Carnage

Slovenski naslov: Masker
Država: Francija, Nemčija, Poljska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 80', Imdb
Režija: Roman Polanski
Scenarij: Yasmina Reza, Roman Polanski
Igrajo: Jodie Foster, Kate Winslet, Christoph Waltz, John C. Reilly

40 let nazaj je Roman Polanski posnel ničkaj uspešno komedijo Che?, s z Marcellom Mastroiannijem in to je bil njegov zadnji stik s komedijo. Potem se je g. Polanski bolj posvečal resnejšim, da ne rečem temačnejšim žanrom. Verjetno tudi zato, ker mu v letih ki so sledila, ni bilo preveč do smeha ali komedije, iz dobro znanih razlogov, o katerih tukaj ne bom razpredal. Kakorkoli, po štirih desetletjih se je Polanski vrnil h komediji, sicer črni, a nič zato, črne komedije mi tudi sicer bolj »ležijo« od tistih običajnih. Film se odpre s statično kamero, ki z distance opazuje skupino mlajših najstnikov. Kmalu pride do prepira, v katerem eden izmed njiju dobi s palico po obrazu. Rezultat – dva izbita zoba in spor, ki bi se utegnil končati na sodišču. Namreč, starša poškodovanega fanta sta iz njega izvlekla ime nasilneža, ki ga je poškodoval. Zadeve poskušajo urediti sporazumno, zato v svoje brooklynsko stanovanje povabita starša nasilnega fanta. Na skupnem sestanku bodo poskušali zgladiti spor brez odškodninskih tožb. Za skupno mizo se usedeta starša poškodovanega, Penelope in Michael Longstreet (Foster/Reilly) in Nancy in Alan Covan (Winslet/Waltz), starša otroka, ki je zakrivil »zločin.«

Verjetno je že iz kratkega povzetka jasno, da sta manjše nesoglasje med otrokoma in dva izbita zoba premalo, za zapolnitev krajšega celovečernega filma. Razen seveda, če glavno besedo ne vodijo starejši, ki želijo na civiliziran način rešiti nastalo situacijo. Tisto, kar bi morali rešiti in podpisati je bilo zaključeno relativno hitro, po nekaj manjših popravkih, so se vsi strinjali z osnutkom izjave. Nato sta zakonca Covan, že na vratih, sprejela vljudnostno povabilo in se vrnila nazaj, da bi z domačini nekaj popila. Manjše iskrice okoli formulacije skupne izjave niso zanetile ognja in zdelo se je, da se je vse v redu izteklo. Formalen pogovor z običajnimi vljudnostnimi vprašanji - kaj delate / kje živite - pa razkriva tisto, kar je vidno že na prvi pogled. Razredne razlike, pa tudi razliko v življenjskih filozofijah, nazorih in seveda značajih. Scenarij podpisujeta Polanski in francoska igralka, scenaristka in pisateljica Yasmine Reza, ki se je lotila adaptacije lastne uspešne broadwajske predstave, Le Dieu du Carnage (God of Carnage,2006). Tisti z nekaj več filmske kilometrine, boste v pripovedi verjetno ujeli odmeve klasike Kdo se boji Wirginie Woolf?

Gledališka predstava se je, tako kot film, ponašala z izjemno zanimivo igralsko zasedbo, sestavljeno iz priznanih filmskih igralcev. V glavnih vlogah so nastopili: Marcia Gay Harden, James Gandolfini, Hope Davis in Jeff Daniels. V slabih osemdesetih minutah film podaja nekakšen družbeni komentar, v katerem na zanimiv način naslavlja številna vprašanja. Od razrednih in profesionalnih razlik, položaja posameznika v zakonski skupnosti, do prefinjenega podsmeha pri seciranju posameznika in njegovih načel, principov in hib. Še najmanj mi se je dopadla Jodie Foster, ki je za moj občutek nekoliko preveč »igrala,« čeprav je njena rola že v osnovi zastavljena tako, da nas živcira. Christoph Waltz, njen ekvivalent na drugi strani, nas tudi iritira s pogosto uporabo mobilnika, a se nam tudi prikupi s svojim realističnim dojemanjem položaja in bistroumnimi in dobro tempiranimi pripombami in opazkami. Kate Winslet je čudovita, tako kot vedno, pripomb nimam niti na nastop Johna C. Reillyja. Torej, skupinski vtis odličen, režija dobra, nekoliko moteči so le scenaristični prejemi, ki goste večkrat peljejo do vrat in jih nato vračajo nazaj. Kljub vsem dobrim stvarem, mi film ni ponudil kakega izrazitega zadovoljstva. Podoben občutek me je spremljal ob ogledu tv filma The Sunset Limited, v katerem moči merita Samuel L. Jackson in Tommy Lee Jones. Tako kot tukaj, se je tudi tam filmu preveč poznal njegov gledališki DNK zapis. Verjamem, da se zadeva bolje obnese na gledaliških deskah. Polanski je tako posnel film, ki se gleda tekoče, koncentrirano, brez minute dolgočasja, toda tudi brez prave globine, ki bi me pahnila v intenzivnejše doživljanje videnega. Kot zanimivost naj omenim, da je Polanski zaradi znanih težav z ameriškimi oblastmi, duh New Yorka poustvaril v nekem pariškem stanovanju. (+3)          

Ocena: