiv film, ki je bil deležen veliko toplejšega sprejema pri gledalcih in kritikih. Komična-romantična drama The Wackness (2008), z Benom Kingsleyjem in mladim Joshom Peckom je prejela nagrado občinstva na festivalu neodvisnega filma Sundance. Tako kot njegov drugi film je tudi 50/50 komična drama z elementi romantičnega filma, a je tukaj romantična komponenta zreducirana na minimum, veliko več prostora je namenjeno drami in komediji. 27-letni Adam dela v programskem oddelku radijske postaje, njegovo delo je pisanje in snovanje tematskih radijskih oddaj. Adam živi zdravo življenje, dan začne z jutranjim tekom, uživa zdravo hrano, ne kadi in ne pije alkohola. Pri sedemindvajsetih še vedno nima vozniškega dovoljenja, v službo se vsako jutro odpelje z najboljšim prijateljem  Kylom, ki dela na isti radijski postaji. Živi z Rachael, neuveljavljeno slikarko, ki je Kylu od samega začetka trn v peti, a se je ta moral sprijazniti z njeno bližino, saj Adam z Rachael misli zelo resno. Že nekaj časa mladenič čuti bolečine v predelu hrbta, zato obišče zdravnika in upa, da bo nekaj obiskov pri fizioterapevtu odpravilo njegove težave. Toda bolečine v hrbtu so veliko bolj resne narave, saj pregled z magnetno resonanco odkrije malignom v predelu hrbtenice. Zdravnik ga obvesti, da bodo zdravljenje začeli s kemoterapijami, o možnosti operativnega posega se bo odločalo po končanih terapijah. Adam razmeroma dobro prenese neprijetno novico, nekoliko več težav s sprejemanjem slabih novic pokaže njegova pretirano zaščitniška mati. Vsak na svoj način Adamovo bolezen doživljata Rachael in Kyle. Rachael obljublja podporo predvsem zaradi spoštovanja moralnih načel, Kyle pa meni, da je novonastali položaj lahko močan adut, ki jima lahko priskrbi kakšen vroč zmenek s sočutnimi dekleti. Vzporedno s kemoterapijami Adam obiskuje mlado, neizkušeno psihologinjo Katherine, ki bolnikom z rakom pomaga ohraniti mentalno stabilnost pri soočanju z zahrbtno boleznijo.

Filmi, ki za osnovno gonilo uporabijo resna bolezenska stanja, se največkrat zatekajo k pretirani melodramatiki in iskanju poceni točk skozi čustveno posiljevanje gledalca, v katerem večina težko najde kakršnokoli obliko zadoščenja. Drugi ekstrem je izraba nesreče glavnega junaka v komične namene, ki se najpogosteje sprevrže v banalno nizanje, živi-na-polno, situacij. Redki so filmi, ki tako občutljivo tematiko obravnavajo uspešno, bodisi v njenem čustvenem, bodisi v  komičnem aspektu. Še bolj redki so filmi, ki uspešno kombinirajo dramo in komedijo znotraj tega tematskega sklopa in 50/50 je bleščeč primer uspešne fuzije med komedijo in dramo, pripoved s prepričljivo zastavljenimi liki, ki jih ustvarjalci postavijo pred novo realnost, takšno, ki jo korenito redefinira huda bolezen osrednjega protagonista. Najkakovostnejši elementi naslovnega umotvora so prav situacije, v katerih se Adam in njegovi bližnji soočajo s to novo realnostjo. 

Za dobro scenaristično delo točke pobere Will Reiser, ki je spisal zgodbo z močnim avtobiografskim pečatom. Namreč, Adamova zgodba je približek tistega, kar je doživel in preživel Reiser med svojim bojem z najmnožičnejšim morilcem modernega časa. In ker je Reiser zelo dober prijatelj z že uveljavljenim Sethom Rogenom, ne čudi, da je Rogen prevzel producentsko vlogo in bil gonilna sila pri realizaciji celotnega projekta. On je bil tisti, ki je po odpovedi Jamesa McAvoyja v zadnjem hipu uspel prepričati Gordon-Levitta, naj prevzame glavno vlogo in po mojem skromnem prepričanju režiserju priskrbel še močnejšega  aduta. Takega, ki lahko zavrne snemanje prizora, v katerem Adam in njegova ljubka terapevtka zgodbo zaključita s strastnim poljubom. Studijski šefi so vztrajali, so hoteli posladkan konec, toda mali iz Tretjega kamena od sonca enostavno ni želel posneti prizora. Kljub dejstvu, da je Levine že podlegel pritisku velikih šefov in pristal na spremembo scenarija. Potem so ga hoteli prepričati, naj prizor vseeno posname zaradi uvrstitve alternativnega konca na DVD plošček. Tudi to zahtevo je zavrnil, saj je vedel, da potem ko je material posnet, več nima vpliva na končni izdelek. Na koncu je zmagal Levitt in tako dal svoj majhen, a še kako pomemben prispevek, k ohranjanju originalne ideje, takšne, kot sta jo omislila scenarist in režiser. Ob standardno dobrem  Gordon-Levittu velja izpostaviti še odličnega Rogena, ki pričakovano prispeva največji delež h komični komponenti filma, a obenem suvereno opravi svoje delo tudi v bolj resnih prizorih. Počasi se mi dozdeva, da bi Rogen z leti lahko postal novi Will Ferrell, saj je že v Komikih (Funny People, Judd Apatow, 2009)  napovedal, da se dobro znajde tudi v zahtevnejših vlogah. 50/50 je smrtno smešna komedija in zabavno resna drama, ki se s svežim pristopom dviguje iznad povprečja, ki ga navadno pričakujemo od podobnih zgodb. Duhovito, življenjsko in prepričljivo. Toplo priporočam. 

Ocena:

Napovedi - The Hunger Games

Pripoved nameščena v postapokaliptično prihodnost na pelje v deželo Panem,

ki je administrativno razdeljena na dvanajst regij. Vsako leto oblasti izberejo 

po eno dekle in fanta iz vseh dvanajstih območij, ki se nato morajo boriti v 

smrtonosnem televizijskem šovu. Neuspeh se kaznuje s smrtjo, zmaga prinaša 

ultimativno nagrado – življenje. Ko na loterijskem žrebanju tekmovalcev 

izžrebajo mlajšo sestro 16-letne Katniss, se ta odloči, da bo prevzela sestrino mesto. 

The Hunger Games je nastal na podlagi istoimenske knjižne uspešnice ameriške 

pisateljice Suzanne Collins, ki je v resnici prva knjiga v t.i. Hunger Games trilogiji. 

Že zdaj je jasno, da bo knjižna trilogija postala tudi filmska trilogija, saj je 

Lionsgate že napovedal snemanje drugega filma, premiera je načrtovana 

za november 2013. Po ogledu napovednika sem bolj zadržan, toda bomo videli, 

kako bo. Režijo podpisuje američan Gary Ross, ki nam je že ponudil 

dva zanimiva filma (Pleasantville, Seabiscuit).

IMDB

Režija: Gary Ross

Igrajo: Jennifer Lawrence, Josh Hutcherson, Liam Hemsworth, Woody Harrelson

Goruden suranba (Golden Slumber)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Golden Slumber
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija, Triler
Dolžina: 139', Imdb
Režija: Yoshihiro Nakamura
Scenarij: Kotaro Isaka
Igrajo: Masato Sakai, Yuko Takeuchi, Hidetaka Yoshioka, Hitori Gekidan, Shihori Kanjiya, Saki Aibu, Akira Emoto, Teruyuki Kagawa, Nao Omori, Bengal, Shiro Ito, Gaku Hamada

Ime Yoshihiro Nakamura sem podčrtal po ogledu njegove komične drame Fisshu sutori (Fish Story, 2009), posnete po romanu japonskega pisatelja Kotara Isaka. To ni bilo njuno prvo sodelovanje, Nakamura je predhodno že ekraniziral Isakajev roman, Ahiru to kamo no koinrokkâ (The Foreign Duck, the Native Duck and God, 2007) in ker je odziv gledalcev v obeh primerih bil zelo pozitiven, se je Nakamura odločil še za tretjo ekranizacijo Isakajevega romana. Fisshu sutori naslov dolguje pesmi z enakim naslovom, ki nekaj desetletij po nastanku, reši svet pred uničenjem (za razumsko dojemanje zapisanega si oglejte film). Tudi tokrat je Nakamura film naslovil po pesmi Golden Slumbers slavnih Bitlov in tudi tokrat pesem, ali če hočete glasba, rešuje življenja. Po ogledu boste razumeli kako, a pustimo to zaenkrat ob strani. Vseeno bi še nekaj besed namenil Nakamuri, ki je v svoji filmografiji nanizal žanrsko raznolike filme, od B-grozljivk, do lahkotnih komedij. Med starejšimi naslovi večina izpostavlja triler-grozljivko Bûsu (The Booth, 2005), ki ga na žalost nisem videl. V zadnjih letih je Nakamura v polnem ustvarjalnem zagonu, od leta 2008 je posnel že sedem celovečercev. Tudi moje drugo snidenje z Nakamuro je bilo sila zabavno, zato se z velikimi apetiti oziram po njegovih novejših naslovih. Še v tem mesecu bom predstavil  komedijo Chonmage purin (A Boy and His Samurai, 2010), medtem pa Nakamura že dela na novem filmu, ki znova nastaja po knjižni predlogi Kotara Isaka.

Aoyagi (Masato Sakai) se je zelo razveselil, ko ga je Morita, prijatelj iz študentskih dni, povabil na ribarjenje. Ribiški izlet bo idealna priložnost za obujanje prijetnih spominov na študentske dni. Aoyagi se prikaže na dogovorjenem kraju, oborožen z dobro voljo in popolnoma novo ribiško opremo, Morita vsaj na zunaj ne kaže takega navdušenja. Najprej nabavita nekaj hrane in se počasi odpravita proti Moritinem avtu, Aoyagija pa zavrti film v preteklost in se spominja druženja z Moritajem , Kazuojem in edino punco v njihovi družbi, Haruko. Spominja se dni, ko so posedali po restavracijah s hitro prehrano in debatirali o hrani, glasbi in zarotniških teorijah. Aoyagi je tako navdušen, da ne opazi Moritiajevega čudaškega obnašanja, le dejstvo, da sta parkirana nekaj sto metrov stran od množice, ki pričakuje prihod japonskega premiera, mu deluje nekoliko nenavadno. Še bolj neverjetno zveni tisto, kar mu Morita pove v naslednjih minutah. Najprej mu razloži, da od ribiškega izleta ne bo nič, nato mu še razkrije prave motive njegovega povabila. Pojasni mu, kako se je zapletel z napačnimi ljudmi in nakopičil  velikanske dolgove. Potem so ga obiskali skrivnostni možje in mu obljubili odpis dolgov, če bo Aoyaga zvabil v bližino premierjeve povorke. V tistem trenutku je v ozadju slišati močno eksplozijo, ki raznese premierja in njegove spremljevalce. »Postal si Lee Harvey Oswald!« mu zakriči Morita. »Moraš bežati, če ne, boš grešni kozel!« Aoyagi ves zmeden izstopi iz avta, proti njem že korakata policista in ga držita na muhi. Še vedno ne verjame, da se tisto kar doživlja, zares dogaja. Nato bomba raznese Moritajev avto in Aoyagi se nagonsko poda v beg, eksplozija mu ponudi ravno dovolj prednosti pred policijskimi zasledovalci.

Po takšnem uvodu je povsem legitimno pričakovati akcijski triler s klasičnim kdo-je-storilec gonilom. Toda Nakamura ubere povsem drugačno pot, saj nikoli ne kaže pretiranega zanimanja za raziskovanje ozadja atentata na primerja. Takšen pristop utegne razočarati gledalca, ki svoja pričakovanja naravnava v skladu s hollywoodskimi standardi. Toda Golden Slumber ni hollywoodski produkt, temveč japonski in prihaja iz režiserske delavnice človeka, ki se rad poigrava z nenavadnimi  povezavami, vpetimi v kompleksne pripovedne linije, ki v zgodbo rad vključi nenavadne like in na videz absurdne situacije. Če bi želel povzeti bistvo Nakamurinega filma, potem bi rekel, da je Golden Slumber v prvi vrsti film o nostalgičnih občutkih in človeški naklonjenosti k idealiziranem rekonstruiranju preteklosti. Nakamurin glavni junak (zelo zanimivi Masato Sakai) bo med  svojim begom pred nevarnimi konspiratorji obnovil stara prijateljstva in sklenil nekaj novih. Nam pokazal, kako na skrivaj poljubiti dekle najboljšega prijatelja v njegovi navzočnosti in nam pričaral usodno moč glasbe, ki posredno lahko ustavi tudi krogle. Sicer nekoliko klišejsko, a zato nič manj efektno. Nakamura kljub izdatni dolžini brez težav vzdržuje napetosti in visok ritem skozi celotno pripoved, ki je mogoče nekoliko (pre)nasičena z zanimivimi liki in znanimi igralskimi obrazi. Zgodbi bi lahko očital malo verjetne zaplete in še neverjetnejše resolucije, toda ne smemo pozabiti, da gre za film, ki nekaj stavi tudi na samoparodiranje. Za primer lahko vzamem lik najstniškega serijskega morilca, saj je njegova zgodba v širšem kontekstu irelevantna, a je njegova vloga tako živahna, tako zabavno energična, da jo na koncu razumemo kot zelo všečno popestritev. Takšne in podobne trike Nakamura uporablja za kreiranje kompleksne pripovedi, ki jo ves čas spretno pilotira med komedijo in suspenzom. Golden Slumber je film z blagodejnim vplivom na gledalčevo razpoloženje, poln zanimivih zasukov, humorja in energije, ki kljub izdatni minutaži nikoli ne dolgočasi in nas brez težav ohranja zainteresirane, od začetka do konca.

Ocena: 

Snowtown

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 119' ,  Imdb
Režija: Justin Kurzel
Scenarij: Justin Kurzel, Shaun Grant
Igrajo: Lucas Pittaway,Daniel Henshall, Bob Adriaens, Louise Harris, Frank Cwiertniak, Anthony Groves

V predmestju največjega južnoavstralskega mesta Adelaide, zgrajenem za pripadnike delavskega razreda, živijo več ali manj tisti, ki nimajo prav veliko pod palcem. Med njimi najdemo tudi  16-letnega Jamieja, ki z mamo Elizabeth in mlajšima bratoma, Alexom in Nicholasom živi od državne podpore. Elizabeth je večino časa potrta verižna kadilka, ki ji življenje ni namenilo veliko radosti. Ko ji prijazni sosed Jeffrey ponudi pomoč, mu Elizabeth zaupa varovanje svojih otrok. To je bila poteza, ki jo bo vedno obžalovala, kajti Jeffrey je pedofil, ki med njeno odsotnostjo spolno izrabi otroke. V navalu besa Elizabeth fizično napade Jeffreyja pred njegovo hišo, novica o spolni zlorabi se hitro razširi po celem predmestju. Malce kasneje se na pragu Elizabethine hiše pojavi John Bunting in njegovi prijatelji, ki želijo pomagati družini in se maščevati pedofilskemu sosedu. John in Elizabeth kmalu postaneta  intimna, John s svojimi stališči in prijazno-zaščitniškim odnosom do otrok,  hitro pridobi njihovo zaupanje. Zdi se, da maminega novega fanta najbolj občuduje Jamie, ki v Johnu najde očetovsko komponento, ki jo tako močno pogreša v svojem življenju. John in Jamie preživita veliko časa skupaj,  hiša kmalu postane priljubljeno postajališče za Johna in njegove somišljenike, ki načrtujejo akcije proti znanim pedofilom v soseski. Toda Johnove zamisli so radikalne, pripravljen je storiti veliko več, kot bi lahko pričakovali. V načrtovanju maščevalnega pohoda John računa tudi na Jamiejevo pomoč.

Vemo, da se večina filmov posnetih po resničnih zgodbah začne z napisom, ki nas opozori, da je tisto kar sledi filmska verzija resničnosti. Pri Snowtownu tega opozorila ne zasledimo, čeprav gre za filmsko pripoved navdihnjeno z umori v Snowtownu, ki jih je zagrešil John Bunting in njegovi pomagači. Ob tem kar sledi, takšnega opozorila niti ne potrebujemo, kajti tisto kar pokaže Snowtown je predstavljeno na takšen način, da dvomov o avtentičnosti ne more biti. Režiser-debitant  Justin Kurzel je s pomočjo Shauna Granta spisal scenarij o a najbolj razvpitem avstralskem serijskem morilcu, ki je pod zemljo spravil najmanj dvanajst ljudi. Pri tem sta si pomagala s knjigama, The Snowtown murders in Killing for Pleasure,  veliko gradiva je bilo zabeleženo  tudi skozi medijsko pokrivanje tega zelo odmevnega primera. 

Zgodbo spremljamo iz perspektive mladega Jamieja Vlassakisa, ki jenaša vez z Johnom Buntingom in njegovimi dejanji. Kurzel pokaže veliko spretnosti pri pojasnjevanju načinov, kako se lahko radikalna prepričanja enega človeka, ki v končnici mutirajo v morilske namene, širijo znotraj skupnosti. John Bunting je človek s prepričljivim nastopom in očitnimi voditeljskimi sposobnostmi, ki svojo avtoriteto iz dneva v dan bolj utrjuje, njegovi presoji in ukazom se ne upa ugovarjati nihče. Bunting  je prehodil pot od vročekrvnega zaščitnika šibkih, do hladnokrvnega morilca in na tej poti izrabil in uporabil vsakogar, ki se je znašel v njegovi bližini. Med pomožno delovno silo je bil tudi Jamie Vlassakis, kasneje glavna priča tožilstva v sodnem procesu zoper Johna Buntinga. V prvi polovici filma nam režiser ne pokaže nasilja povezanega z umori. S posilstvom, zlorabo otrok in krutim ravnanjem s truplom živali,  zelo učinkovito podkrepi temačno atmosfero in nas tako pripravi na grozodejstva, ki sledijo. Kurzel se v nadaljevanju odloči za filozofijo manj je več in razen v enem primeru, ne poseže po nazornem prikazu nasilja. Groza je navadno za vogalom, v drugi sobi, jo čutimo v zraku, najpogosteje na obrazu in v očeh mladega Jamieja. V tej ključni vlogi je Kurzel potreboval prepričljiv nastop, odločitev, da vlogo zaupa debitantu je bila tvegana poteza, ki se je na koncu odlično obnesla. Mlademu Lucasu Pittawayu, je v vlogi z zelo malo dialoga, uspelo s telesno in obrazno mimiko pričarati Jamiejevo emotivno napetost in mentalno labilnost. Ničkaj slabši, če ne boljši, je Daniel Henshall, edini profesionalni igralec med nastopajočimi, ki bo marsikomu nagnal strah v kosti s svojo upodobitvijo Johna Buntinga. Izpostaviti velja še debitantski nastop Louise Harris v vlogi Elizabeth.  Prevladujoča sivina in uporaba hladnih odtenkov (direktor fotografije Adam Arkapaw, ki je s kamero ujel tudi lanskoletni avstralski hit Živalsko kraljestvo) v kombinaciji z minimalistično glasbeno podlago odlično spremlja pripovedne motive in avtentične snemalne lokacije. Ne glede na vse dobre strani, Kurzelov film ima tudi nekaj resnih pomanjkljivosti. Namreč, zgodbi je mestoma zelo težko slediti, saj režiser zgodbo podaja z malo razumevanja za gledalčevo tavanje v temi, večkrat ne razumemo razloge nekaterih dejanj, pogosto se lovimo in sprašujemo kdo je kdo in kakšna je njegova vloga. Sprašujem se, kaj je režiser želel doseči z nekaterimi epizodami (denimo striptiz, ki ga za Buntinga izvaja debeluška), a se obenem zavedam, da režiser najprej želi poudariti Buntingov vpliv na okolico in zato nekoliko manj prostora posveča njegovim motivom. Kakorkoli, gre za film, ob katerem ne moremo ostati ravnodušni, film, ki se upravičeno uvršča med najbolj opazne avstralske filme tekočega stoletja.     

Ocena:

Warrior

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, Športni
Dolžina: 140',  Imdb
Režija: Gavin O'Connor
Scenarij: Gavin O'Connor, Anthony Tambakis
Igrajo: Tom Hardy, Joel Edgerton, Nick Nolte, Jennifer Morrison, Frank Grillo, Kevin Dunn

Prednovoletni čas je v filmskem svetu praviloma najbolj razgiban in zanimiv del leta. December je mesec, ki ga večina pretendentov za najprestižnejše nagrade izbere za premiere svojih filmov. Na ta način producenti želijo preprečiti daljšo časovno distanco med premiero in podelitvijo nagrad, vtisi ocenjevalcev so bolj sveži, nekaj pozitivnih točk prinašajo tudi ustrezno tempirane promocijske dejavnosti. Če se osredotočimo zgolj na prvo desetletje tekočega stoletja, opažamo,  da so filmi, ki govorijo o junakih, ki so tako ali drugače povezani z ringom in borilnimi športi, vedno imeli dober sprejem pri kritiki in publiki. Tako so samo v zadnjem desetletju kar štirje filmi prejeli eno ali več oskarjevskih nominacij. Najuspešnejši je bil Clint Eastwood s Punčko za milijon dolarjev (Million Dollar Baby, 2004),  ki je na koncu nagrajen s štirimi zlatimi kipci, dva oskarja je lani prejel Borec (The Fighter, David O. Russell, 2010). Cinderella Man: legenda o boksarju (Cinderella Man, Ron Howard, 2005) in Rokoborec (The Wrestler, Darren Aronofsky, 2008), sta na koncu s praznimi rokami odšla domov, prvi je ostal pri treh , drugi pri dveh nominacijah. Pri naslovnem umotvoru se je na režiserski stolček usedel Gavin O'Connor, ki obenem sopodpisuje tudi scenarij. O'Connor je pozornost pritegnil s komično dramo Begavki (Tumbleweeds, 1999),  v kateri si je Angležinja Janet McTeer prislužila oskarjevsko nominacijo za najboljšo žensko vlogo. Dobro sprejeta je bila tudi športna drama Čudež (Miracle, 2004) s Kurtom Russellom v naslovni vlogi, veliko slabše je končala O'Connorjeva krimi drama, Čast in slava (Pride and Glory,2008), z  Edwardom   Nortonom in Colinom Farrellom v glavnih vlogah, ki ga sam štejem, med povsem spodobne filme. Pred finančnim polomom na kino blagajnah, je Warrior sodil v krog kandidatov, ki lahko doseže kakšno nominacijo, danes je več ali manj jasno, da se kaj takega ne bo zgodilo (nekaj možnosti naj bi imel le še Nick Nolte, pri nominacijah za stranskega igralca).  

Paddy Conlon (Nick Nolte) je zdravljeni alkoholik, ki za seboj ima že tisoč dni brez pijače. Zaradi odvisnosti od alkohola je izgubil družino, zapustila ga je žena in sinova, ki sta šla vsak na svojo stran. Po 14 letih se pred Paddyjevo hišo v Pittsburghu nepričakovano pojavi mlajši sin Tommy (Tom Hardy), ki se je pravkar vrnil iz Iraka. Starejši sin Brendan (Joel Edgerton) z družino živi v Philadelphii, kjer na srednji šoli predava fiziko. Dolgo nazaj, ko so Conlonovi še bili srečna družina, je Paddy sinova  vpeljal v svet borilnih športov. Kasneje, ko se je družina znašla na robu propada,  je Tommy odšel z mamo in prevzel njen dekliški  priimek, Brendan je še nekaj časa ostal pri očetu, a na koncu tudi sam obupal, ga zapustil in odšel. Potem je zvil svoje gnezdo, se poročil s srednješolsko ljubeznijo in dobil otroka. Toda hčerkina huda bolezen je družino finančno izčrpala, nato je prišla še recesija in hudi časi za družine s hipotekarnimi krediti. Med njimi  se je znašla tudi Brendanova družina, ki jo loči le še 30 dni od prisilne deložacije. Nekako v tem času se je rojstno mesto vrnil Tommy in že naslednje jutro obiskal boksarko šolo, ki je nekoč treniral. Hitro se je znašel v ringu s priznanim borcem mešanih borilnih veščin (UFC) in ga po nekaj trenutkih v ringu, z lahkoto knockoutiral.  Kasneje se je izkazalo, da je prav ta knockout bil njegova vstopnica na veliki UFC turnir, na katerem se zberejo najboljši borci sveta, da bi se potegovali za šampionski pas in večmilijonsko glavno nagrado. Tisto kar Tommy ne ve je, da bo mesto med sodelujočimi nepričakovano dobil tudi Brendan, ki je znova nadel rokavice in začel kot po tekočem traku podirati nedorasle nasprotnike. Seveda, to še zdaleč ne bi bilo dovolj za uvrstitev na turnir, če preste vmes nebi vmešala nepredvidljiva usoda.  

Če sodite med tiste, ki ljubite suspenz, ki ga s seboj prinašajo dvoboji v ringu, potem je Warrior vsekakor zanimiva izbira in najboljši pretepaški film, ki sem ga videl v tekočem letu. Tako kot pri vseh podobnih filmih, tudi tukaj ozadje boksarskih dvobojev spremlja družinska drama in hude zamere, ki so na nasprotnih bregovih utrdile glavne protagoniste. Nick Nolte je izključni krivec za razpad družine Conlon, nasilje, ki je spremljalo njegovo popivanje, je v beg nagnalo Tommyja in njegovo mater. Z njima bi moral oditi tudi Brendan, a se je odločil očetu ponuditi še eno priložnost. In prav to odločitev  mu je takrat mladoletni Tommy neskončno zameril. Zato sta brata tudi 14 let kasneje, še vedno malodane sovražnika. Gavin O'Connor v svojem petem filmu (če zraven ne štejem tv filmov in serij), pripoveduje zgodbo , v kateri lahko zasledimo odmeve različnih, tematsko sorodnih filmov. Ne bom se spuščal v podrobnejšo analizo v tej smeri, toda dejstvo je, da se O'Connor ni pretirano trudil izogniti klišejem. Pravzaprav je danes težko posneti karkoli, ki hote ali nehote ne bo izpadlo klišejsko, že videno, predvidljivo. To je tudi največja pomanjkljivost Warriorja, ki se sprehaja po dobro znanih stezah, večino časa igra na predvidljive note in se le mestoma izogne pričakovani oz. očitni potezi. Moteče so tudi scenaristične rešitve, ki nekoliko podcenjujejo gledalca (denimo odločitev, da brata ne vesta, da se bosta srečala na zaključnem turnirju), ali možnost, da mati nikoli ni poiskala sina, ki ji ni storil nič slabega, da tudi pred njeno smrtjo, ni prišlo do njunega srečanja. To so več ali manj najočitnejše pomanjkljivosti, toda, na našo srečo Warrior premore veliko več pozitivnih, kakor negativnih lastnosti.  O'Connorju uspe zgodbo zapakirati v odlično atmosfero in zelo dober ritem, ki blagodejno vpliva na našo koncentracijo. Toda, vse bi bilo zaman, če režiserju ne bi uspelo angažirati pravih igralcev v treh ključnih vlogah.  O'Connor je kljub nasprotovanju producentov vztrajal pri Nicku Nolteju in zadel v polno. Poglavje zase je Tom Hardy, ki se je v pripravah na vlogo zredil za 13 kg čistih mišic. Njegova vrhunska upodobitev jeznega, čustveno poškodovanega bivšega marinca, ki se počuti živ le, ko na tla spravlja nasprotnike v ringu, je še ena vloga, pri kateri do izraza pride njegova talentiranost. Nekateri ste ga mogoče že opazili v Rokenrolerju (RocknRolla, Guy Ritchie, 2008),  drugi spet v Nolanovem Izvoru (Inception, 2010),  toda njegova prva odmevnejša glavna vloga je prišla v Refnovem Bronsonu (beri filmoljubov zapis tukaj). Australec Joel Edgerton  (Animal Kingdom), je odlična izbira za vlogo starejšega brata, neopaženo ni minil niti nastop Jennifer Morrison (mlada pomočnica dr. Housa), ki je tukaj odigrala ženo starejšega brata. Redki so filmi, pri katerih ne privoščimo poraza nobenemu nasprotniku, ko se ne moremo odločiti, koga bi raje videli na zmagovalnem odru. 

Ocena: