Hugo

Slovenski naslov: Hugo
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Drama, Družinski
Dolžina: 126' , Imdb
Režija: Martin Scorsese
Scenarij: John Logan, Brian Selznick (knjiga)
Igrajo: Asa Butterfield, Chloë Grace Moretz, Ben Kingsley, Helen McCrory, Sacha Baron Cohen, Ray Winstone, Emily Mortimer, Christopher Lee

Moram priznati, da od Martina Scorseseja nisem pričakoval 3-D filma. Tridimenzionalni filmi so v zadnjih letih postali trend, ki mu sledijo mnogi, a Martyja nekako nisem pričakoval v tej družbi. Najprej zato, ker doslej ni snemal filme, ki bi po žanrski opredelitvi sodili med izdelke, ki so zanimivi za tridimenzionalno tehniko in drugič zato, ker sem izključil njegovo navdušenost nad različnimi oblikami filmskega ustvarjanja in potemtakem, tudi 3-D ne more biti izjema. Pri 71-ih je Marty naredil dve stvari prvič v življenju in jih združil v enem filmu - posnel je film v 3-D, ki je obenem tudi družinski film, kar je zanj mogoče še bolj netipično, če upoštevamo, da je 3-D, pravzaprav novotarija, ob njegovi več kot pet desetletij dolgi karieri. Scorsese je velikan svetovne kinematografije, ki ga ni potrebno posebej predstavljati, a vseeno moram zapisati, da so njegovi filmi igrali pomembno vlogo pri nastanku moje odvisnosti od celuloidnih trakov s sličicami. Nenazadnje, tudi moja spletna identiteta nakazuje korenine moje navdušenosti nad sedmo umetnostjo. A pustimo to ob strani, tema tega zapisa je Hugo, ki je najprej zaživel kot zgodovinski ilustrirani roman The Invention of Hugo Cabret, ameriškega pisatelja in ilustratorja otroških knjig Briana Selznicka. Kmalu po izidu knjige je pravice odkupila produkcijska hiša GK Films, ki je med drugim stala tudi za Tolpami New Yorka (Gangs of New York, 2002) in Dvojno igro (The Departed, 2006), torej filmoma v Scorsesejevi režiji. Adaptacijo knjižne predloge je prevzel John Logan (Gladiator, The Last Samurai, The Aviator, Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street, Rango), glasbeno podporo pa trikratni oskarjevec Howard Shore in če tej sanjski ekipi dodamo še direktorja fotografije Roberta Richardsona, prav tako trikratnega oskarjevca, ki je s Scorsesejem že večkrat sodeloval, dobimo pravo sanjsko ekipo, ki enostavno ni mogla ustvariti slabega filma.

Piše se leto 1931. 12-letni deček Hugo živi s svojim ovdovelim očetom, pariškim urarskim mojstrom. Oče fanta poučuje o fini mehaniki in ga pogosto pelje v kino, kjer najraje gledata filme Georgesa Mélièsa. Ko oče nenadoma umre v požaru, skrb za Hugota prevzame njegov pijanski stric, možakar zadolžen za vzdrževanje ur na pariški železniški postaji Gare Montparnasse. Med stenami postaje Hugo najde zanimiv nov dom, četudi se mu ob neprijaznem stricu ne obeta nič dobrega. Toda ta kmalu izgine, nakar Hugo prevzame skrb za ure. Z manjšimi tatvinami na tamkajšnjih stojnicah in trgovinah, deček nabira dovolj dobrot za svoj lačni želodec, a največji izziv zanj predstavlja tehnična trgovina, ki jo vodi Georges, resnoben možakar, ki že nekaj časa sumi, da mu Hugo izmika mehanično drobnarijo. Za Hugotovo nečednostjo se skriva tehten razlog. Namreč, pokojni oče je Hugu zapustil automatona, nekakšnega mehanskega človeka, zanimivo konstruiranega robota pravzaprav, ki ga fant na vsak način želi popraviti. Prepričan je, da mu bo robot, potem, ko bo enkrat popravljen, izpisal sporočilo pokojnega oče. Fant pri svojem početju mora biti zelo previden, kajti postajni policijski nadzornik je zelo uspešen pri lovljenju mladih tatov. Če ga dobi v roke, je njegova usoda zapečatena. Poslal ga bo v sirotišnico, automaton bo za vedno izgubljen. Nato sreča fantu dokončno obrne hrbet, ko ga Georges ujame pri tatvini. Prisili ga, da izprazni žepe in mu odvzame manjšo knjižico, ki je v resnici nekakšno navodilo za sestavo automatona. In to je, poleg odhoda v sirotišnico, najhujša stvar, ki bi se mu lahko zgodila. Če knjižice ne dobi nazaj, lahko pozabi na robotka. Zato Georgesa spremlja do njegovega doma, v upanju, da mu bo uspelo povrniti knjižico. Tam spozna Isabelle, siroto, ki je v resnici Georgesovo kumče. Ta je z ženo prevzel skrb za deklico, po smrti njenih staršev. Isabelle mu obljubi pomoč in postane njegova zaveznica in pomemben vir informacij, pri njegovem poskusu povračila odvzete knjižice.

Takoj po ogledu, še pred pisanjem tega prispevka sem bil nadušen nad samo zgodovinsko vrednostjo filma, po manjši raziskavi še toliko bolj, saj gre za film, ki nepoučenem gledalcu razkriva marsikakšno zanimivo podrobnost. Sploh, če vas zanima filmska zgodovina in zgodovina nasploh. Podobne avanture, zapakirane v formo družinskega filma, se navadno ponašajo s precej banalno zgodbo in so zavoljo tega dejstva, v večini primerov zanimivi le prednajstniški populaciji. Starejši v njem ne najdemo veliko zanimivega in če zataji še komična komponenta zgodbe, potem je nezadovoljstvo zagotovljeno. Verjel sem, da je Hugo drugačen, saj nenazadnje gre za Scorsesejev film, narejen z impresivno ekipo, pred in za kamero, a vseeno takšne dodelanosti in zgodovinske natančnosti, zapakirane v družinski film nisem pričakoval. Veliki mojster o velikem mojstru, bi lahko rekli, saj nam Scorsese ponudi neverjeten vpogled v življenje Georgesa Mélièsa, enega najpomembnejših filmskih pionirjev. Med drugim tudi motive kultnega Potovanja na Luno (Le Voyage dans la lune, 1902), ki ga režiser spretno in všečno izrablja na več nivojih. Okoli klasične osnove, sirote, ki išče nadomestno družino in se na vsak način poskuša ogniti odhodu v sirotišnico, je spletena zgodba o velikem umetniku in vizionarju, podkrepljena z zelo zanimivimi detajli, ki se dotikajo pomembnih zgodovinskih oseb in dogodkov. Ob bratov Lumière, do znamenitega iztirjenja vlaka na postaji Gare Montparnasse, davnega leta 1985. In prav tu ustvarjalci najbolj blestijo, v vključevanju teh zanimivih resničnih detajlov v pripoved in izjemno navdihnjeno rabo le-teh. Vse našteto bi veljalo bore malo, če nebi bilo podkrepljeno z ustrezno kakovostnimi igralskimi kreacijami. Ben Kingsley je dokazana vrednost, ki tudi tukaj ne odstopa od svojih standardov, Sacha Baron Cohen je kar všečen v vlogi postajnega nadzornika, toda nosilne karakterje na svojih plečih nosita otroka. Nekoliko izkušenejša Chloë Grace Moretz je odlična, a nič slabši ni niti Asa Butterfield v naslovni vlogi, ki smo ga že lahko videli v vojni drami, Deček v črtasti pižami (The Boy in the Striped Pyjamas, Mark Herman, 2008). CGI je naravnost fantastičen, kar ne čudi, glede na število porabljenih ur za računalniško generiranje Pariza iz 30-ih let dvajsetega stoletja. Nekje sem prebral, da je za finalno verzijo slabo minuto dolgega uvoda, ko se kamera spušča iznad Pariza in nas pelje skozi notranjost železniške postaje, do velike ure, v kateri najdemo skritega Huga, vloženo 365 dni dela. Film od popolnosti loči le nekoliko izvirnejši osnovni motiv, ki je sicer univerzalen, s srcem na pravem mestu, a vseeno preveč običajen, da bi polnovredno pariral ostalim aspektom filma. Kdo ve, kako bi se počutil, če bi film videl v 3-D in doživel znamenito iztirjenje vlaka, omenjeno nekaj vrstic višje. Mogoče bi takrat na koncu tega zapisa stalo pet rdečih zvezdic. A tudi v dveh dimenzijah gre za izjemen film, ki si je že zagotovil mesto na moji lestvici najboljših iz preteklega leta. (+4)

Ocena:

This Must Be the Place

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Italija, Francija, Irska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 118 ',  Imdb
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Umberto Contarello, Paolo Sorrentino
Igrajo: Sean Penn, Frances McDormand, Judd Hirsch, Eve Hewson, Kerry Condon, Olwen Fouere

This Must Be the Place je prvi angleško govoreči film italijanskega režiserja in scenarista Paola Sorrentina, ki je zaslovel z brezkompromisnim filmskim portretom nekdanjega italijanskega premierja Giulia Andreottija Il Divo (2008). Nekateri ste mogoče videli tudi njegovo mafijsko-ljubezensko stvaritev Posledice ljubezni (Le conseguenze dell'amore, 2004), ali komično dramo One Man Up (L'uomo in piu, 2001), ki je bila uspešna predvsem v režiserjevi domovini. Leta 2008, ko je Sean Penn predsedoval canski žiriji, ki je Sorrentinu podelila nagrado za Il Divo, sta se igralec in režiser menila o možnostih skupnega sodelovanja. Nato je Sorrentino s pomočjo Umberta Contarella, s Pennom v mislih, začel pisanje scenarija, v katerega je vključil svojo fascinacijo s kamufliranimi  nacističnimi vojnimi zločinci, ki jim je uspelo skriti preteklost, ustvariti novo identiteto in zaživeti povsem običajno življenje. Če zgodo opišemo kot lov na kamufliranega nacista, potem film dobi prizvok akcijskega trilerja, česar Sorrentino ni želel. Zato je v zgodbo vključil lik ostarelega, nekoliko čudaškega rock zvezdnika, s katerim film dobi pomirjajoče-komično dimenzijo in film žanrsko zasuče v smeri komične drame.

Cheyenne (Sean Penn) je nekoč bil velika glasbena zvezda. Planetarna popularnost njegovega benda mu omogoča mirno in finančno brezskrbno življenje, v njegovi dublinski vili. Pravzaprav je Cheyennov največji problem preganjanje dolgčasa in njegov pasivnost pri načrtovanju pestrejšega vsakdana. Dolgo nazaj je prekinil vse odnose z družino v Ameriki, zato ga preseneti klic iz New Yorka. Sporočijo mu, da se očetov čas izteka. Oče ga želi še zadnjič videti in zdaj ko se mu bliža zadnja ura, pozabiti na vsa nesoglasja. Cheyenne že celo večnost ni bil na letalu, njegov strah pred letenjem pa je še vedno tako močan, da se na pot odpravi kar z ladjo. Toda ko prispe v New York ugotovi, da je prepozen, starec je že umrl. Ob pogledu na očetovo truplo se Cheyenne sprašuje, če je očeta sploh poznal, saj ga ni videl celih 30 let. Sorodniki mu razložijo, da je oče po njegovem odhodu na Irsko življenje posvetil iskanju Aloisa Langa, SS oficirja iz Auschwitza. Želel je, da bi Cheyenne nadaljeval tam, kjer je se je on ustavil. »Našel ga ni, a nekajkrat se mu je zelo približal!«, mu razloži sorodnik Richard. Cheyenne se odloči, da bo spoštoval očetovo voljo. Glabenik premišljuje, da je detektivsko delo, ki mu ga je naložil pokojni oče prav tisto, kar je potreboval. Tako se bo znebil dolgčasa in depresije, ki ga je zadnje čase morila. Poišče pomoč pri Mordecaju Midlerju, slavnem židovskem lovcu na naciste. Ta mu pove, da je tesno sodeloval z njegovim očetom in mu izroči vse dokumente, ki jih je ta zbral v svoji dolgoletni preiskavi. Cheyenne se kmalu odpravi na pot. Oče je v nekem majhnem mestecu izsledil Langovo bivšo ženo, od katere mogoče lahko izvleče kakšno uporabno informacijo.

Predstavljajte si mešanico Ozzyja Osbourna, Edwarda Škarjerokega in Roberta Smitha, glavnega vokalista skupine The Cure in dobili boste približek našega melanholičnega glasbenika. To mora biti tisti kraj, lahko razdelimo na evropski del, v katerem Sorrentino slika vsakdanjik pozabljenega rock zvezdnika in ameriški, detektivski del, ki je v resnici klasični film ceste. Verjetno najzanimivejši aspekt filma je njegova nenavadnost, da ne rečem čudnost. Naj gre za like, ali situacije, v katere ti zahajajo. Recimo, soproga našega rock zvezdnika je gasilka (Frances McDormand), njegova najboljša prijateljica je darkerska najstnica, ki jo ta poskuša spojiti s fantom, ki s svojo zunanjo podobo nebi mogel biti bolj neustrezen. Tudi ko se zgodba preseli čez lužo, Cheyenne srečuje nenavadne in zanimive ljudi, od tetovirnaca, s katerim debatirata o življenjskih vrednotah, do inovatorja, ki je pred mnogimi leti patentiral revolucionarno idejo - kovček s koleščki. In prav enega takih Cheyenne vleče naokoli, skozi celi film. Vse te zgodbe in zgodbice skupaj drži fenomenalni Sean Penn, ki je dolgemu seznamu svojih izjemnih kreacij dodal še en markanten lik, ki ga ne pozabiš kar tako. Sorrentino je v sodelovanju z Luco Bigazzijem, svojim stalnim direktorjem fotografije, ustvaril vizualno privlačen film. Sploh v tistem ameriškem delu, ko je kamera večino časa na prostem, opazujemo čudovito pokrajino. Nekoga bodo mogoče zmotili pogosti premiki kamere. Številni prizori se začnejo s kamero (pogosto na žerjavu), ki se počasi, s strani, približuje osebi, ki jo na koncu postavi v kader. Nekateri bodo spet tarnali nad preveč pripovednih linij, ki nikoli ne dobijo zaključka, a sam tega ne vidim kot slabost. Prav skozi te zgodbice spoznavamo glavnega junaka, ki s svojimi mestoma duhovitimi, mestoma globokoumnimi opažanji, ki skoraj vedno zadenejo žebelj v glavco, predstavi samega sebe in nas pripravi do tega, da ga brezpogojno vzljubimo. Film je glasbeno opremil David Byrne, ki v filmu todi odigra vlogo Cheyennovega starega prijatelja. Naslov filma je v resnici sposojen od  Byrnove skupine Talking Heads, ki so This Must Be the Place (Naive Melody) prepevali na njihovem četrtem albumu Speaking in Tongues, iz leta 1983. Sorrentino je posnel film, ki bo verjetno delil mnenja, a meni je bil všeč. Zaradi svoje drugačnosti in nenavadnosti, zanimivih likov, vizualne lepote in odlične Pennove igre.

Ocena:

Napovedi - On the Road

Ko v rubriki režija vidim ime Walter Salles, se že veselim novega druženja s človekom, ki nam je ponudil nekaj zares odličnih filmov. Glavna postaja (Central do Brasil, 1998), Motoristov dnevnik (Diarios de motocicleta,2004), Linha de Passe (2008), so naslovi, ki so  ostali trajno zasidrani v mojem spominu. Z naslovnim filmom se je Salles lotil zelo zahtevne adaptacije obsežnega romana z enakim naslovom, ki ga je leta 1957 izdal kanadsko-ameriški pisatelj Jack Kerouac. Dogajanje instalirano v štirideseta leta prejšnjega stoletja, v središče postavlja prijatelja Sala in Deana in njuno večletno turnejo po severni Ameriki. Torej, kot sugerira že naslov, tipičen film ceste, v katerem osrednja protagonista spoznavata nove ljudi in kraje. Že kmalu po izidu knjige so veliki studii poskušali zgodbo spraviti na filmski trak, glavna vloga je bila ponujena Marlonu Brandu, a so se vsi poskusi realizacije izjalovili. Nato je Francis Ford Coppola leta 1979 odkupil avtorske pravice in nekajkrat poskušal projekt tudi realizirati, v kombinacijah so bila številna znana imena, od Ethana Hawka in Brada Pitta, do  Billyja Crudupa in Colina Farrella. Režiserski stolček je ponujan Joelu Schumacherju, a šele lansko leto je to dolgotrajno zgodbo zaključil Walter Salles, Coppola je prevzel producentsko vlogo.  

Režija: Walter Salles

Scenarij: Jose Rivera in Jack Kerouac

Igrajo: Garrett Hedlund, Sam Riley, Kristen Stewart, Kirsten Dunst, Amy Adams, Viggo Mortensen, Steve Buscemi, Terrence Howard

Carnage

Slovenski naslov: Masker
Država: Francija, Nemčija, Poljska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 80', Imdb
Režija: Roman Polanski
Scenarij: Yasmina Reza, Roman Polanski
Igrajo: Jodie Foster, Kate Winslet, Christoph Waltz, John C. Reilly

40 let nazaj je Roman Polanski posnel ničkaj uspešno komedijo Che?, s z Marcellom Mastroiannijem in to je bil njegov zadnji stik s komedijo. Potem se je g. Polanski bolj posvečal resnejšim, da ne rečem temačnejšim žanrom. Verjetno tudi zato, ker mu v letih ki so sledila, ni bilo preveč do smeha ali komedije, iz dobro znanih razlogov, o katerih tukaj ne bom razpredal. Kakorkoli, po štirih desetletjih se je Polanski vrnil h komediji, sicer črni, a nič zato, črne komedije mi tudi sicer bolj »ležijo« od tistih običajnih. Film se odpre s statično kamero, ki z distance opazuje skupino mlajših najstnikov. Kmalu pride do prepira, v katerem eden izmed njiju dobi s palico po obrazu. Rezultat – dva izbita zoba in spor, ki bi se utegnil končati na sodišču. Namreč, starša poškodovanega fanta sta iz njega izvlekla ime nasilneža, ki ga je poškodoval. Zadeve poskušajo urediti sporazumno, zato v svoje brooklynsko stanovanje povabita starša nasilnega fanta. Na skupnem sestanku bodo poskušali zgladiti spor brez odškodninskih tožb. Za skupno mizo se usedeta starša poškodovanega, Penelope in Michael Longstreet (Foster/Reilly) in Nancy in Alan Covan (Winslet/Waltz), starša otroka, ki je zakrivil »zločin.«

Verjetno je že iz kratkega povzetka jasno, da sta manjše nesoglasje med otrokoma in dva izbita zoba premalo, za zapolnitev krajšega celovečernega filma. Razen seveda, če glavno besedo ne vodijo starejši, ki želijo na civiliziran način rešiti nastalo situacijo. Tisto, kar bi morali rešiti in podpisati je bilo zaključeno relativno hitro, po nekaj manjših popravkih, so se vsi strinjali z osnutkom izjave. Nato sta zakonca Covan, že na vratih, sprejela vljudnostno povabilo in se vrnila nazaj, da bi z domačini nekaj popila. Manjše iskrice okoli formulacije skupne izjave niso zanetile ognja in zdelo se je, da se je vse v redu izteklo. Formalen pogovor z običajnimi vljudnostnimi vprašanji - kaj delate / kje živite - pa razkriva tisto, kar je vidno že na prvi pogled. Razredne razlike, pa tudi razliko v življenjskih filozofijah, nazorih in seveda značajih. Scenarij podpisujeta Polanski in francoska igralka, scenaristka in pisateljica Yasmine Reza, ki se je lotila adaptacije lastne uspešne broadwajske predstave, Le Dieu du Carnage (God of Carnage,2006). Tisti z nekaj več filmske kilometrine, boste v pripovedi verjetno ujeli odmeve klasike Kdo se boji Wirginie Woolf?

Gledališka predstava se je, tako kot film, ponašala z izjemno zanimivo igralsko zasedbo, sestavljeno iz priznanih filmskih igralcev. V glavnih vlogah so nastopili: Marcia Gay Harden, James Gandolfini, Hope Davis in Jeff Daniels. V slabih osemdesetih minutah film podaja nekakšen družbeni komentar, v katerem na zanimiv način naslavlja številna vprašanja. Od razrednih in profesionalnih razlik, položaja posameznika v zakonski skupnosti, do prefinjenega podsmeha pri seciranju posameznika in njegovih načel, principov in hib. Še najmanj mi se je dopadla Jodie Foster, ki je za moj občutek nekoliko preveč »igrala,« čeprav je njena rola že v osnovi zastavljena tako, da nas živcira. Christoph Waltz, njen ekvivalent na drugi strani, nas tudi iritira s pogosto uporabo mobilnika, a se nam tudi prikupi s svojim realističnim dojemanjem položaja in bistroumnimi in dobro tempiranimi pripombami in opazkami. Kate Winslet je čudovita, tako kot vedno, pripomb nimam niti na nastop Johna C. Reillyja. Torej, skupinski vtis odličen, režija dobra, nekoliko moteči so le scenaristični prejemi, ki goste večkrat peljejo do vrat in jih nato vračajo nazaj. Kljub vsem dobrim stvarem, mi film ni ponudil kakega izrazitega zadovoljstva. Podoben občutek me je spremljal ob ogledu tv filma The Sunset Limited, v katerem moči merita Samuel L. Jackson in Tommy Lee Jones. Tako kot tukaj, se je tudi tam filmu preveč poznal njegov gledališki DNK zapis. Verjamem, da se zadeva bolje obnese na gledaliških deskah. Polanski je tako posnel film, ki se gleda tekoče, koncentrirano, brez minute dolgočasja, toda tudi brez prave globine, ki bi me pahnila v intenzivnejše doživljanje videnega. Kot zanimivost naj omenim, da je Polanski zaradi znanih težav z ameriškimi oblastmi, duh New Yorka poustvaril v nekem pariškem stanovanju. (+3)          

Ocena: 

Tyrannosaur

Slovenski naslov: Tiranozaver 
Država: VB 
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 92', Imdb
Režija: Paddy Considine
Scenarij: Paddy Considine
Igrajo:  Peter Mullan, Olivia Colman, Eddie Marsan, Samuel Bottomley, Ned Dennehy

Paddyja Considina sem še pred tem filmov imel za zanimivega, kakovostnega igralca. Čeprav se je največkrat dokazoval v stranskih vlogah, v njegovi filmografiji najdemo tudi filme, v katerih se je dokazal v glavni vlogi. V Ameriki (In America, Jim Sheridan, 2002), je drama, kjer Paddy igra očeta v irski družini, ki se po selitvi čez lužo prilagaja na ameriški način življenja. Drugi naslov je Čevlji umrlega (Dead Man's Shoes, Shane Meadows, 2004), v katerem igra vojnega veterana, ki se po vrnitvi v domače mesto loti razčiščevanja neporavnanih računov z lokalnimi barabami. Paddy Considine in Shane Meadows sta dolgoletna prijatelja (skupaj sta celo ustanovila glasbeno skupino) in prav Meadows je Considinu prvi ponudil priložnost za dokazovanje igralskega talenta.  A Room For Romeo Brass (1999), je drugi del t.i. »middlandske« trilogije, v katerem je Considine zabeležil svoj debitantski nastop. In če vemo da je študiral fotografijo, potem je bilo le vprašanje časa, kdaj nam bo v ogled ponudil svoj režiserski debi. Njegov kratki film Dog Altogether (2007) je prejel BAFTO in srebrnega leva v Benetkah in že takrat napovedal, da od njega lahko pričakujemo velike stvari. Tiranozaver je v bistvu logično nadaljevanje oz. nadgradnja Dog Altogether, saj so že v tej kratkometraži postavljeni temelji in predstavljeni glavni liki iz Tiranozavra. Tudi tam sta v glavnih vlogah nastopila Peter Mullan in Olivia Colman. In ko sem že pri Mullanu, ne morem mimo njegovega režiserskega udejstvovanja, o katerem lahko nekaj več preberete tukaj. 

Josepha (Peter Mullan) bi težko označil za prijetnega človeka. Če bi ga bežno poznal, bi verjetno prestopil na drugo stran ulice, ter se tako izognil srečanju in nepotrebnim nevšečnostim. Kajti Joseph je nadloga, prava premična težava, še posebej takrat, ko se po njegovih žilah pretaka z alkoholom »obogatena«kri. Eksplozivni temperament in nagla jeza brezposelnega vdovca pogosto spravljata v kočljive situacije in prav po eni takih situacij, je Joseph prisiljen poiskati zatočišče v dobrodelni trgovini, ki jo vodi prijetna, duhovno razsvetljena Hannah (Olivia Colman). Prijetna ženska na njegovo »fuck off« držo in grde besede ne odreagira sovražno, ampak mu nameni spodbudne besede, ter mu poskuša pomagati. Po dolgem času je Josephu nekdo namenil prijazno besedo in pokazal zanimanje za njegovo stisko. Ta je prav tistega dne dosegla vrhunec s smrtjo njegovega štirinožnega prijatelja, ki ga je Joseph v navalu jeze zbrcal do smrti. Tudi njegov najboljši človeški prijatelj leži na smrtni postelji in zdi se, da je zanj poznanstvo s Hannah dar z nebes, ona pa njegov angel varuh in rešilna bilka, ki bi njegovo življenje lahko usmerila v mirnejše vode. Toda za fasado popolne sreče in zadovoljstva, čepi  zelo nesrečna ženska. Ujeta v nesrečen zakon, brez otrok, molče prenaša tiranijo posesivnega moža, nezmožna prekiniti agonijo in poiskati srečo drugje. Joseph naslednji dan obišče Hannah, želi se ji opravičiti za nesramnost preteklega dne a že takrat spozna, da je njenega življenja ne gre primerjati s pravljico.

Kako graditi zgodbo okoli glavnega protagonista, ki je izraziti antijunak, kako iskati človečnost v človeku, ki že v uvodnem prizoru, surovo, do smrti zbrca svojega psa? Gospod Paddy Considine pozna načine in prav zato nas pelje tja, kamor večina nebi želela iti, ko se spusti v raziskovanje Josephove disfunkcije. Pri tem svojem antijunaku ne dela uslug, saj ga postavlja v iracionalne, razumsko težko razložljive situacije, v katerih na plano privre njegova konfliktna osebnost. Tudi Joseph samemu sebi priznava, da je malovrednež, slab človek, ob katerem ni varen nihče. Vseeno ga se dotakne usoda dečka iz sosedstva. Mogoče zato, ker ima marsikaj skupnega z ubogim fantom, ki preživlja težko otroštvo ob nevestni materi in njenem nasilnem fantu. Mogoče ga fantov položaj spominja na njegovo otroštvo. Ta deček je edina oseba, ki v njem zbuja zaščitniški gen. Po ženini smrti, ki jo je  Joseph ljubkovalno klical »tiranozaver,« (zaradi prevelike teže, ki jo je na koncu stala življenja), je to vse kar mu je ostalo.  Zdaj se zaveda, kako nepravičen in surov je bil, žal mu je, a v isti sapi priznava, da se njegov odnos do žene verjetno nebi nič spremenil, če bi bila še živa. Ko po naključju sreča Hannah, se stvari začnejo premikati v smeri nenavadnega in precej nerodnega prijateljstva, ki bi lahko usodo dveh zlomljenih duš spremenilo na bolje. Pravilna postavitev te enačbe ne vključuje njenega nasilnega moža in le vprašanje časa je , kdaj bo obubožana ženska potrebovala Jospehovo zaščito. Toda ta problem režiser/scenarist reši zelo všečno, saj se z zanimivo scenaristično rešitvijo izogne precej klišejski, sedanji - proti - bivšem, situaciji.  Zgodbo je delno navdihnilo življenje Josepha Mullana, očeta glavnega igralca in prav ta podatek razkriva, kako tesno je Peter Mullan povezan s celim projektom. Considine režira umirjeno, brez nepotrebnega napihovanja mišic. Kljub dejstvu, da se film intenzivno ukvarja z nasiljem, pravega nasilja oz. nasilnih dejanj kamera ne kaže. Namesto tega režiser konflikt pelje proti nasilnem izbruhu in potem obrne kamero stran, nakar se v kasnejši fazi ukvarja z analiziranjem in posledicami, ter tako likom dodaja potrebno večpastnost. Mislim, da je Tiranozaver odličen primer, kako o nasilju, razlogih in posledicah le-tega, spregovoriti brez dejanske uprizoritve, a vseeno doseči zelo močan efekt pri gledalcu. Tiranozaver je kompleten film, pri katerem vse štima, od prepričljive atmosfere, dobre režije in dobrega scenarističnega dela, do odličnega igralskega nastopa Petra Mullana, ki ga kakovostno dopolnjujeta Olivia Colman in Eddie Marsan. Impresiven prvenec, s katerim Paddy Considine nakaže, da v prihodnosti od njega lahko pričakujemo še več. Britanski filmski social-realizem je dobil še enega kakovostnega ustvarjalca, ki kvalitetno dopolnjuje ustvarjanje Mika Leigha in Kena Loacha, pa tudi Shana Meadowsa in Andree Arnold. Film je prejel Sundance nagrado za režijo.  (+4)

Ocena: 

Extremely Loud & Incredibly Close

Slovenski naslov: Ekstremno glasno in neverjetno blizu
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Drama, Misterij
Dolžina: 129' ,  Imdb
Režija: Stephen Daldry
Scenarij: Eric Roth, Jonathan Safran Foer (knjiga)
Igrajo:  Thomas Horn, Tom Hanks, Sandra Bullock, Max von Sydow, Jeffrey Wright, Viola Davis, John Goodman

Tam nekje na začetku koledarskega leta, še preden podelijo oskarje najboljšim iz preteklega leta, se že pojavljajo prva ugibanja in prve napovedi najresnejših kandidatov za prihodnje leto. Na začetku leta 2011 se je med temi izbranci pogosto znašel tudi naslovni, a danes je jasno, da so vsi, ki so od filma pričakovali velike dosežke, delali račun brez krčmarja. Drži, film se je znašel med desetimi nominiranci za najboljši film, vendar je še pred podelitvijo bilo jasno, da resnih možnosti za zmago ni. In na čem so sploh gradili optimizem tisti, ki so letvico očitno zastavili previsoko. Razlogov je več, a začnimo s človekom na režiserskem stolčku. Anglež Stephen Daldry v filmskem svetu uživa precejšnji ugled, saj je za vse tri filme, ki jih je posnel pred naslovnim, prejel oskarjevsko nominacijo za režijo, filme so lepo sprejeli tudi gledalci. Naj spomnim, Daldry je debitiral s plešočim fantom, Billyjem Elliotom (2000), ki sta mu sledila Ure do večnosti (The Hours, 2002) in Bralec (The Reader, 2008). Scenaristične adaptacije knjižne uspešnice z enakim naslovom se je lotil oskarjevec, Eric Roth (Forrest Gump, Munich, The Insider, Ali…), med sodelujočimi igralci pa najdemo oskarjevca Toma Hanksa, oskarjevko Sandro Bullock, pa še Maxa von Sydowa, Johna Goodmana, Jeffreyja Wrighta … In za konec še ime glavnega protagonista - Oskar. Priznam, tako na papirju film deluje zelo močno na vseh frontah, toda veliko pomembnejše je, kako ta odlična izhodišča izkoristiti in iz njih sestaviti dober film.

Oskar je čuden, a nadpovprečno inteligenten 9-letnik, njegovi pogledi na svet in življenje so nenavadno racionalni za fanta njegovih let. Razlog za njegovo »čudnost« bi lahko bil Aspergerjev sindrom, toda  zdravniki dokončne diagnoze še niso potrdili. Njegova posebnost se manifestira v strahu pred dvigali, podzemno železnico in, kar je še najbolj obremenilno, v strahu pred komunikacijo z drugimi ljudmi, zato se fant najraje zadržuje v varnem zavetju doma. Njegov oče Thomas je edini, ki je z njim vzpostavil razumevajoč odnos. Oskarjevo zanimanje za znanost, raziskovanje in reševanje ugank, izkorišča za fantovo približevanje normalnemu življenju in karseda pogostejšo interakcijo z okolico. Zato vedno znova pred Oskarja postavlja zanimive naloge in projekte, s katerimi fanta želi zmamiti ven iz stanovanja in ga skozi izziv pridobivanja znanja pripraviti do tega, da se otrese svojih fobij in zaživi normalno življenje. Nato se zgodi 11. september in teroristični napadi. Thomas je tistega usodnega jutra odšel na poslovni sestanek v Svetovni trgovinski center. Preden je njegovo življenje ugasnilo v enemu izmed stolpov, je večkrat poklical domov in poskušal govoriti z Oskarjem. Leto po očetovi smrti, fant končno zbere pogum in vstopi v očetovo sobo. Iz njegove omare je želel vzeti fotoaparat in po nesreči razbil manjšo vazo, shranjeno na vrhnji polici. Med črepinjami odkrije majhno ovojnico, na kateri najde en sam ključ. Na ovojnici je zapisana beseda Black, ki je najverjetneje priimek osebe, ki je nekako povezana s ključem.  Oskar najdbo skrivnostnega ključa razume kot eno izmed ugank, ki jih je zanj pripravljal pokojni oče. Trdno je odločen, da bo našel   ključavnico, ki jo odpira ključek iz ovojnice.

Greengrassov United 93 (2006) in Stonov World Trade Center (2006) sta hollywoodska produkta, ki sta se doslej najbolj intenzivno ukvarjala s terorističnimi 9/11 napadi. Po letu 2006 je sledilo petletno zatišje, v katerem ni posnet nobeden visokoproračunski  film, ki bi se neposredno dotikal te tematike, kar je vseeno nekoliko nepričakovano, upoštevajoč oportunizem velikih studiev. Molk je prekinjen z Ekstremno glasno in neverjetno blizu, ki je v svoji sredici film o soočanju z izgubo ljubljene osebe, a se vseeno dovolj konkretno dotakne samih napadov, jih uporabi kot osnovno gonilo in nekakšen sprožilec nadaljnjega pripovedovanja. Sicer bi se precej podobna zgodba lahko spletla tudi iz dogodkov, ki niso povezani z enim najpomembnejših mejnikov v novejši ameriški zgodovini, a takrat bi morali izključiti nekaj tistega domoljubnega efekta, ki ga povprečnem Američanu prinaša Daldryjev film. Ker sem se k ogledu spravil brez velikih pričakovanj, sem po ogledu bil relativno zadovoljen, zavedajoč se, da sem videl film, ki bo kmalu le meglen spomin. Torej, povprečje, iz katerega ni mogoče izpostaviti nobenega presežka, ki bi se lahko trajneje zasidral v spominu. Najbolj sporno se mi zdi, da fant, ki zelo težko komunicira s tujci, po najdbi ključa vendarle zbere pogum in obišče več kot dvesto (če se ne motim) družin, popolnih tujcev in tako nepričakovano premaga svoj največji strah. Kot gledalec sem s težavo sprejel njegovo misijo, saj sem zelo malo odnesel od kratkih epizod, v katerih fant črta imena s svojega seznama in se počasi približuje razrešitvi misterije. Babica, s katero po očetovi smrti še največ komunicira, je v drugem delu filma povsem brez minutaže, nakar  v ospredje stopi njen nemi najemnik (Max von Sydow, nominacija za stransko vlogo), ki v osrednjem delu filma igra pomembno vlogo, a ga nato v finalu ni nikjer. Tako tudi njegova vloga ostane povsem nedorečena in lahko smo zadovoljni, da je vsaj materina vloga na koncu vendarle nekoliko pojasnjena in zaokrožena. Nekateri so kritizirali igro Thomasa Horna, ki je v svojem debitantskem nastopu imel res zahtevno nalogo. Priznam, fant je nekoliko neroden, a vseeno zelo simpatičen in zanimivo drugačen, zato mu pripisujem pozitivno oceno.

Ocena:

Svinalängorna

Slovenski naslov: Onstran
Drugi naslovi: Beyond
Država: Švedska, Danska, Finska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Pernilla August
Scenarij: Pernilla August, Lolita Ray, Susanna Alakoski (knjiga)
Igrajo: Noomi Rapace, Ola Rapace, Outi Mäenpää, Ville Virtanen, Tehilla Blad, Junior Blad, Alpha Blad

Dolgo je trajalo, da sem našel čas za film, ki je prejel nagrado občinstva na zadnjem Liffu. Onstran (Svinalängorna, 2010) je iz nepojasnjenega razloga vedno ostajal v ozadju, v čakalnici. Enkrat sem pozabil nanj, drugič so prednost dobili drugi naslovi, med katerimi je bilo veliko takih, ki jih celovečerni prvenec Pernille August prekaša za več kakovostnih razredov. Ta izkušena igralka in po novem tudi režiserka, v svojih vitrinah med ostalim hrani tudi cansko priznanje za najboljšo igralko, prisluženo z nastopom v biografski drami The Best Intentions (Den goda viljano, 1992, Bille August), ki v precep vzame zgodbo staršev najslavnejšega švedskega filmarja Ingmarja Bergmana. Mimogrede, naj povem, da je omenjena stvaritev prejela tudi zlato palmo za najboljši film in ker je Bille August v tem času bil Pernillin mož, se je prvič zgodilo, da sta se zakonca prejela kakšno izmed canskih nagrad za isti film, v različnih kategorijah. Pri scenariju za naslovnega so moči združile režiserka, Lolita Ray in Susanna Alakoski, ki je leta 2006 predstavila napol avtobiografski roman z enakim naslovom, iz katerega je potem izluščen scenarij.

Lena je srečno poročena ženska sredi tridesetih, mati dveh otrok. Idilično jutro, v družbi najbližjih, prekine telefonski klic. Lena se precej nespretno poskuša izogniti pogovoru. Na drugi strani je nekdo, ki pri njej očitno ne zbuja lepih občutkov, zato odloži slušalko. Telefon kmalu znova zabrenči, tokrat slušalko dvigne mož. Glas na drugi strani mu razloži, da kličejo iz bolnišnice v Leninem domačem kraju. Njena mama leži na smrtni postelji in želela bi še zadnjič videti hčerko. Lena je dolga leta zavračala vsakršen razgovor na temo družinske preteklosti in soprog je vedno imel dovolj razumevanja za njeno molčečnost. Toda, tokrat ne  želi popustiti. Vztraja na tem, da se vsi skupaj odpravijo na nekaj sto kilometrov dolgo pot in ustrežejo taščini prošnji. Lena se sprva upira, a na koncu vendarle popusti. Že nekaj ur kasneje se vsi skupaj peljejo proti mestu, v katerem je Lena preživela otroštvo, spomini na preteklost počasi okupirajo Lenine misli. S skoki v preteklost se vrnemo kakih 25 let nazaj, ko se revna finska družina preseli na Švedsko in v novem, komfortnem stanovanju začne znova. Starša se v tistih prvih dneh v novem okolju izogibata alkoholu in prihodnost za hip deluje bolj svetlo. A idila ne traja dolgo. Oče kmalu prigrabi flašo, enako stori tudi mama. Od tu naprej stvari gredo samo še navzdol. 

Pernilla August se problema alkoholizma in nasilja v družini loteva iz dveh perspektiv. Flashbacki nas peljejo v preteklost in nam kažejo odraščanje glavne protagonistke v težavnem okolju, medtem ko je primarna pripovedna linija postavljena v čas, ko je glavna oseba že samostojna oseba, ženska z lastno družino in dobro kamufliranimi brazgotinami iz preteklosti.  Vsaj tako se je zdelo, dokler ni prejela telefonskega klica umirajoče matere. Pred nami je film, ki za zrcaljenje  problematike izbere situacije, o katerih so govorili že mnogi. Eni bolj, drugi manj uspešno. In Onstran sodi med tiste uspešnejše, saj premore številne kakovostne aspekte, ki so lepo vkomponirani v prepričljivo celoto. V prvi vrsti mislim na realizem situacij, v katerih otroci na svoji koži močno čutijo posledice starševske odvisnosti. Režiserka pri tem ne zanemari sveta odraslih, tudi starša slika večplastno, ko prikaže klavrne poskuse streznitve in njuno iskreno ljubezen do otrok, v tistih redkih trenutkih bistrosti. Za funkcioniranje vsebine je Augustova potrebovala prepričljive kreacije in jih tudi dobila. V obeh pripovednih tokovih je igra na visokem nivoju. Starejšo Leno odlično upodobi Noomi Rapace (hekerka iz Milenij trilogije), nič slabše se ne odreže niti njena mlajša različica v interpretaciji Tehille Blad. Ženski del ekipe kakovostno zaokroži Outi Mäenpää, ki se zelo izkaže v vlogi matere - odvisnice. Režija je dobra, flashbacki strateško dobro razporejeni, stopnjevanje čustvene intenzitete odlično dozirano.  Od samega začetka me je režiserka opozarjala, da lahko pričakujem brco v trebuh. Napoved je bila tako jasna, potek zgodbe pričakovan, da sem dober del filma preživel v zmoti, da sem na brco pripravljen. A na koncu se je izkazalo, da vendarle nisem bil. In to filmu štejem za veliki plus. Onstran je v številnih pogledih impresiven prvenec, ki se znane zgodbe loteva studiozno, jo pripoveduje zelo navdihnjeno, tekoče, brez prostega teka in iskanja poceni točk. Kot zanimivost naj omenim, da je mlada Tehilla Blad še četrtič igrala mlado Noomi Rapace, pred tem je to storila, v že omenjeni Milenij trilogiji. V filmu najdemo kar nekaj družinsko navez, saj je Ola Rapace mož (zdaj že bivši) Noomi Rapace, med nastopajočimi otroki, poleg že omenjene Tehille, najdemo še dva člana družine Blad.

Ocena:

Circus Fantasticus, Belvedere, Tilva Roš

Circus Fantasticus

Režija in scenarij: Janez Burger

Igrajo: Leon Lučev, Pauliina Räsänen, Ravil Sultanov, Rene Bazinet, Daniel Rovai, Marjuta Slamič, Luna Mijović Zimić

Trajanje: 75 minut

Leto: 2010

Žanr: Drama, Vojni

Država: Slovenija, Irska, Finska, Švedska

Odločitev nacionalke, da v kulturnem februarju zavrti šest slovenskih filmov toplo pozdravljam. Tako sem končno dobil priložnost videti Circus Fantasticus, domačega kandidata za tujejezičnega oskarja, ki se po administrativnih zapletih vendarle ni znašel na končnem seznamu. Tretji celovečerec Janeza Burgerja je preplet podob in zvoka, v filmu brez vsakršnega dialoga. Potem ko v neimenovani deželi, na neimenovanem kraju in neimenovani vojni, granata pokonča ženo in mater, oče ostane sam z otrokoma. S puško v roki pričakuje nov napad, ko pred hišo priroma potujoči cirkus. Pisana druščina, ki s seboj pripelje umirajočega šefa, se po začetnem nesporazumu utabori pred hišo in pomaga očetu in otrokoma premagovati bolečino po nedavni izgubi. Občutki so vsekakor pozitivni, zelo lepa fotografija (ki me je zelo spominjala na Malicka), dobri igralski nastopi in atmosfera. Z nekaj več »vsebine,« bi končni vtis zagotovo bil še boljši.   (+3)

Belvedere

Režija: Ahmed Imamović

Scenarij: Ahmed Imamović,  Aida Pilav

Igrajo:  Sadžida Šetić, Armin Rizvanović, Nermin Tutić, Adis Omerović, Minka Muftić

Leto: 2010 

Trajanje: 90  minut

Žanr: Drama

Država: BIH

Ahmed Imamović, ki je nase opozoril s prvencem Go West (2005), nenavadno mešanico gejevskega in vojnega filma, se po sedmih letih vrača z bosanskim kandidat za tujejezičnega oskarja. Zdaj že vemo, nominacija je bila neuspešna, a  že sama kandidatura je bila dovolj dober razlog za ogled. Imamović se tokrat posveča najbolj krvavi  epizodi bosanske vojne. Pripoved postavi v begunsko naselju Belvedere, v bližini Srebrenice. Tudi 15 let po koncu spopadov, ženske iz Srebrenice še vedno niso našle posmrtnih ostankov svojih najbližjih. Tisti, ki so med vojno bili še majhni otroci so že zrasli, toda nesrečna preteklost še vedno močno zaznamuje njihov vsakdan. Adnan želi pozabiti in kreniti naprej, zato se prijavi na nek resničnostni šov, ki ga organizira ena izmed srbskih televizij. Njegovi domači niti malo niso navdušeni nad njegovo odločitvijo, toda fant je neomajan. Zelo turobna pripoved, ki pri gledalcu ne pomaga do boljšega razpoloženja. Žalostna zgodba, ki nas uči, da se nekatere rane nikoli ne zacelijo.   

Tilva Roš

Režija in scenarij: Nikola Ležaić

Igrajo: Marko Todorović, Stefan Djordjević, Dunja Kovačević, Marko Milenković

Leto:  2010

 Trajanje: 99 minut

Žanr:  Drama

Država: Srbija

V mestu Bor je nekoč obratoval največji rudnik bakra v Evropi, danes tam stoji največji krater v Evropi. Toda in Stefan sta najboljša prijatelja, skejterja, ki s svojo družbo preživljata zadnje poletne počitnice, pred odhodom v Beograd in druga večja mesta, kjer nekateri izmed njih bodo nadaljevali s šolanjem. Ekipa se zabava s snemanjem domačih posnetkov v slogu ameriškega "Jackass," medtem pa se Toda in Stefan spustita v prijateljski boj za pozornost njune mlade rojakinje iz tujine, ki v mestu preživlja poletne počitnice. Ležaić je uporabil naturščke in skoraj dokumentarističen pristop, ki učinkujejo realistično, glavni protagonisti so simpatični, zaslediti je mogoče tudi pošteno dozo družbene kritičnosti. Debitantski izdelek Nikole Ležaića je na pravem kurzu, škoda je le, da film fino profilirano avtodestruktivnost ne podloži z nekaj več vsebine. 

My Week with Marilyn

Slovenski naslov: Moj teden z Marilyn
Država: VB, ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Biografija
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Simon Curtis
Scenarij: Adrian Hodges, Colin Clark (knjigi)
Igrajo: Michelle Williams, Eddie Redmayne, Julia Ormond, Kenneth Branagh, Judi Dench, Emma Watson

Marilyn Monroe je ime, ki smo ga slišali že neštetokrat in nič ne kaže, da bi se status ene največjih popkulturnih ikon modernega časa, kaj kmalu spremenil. Tudi 50 let po smrti Marilynka še vedno velja za najseksepilnejšo žensko vseh časov. Prav te dni sem videl uradni plakat za bližajoči se canski festival, s katerega nam 'vse najboljše' vošči prav Marilyn. Moram priznati, da nikoli nisem razumel te skoraj obsesivne navdušenosti s komurkoli, zato se tudi tega filma lotevam iz nekoliko drugačnega izhodišča. Podobnost glavne igralke z osebo ki jo upodablja je pomemben, a nikakor najpomembnejši dejavnik, za kakovosti samega izdelka. V preteklih mesecih se je veliko debatiralo o tem, ali je Michelle Williams dovolj dober približek Marilyn Monroe. Če ocenjujem podobnost verjetno ne, toda če govorimo o kakovosti same izvedbe, ki je veliko pomembnejša, potem interpretaciji Williamsove nimam kaj očitati. Nenazadnje, tudi oskarjevskih nominacij za najboljšo igralko, ne podeljujejo kar tako. Moj teden z Marilyn je v resnici film v filmu, ali film o filmu, ki nas pelje v London, leta 1956. Sir Laurence Olivier in Marilyn Monroe snemata The Prince and the Showgirl (Laurence Olivier, 1957), prihod platinaste blondinke sproži pravo evforijo med novinarji, igralci in oboževalci. Američanka je pripotovala v družbi svojega novega soproga, scenarista in dramatika Arthurja Millerja. Mladi Colin Clark, 23-letni študent filmske umetnosti, prihaja iz premožne družine in na vsak način želi vstopiti v svet filma. Družinsko ime in upornost sta ga pripeljala do Olivierja, producenti so mu zaupali vlogo režiserjevega asistenta in že v svojem prvem filmu je Clark imel privilegij sodelovanja z najbolj vročo igralko na svetu. Ko se je snemanje začelo, mladi Colin niti v sanjah ni mogel predvideti, kakšne razsežnosti bo dosegel njegov odnos z Marilyn. 

V skladu z naslovom nam angleški režiser Simon Curtis, ki je doslej delal  večinoma za televizijo, ponudi vpogled v teden dni življenja slavne igralke, kot ga je doživel sam Colin Clark. Ta je o svojemu 'tednu z Marilyn' napisal dve knjigi, iz katerih je potem Adrian Hodges črpal scenaristični navdih. Sprašujem se, kakšen je bil namen avtorjev s tako zastavljenim filmom. O klasični biografiji slavne igralke, ali njenega mladega angleškega prijatelja, ne moremo govoriti, saj film zajema prekratko časovno obdobje. Skozi ponujeno zgodbo je nemogoče spoznati pravo Marilyn, kajti film se ves čas omejuje na perspektivo mladega Clarka in v bistvu prikazuje njegovo doživljanje gospe Monroe. Povsem nepotrebna se mi zdi romanca med Lucy (Emma Watson) in Clarkom in res ne vem, kakšna naj bi bila funkcija le-te. Predvidevam, da malokoga zanima Clark, zato bi pričakoval bolj intenzivno ukvarjanje z značajem glavne igralke. Na žalost, vse kar nam Cirtis ponudi je tisto, kar je vedel že vsak povprečen Zemljan. Da je MM bila negotova, muhasta in čustveno nestabilna, je vendarle splošno znana resnica, zato sem od filma kot je ta, pričakoval nek novi moment, a ga tukaj na žalost nisem našel. Med pozitivne lastnosti lahko prištejem avtentične lokacije, na katerih je potekalo snemanje Princa in plesalke in dobra igra Williamsove, z odlično naštudirani MM pozami. Da je Marilyn Monroe idol, za nekatere mogoče celo pol-božanstvo, sem vedeli že pred tem filmom. Tisto, kar sem od ustvarjalcev pričakoval je, da poskušajo ikono transformirati v človeško figuro, v osebo iz krvi in mesa. To se žal ni zgodilo, moja spoznanja o Marilyn Monroe po tem filmu niso nič boljša, enako velja za moje razumevanje njene osebnosti. Skratka, povsem povprečen izdelek, ki ga pred ekspresno pozabo rešuje zgolj oskarjevska nominacija Michelle Williams. 

Ocena:

Bir zamanlar Anadolu'da

Slovenski naslov: Bilo je nekoč v Anatoliji
Drugi naslovi: Once Upon a Time in Anatolia
Država: Turčija, BiH
Leto: 2011
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 150' ,  Imdb
Režija: Nuri Bilge Ceylan
Scenarij: Nuri Bilge Ceylan, Ebru Ceylan, Ercan Kesal
Igrajo: Muhammet Uzuner, Yilmaz Erdogan, Taner Birsel, Firat Tanis, Ahmet Mümtaz Taylan, Ercan Kesal

Turčija, film, Nuri Bilge Ceylan. Nekako tako v mojih možganih funkcionirajo asociacije, ko razmišljam o aktualnem trenutku turškega filma. Nuri je človek, ki si je brez dvoma že zagotovil mesto na Olimpu turškega filma. Mogoče nekoliko nekorektno z moje strani, da Turka povezujem z Olimpom, v luči tradicionalno zategnjenih odnosov na relaciji Turčija-Grčija, a mislim, da ob tej priložnosti tudi Grki nebi ugovarjali tej metafori. Nenazadnje gre za umetnika, ki bi si ga vsaka nacionalna kinematografija z veseljem sprejela v svoje vrste. Ceylan doslej ni posnel slabega filma, med šestimi celovečerci, kolikor jih premore njegova filmografija, ne najdemo filma, ki ni prejel kakšno izmed festivalskih nagrad. V Cannesu ga tako zelo ljubijo, da so mu po nagradi za najboljši kratki film Koza (1995), podelili še pet priznanj. Od Velike nagrade žirije za Oddaljen (Uzak, 2002) in naslovni, Bilo je nekoč v Anatoliji, nagrade za najboljšo režijo za Tri opice (Üç maymun, 2008) in nagrade združenja kritikov FIPRESCI za Podnebje (Iklimler, 2006). Tisti, ki Nurija že poznate, veste, da kratki povzetki vsebine navadno ne ujamejo bistva njegovih filmov, ki se vedno  skriva nekje vmes, med vrsticami, a vseeno poglejmo, v kakšnem pripovednem okvirju je zgrajena njegova najnovejša študija človeških odnosov in značajev.  

Trije avtomobili se pod okriljem noči prebijajo skozi hribovito pokrajino, nekje na območju turške Anatolije. Na zadnjem vozilu je prižgana modra rotacijska luč, pogled v notranjosti vozil razkriva glavne protagoniste. Potniki so policisti iz kakih trideset kilometrov oddaljenega mesta, med njimi vklenjen sedi človek, na katerem opazimo sledi preiskovalnega postopka. V enemu izmed avtomobilov je tudi okrožni tožilec, lokalni zdravnik, delavca z lopatama in brat prvega osumljenca, čigar status je zaenkrat nejasen. Najverjetneje ga imajo za pomagača in sostorilca, kajti glavni osumljenec v prvem vozilu je že priznal umor. Zdaj se peljejo po makadamskih cestah in iščejo kraj, kjer je zakopal truplo. Morilec se poskuša spomniti, kje je pokopal svojo žrtev, toda noč je temna, hribi podobni in tudi vodnjakov, ki ga morilec omenja kot nekakšen orientir, je na tem območju kar nekaj. Komandir policije po nekaj neuspešnih postankih počasi izgubljata živce, tožilca zjutraj čaka službena pot in tudi njemu ni vseeno, ker se je na videz enostavna naloga zavlekla globoko v noč . Med vožnjo in posameznimi postanki se člani te manjše odprave med seboj pogovarjajo, šalijo in s sogovorniki delijo koščke svoje intime. Eni sramežljivo in iskreno, drugi spet zvito in previdno, tretji se bolje počutijo če molčijo, vendar vsi s skupnim imenovalcem – bremenom, ki ga vsak izmed njih nosi s seboj.    

Po nekaj dolgih kadrih v uvodu,  že tam nekje v deseti minuti, sem vedel. To bo film v katerem bom zares užival. Možgani so mi pošiljali flashbacke čudovitih kadrov iz režiserjevih prejšnjih filmov, ki so tako močno usidrani v mojem spominu, kljubujejo času in vprašanje je, če bodo sploh kdaj zbledeli. Nekako domače sem se počutil  ob Ceylanovi vizualni estetiki že od uvodnih minut, vesel, ker je pred mano še 140 minut filmskega razvajanja. Sproščena, komično obarvana otvoritev z diskusijo o bivoljem jogurtu, v kombinaciji z nepotrebno rotacijsko lučjo, tam nekje, bogu za hrbtom, je učinkovito krepila komični podton. Le pogled na mrk obraz vklenjenega morilca je govoril, da me v nadaljevanju čakajo tudi manj vedri toni. Ceylan je idejno osnovo našel v resnični zgodbi Ercana Kesala, dobrega prijatelja, ko-scenarista in igralca v filmu, ki je nekoč kot zdravnik služboval v tem delu Anatolije. Ob neki priložnosti je celo noč, z ekipo podobno tisti v filmu, iskal truplo. Če  že imate nekaj izkušenj s Ceylanom, potem veste, da je iskanje trupla le izgovor. Povod za pripovedovanje zgodbe o ljudeh, ki to truplo iščejo. Za razliko od režiserjevih prejšnjih filmov, so liki v »Anatoliji« kar gostobesedni, čeprav v dialogih poleg komičnih elementov ne najdemo veliko bistvenega. Tiste pomembne stvari se skrivajo v neizrečenem, se izrisujejo na obrazih glavnih protagonistov in na gledalcu je, da poskuša razvozlati in izluščiti bistvo. Mnenja sem, da se režiser že od samega začetka poigrava z mislijo večdimenzionalnosti resnice, da želi dokazati, da resnica enega, ni nujo tudi resnica drugega. Kot bi s čopičem posegel v sliko, ki z minimalno spremembo, z vsakim dodatnim niansiranjem več ni tisto, kar je bila minuto prej. »Anatolija« je film, ki nalašč testira gledalčevo potrpežljivost, stimulira razmišljanje in zahteva aktivno sodelovanje. Mislim, da niti ni tako pomembno, kateri opciji se bomo na koncu priklonili, oziroma, kaj mislimo, da se je pravzaprav zgodilo. Bolj pomembno se mi zdi Ceylanovo zavračanje teorije o črno-belem svetu, delitvi na dobre in slabe, če hočete. Človek, kot spekter vsega, kar lahko zamislimo. Dobrega, slabega in vsega kar pride vmes. Zanikanje obstoja absolutnega in prikimavanje relativnem. In kaj skupnega imajo vsi ti ljudje. Odgovor je lahko le eden - čustva. Iz če film gledamo iz tega zornega kota, lahko izluščimo trikratni motiv nesrečne ljubezni in prav to je največje bogastvo »Anatolije.« Ta večplastnost in večperspektivnost. In če življenje razumemo kot preplet različnih perspektiv, potem je tudi Anatolija prav to - življenje. 

Ocena: