Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Golden Slumber
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija, Triler
Dolžina: 139', Imdb
Režija: Yoshihiro Nakamura
Scenarij: Kotaro Isaka
Igrajo: Masato Sakai, Yuko Takeuchi, Hidetaka Yoshioka, Hitori Gekidan, Shihori Kanjiya, Saki Aibu, Akira Emoto, Teruyuki Kagawa, Nao Omori, Bengal, Shiro Ito, Gaku Hamada
Ime Yoshihiro Nakamura sem podčrtal po ogledu njegove komične drame Fisshu sutori (Fish Story, 2009), posnete po romanu japonskega pisatelja Kotara Isaka. To ni bilo njuno prvo sodelovanje, Nakamura je predhodno že ekraniziral Isakajev roman, Ahiru to kamo no koinrokkâ (The Foreign Duck, the Native Duck and God, 2007) in ker je odziv gledalcev v obeh primerih bil zelo pozitiven, se je Nakamura odločil še za tretjo ekranizacijo Isakajevega romana. Fisshu sutori naslov dolguje pesmi z enakim naslovom, ki nekaj desetletij po nastanku, reši svet pred uničenjem (za razumsko dojemanje zapisanega si oglejte film). Tudi tokrat je Nakamura film naslovil po pesmi Golden Slumbers slavnih Bitlov in tudi tokrat pesem, ali če hočete glasba, rešuje življenja. Po ogledu boste razumeli kako, a pustimo to zaenkrat ob strani. Vseeno bi še nekaj besed namenil Nakamuri, ki je v svoji filmografiji nanizal žanrsko raznolike filme, od B-grozljivk, do lahkotnih komedij. Med starejšimi naslovi večina izpostavlja triler-grozljivko Bûsu (The Booth, 2005), ki ga na žalost nisem videl. V zadnjih letih je Nakamura v polnem ustvarjalnem zagonu, od leta 2008 je posnel že sedem celovečercev. Tudi moje drugo snidenje z Nakamuro je bilo sila zabavno, zato se z velikimi apetiti oziram po njegovih novejših naslovih. Še v tem mesecu bom predstavil komedijo Chonmage purin (A Boy and His Samurai, 2010), medtem pa Nakamura že dela na novem filmu, ki znova nastaja po knjižni predlogi Kotara Isaka.
Aoyagi (Masato Sakai) se je zelo razveselil, ko ga je Morita, prijatelj iz študentskih dni, povabil na ribarjenje. Ribiški izlet bo idealna priložnost za obujanje prijetnih spominov na študentske dni. Aoyagi se prikaže na dogovorjenem kraju, oborožen z dobro voljo in popolnoma novo ribiško opremo, Morita vsaj na zunaj ne kaže takega navdušenja. Najprej nabavita nekaj hrane in se počasi odpravita proti Moritinem avtu, Aoyagija pa zavrti film v preteklost in se spominja druženja z Moritajem , Kazuojem in edino punco v njihovi družbi, Haruko. Spominja se dni, ko so posedali po restavracijah s hitro prehrano in debatirali o hrani, glasbi in zarotniških teorijah. Aoyagi je tako navdušen, da ne opazi Moritiajevega čudaškega obnašanja, le dejstvo, da sta parkirana nekaj sto metrov stran od množice, ki pričakuje prihod japonskega premiera, mu deluje nekoliko nenavadno. Še bolj neverjetno zveni tisto, kar mu Morita pove v naslednjih minutah. Najprej mu razloži, da od ribiškega izleta ne bo nič, nato mu še razkrije prave motive njegovega povabila. Pojasni mu, kako se je zapletel z napačnimi ljudmi in nakopičil velikanske dolgove. Potem so ga obiskali skrivnostni možje in mu obljubili odpis dolgov, če bo Aoyaga zvabil v bližino premierjeve povorke. V tistem trenutku je v ozadju slišati močno eksplozijo, ki raznese premierja in njegove spremljevalce. »Postal si Lee Harvey Oswald!« mu zakriči Morita. »Moraš bežati, če ne, boš grešni kozel!« Aoyagi ves zmeden izstopi iz avta, proti njem že korakata policista in ga držita na muhi. Še vedno ne verjame, da se tisto kar doživlja, zares dogaja. Nato bomba raznese Moritajev avto in Aoyagi se nagonsko poda v beg, eksplozija mu ponudi ravno dovolj prednosti pred policijskimi zasledovalci.
Po takšnem uvodu je povsem legitimno pričakovati akcijski triler s klasičnim kdo-je-storilec gonilom. Toda Nakamura ubere povsem drugačno pot, saj nikoli ne kaže pretiranega zanimanja za raziskovanje ozadja atentata na primerja. Takšen pristop utegne razočarati gledalca, ki svoja pričakovanja naravnava v skladu s hollywoodskimi standardi. Toda Golden Slumber ni hollywoodski produkt, temveč japonski in prihaja iz režiserske delavnice človeka, ki se rad poigrava z nenavadnimi povezavami, vpetimi v kompleksne pripovedne linije, ki v zgodbo rad vključi nenavadne like in na videz absurdne situacije. Če bi želel povzeti bistvo Nakamurinega filma, potem bi rekel, da je Golden Slumber v prvi vrsti film o nostalgičnih občutkih in človeški naklonjenosti k idealiziranem rekonstruiranju preteklosti. Nakamurin glavni junak (zelo zanimivi Masato Sakai) bo med svojim begom pred nevarnimi konspiratorji obnovil stara prijateljstva in sklenil nekaj novih. Nam pokazal, kako na skrivaj poljubiti dekle najboljšega prijatelja v njegovi navzočnosti in nam pričaral usodno moč glasbe, ki posredno lahko ustavi tudi krogle. Sicer nekoliko klišejsko, a zato nič manj efektno. Nakamura kljub izdatni dolžini brez težav vzdržuje napetosti in visok ritem skozi celotno pripoved, ki je mogoče nekoliko (pre)nasičena z zanimivimi liki in znanimi igralskimi obrazi. Zgodbi bi lahko očital malo verjetne zaplete in še neverjetnejše resolucije, toda ne smemo pozabiti, da gre za film, ki nekaj stavi tudi na samoparodiranje. Za primer lahko vzamem lik najstniškega serijskega morilca, saj je njegova zgodba v širšem kontekstu irelevantna, a je njegova vloga tako živahna, tako zabavno energična, da jo na koncu razumemo kot zelo všečno popestritev. Takšne in podobne trike Nakamura uporablja za kreiranje kompleksne pripovedi, ki jo ves čas spretno pilotira med komedijo in suspenzom. Golden Slumber je film z blagodejnim vplivom na gledalčevo razpoloženje, poln zanimivih zasukov, humorja in energije, ki kljub izdatni minutaži nikoli ne dolgočasi in nas brez težav ohranja zainteresirane, od začetka do konca.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar