This Must Be the Place

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Italija, Francija, Irska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 118 ',  Imdb
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Umberto Contarello, Paolo Sorrentino
Igrajo: Sean Penn, Frances McDormand, Judd Hirsch, Eve Hewson, Kerry Condon, Olwen Fouere

This Must Be the Place je prvi angleško govoreči film italijanskega režiserja in scenarista Paola Sorrentina, ki je zaslovel z brezkompromisnim filmskim portretom nekdanjega italijanskega premierja Giulia Andreottija Il Divo (2008). Nekateri ste mogoče videli tudi njegovo mafijsko-ljubezensko stvaritev Posledice ljubezni (Le conseguenze dell'amore, 2004), ali komično dramo One Man Up (L'uomo in piu, 2001), ki je bila uspešna predvsem v režiserjevi domovini. Leta 2008, ko je Sean Penn predsedoval canski žiriji, ki je Sorrentinu podelila nagrado za Il Divo, sta se igralec in režiser menila o možnostih skupnega sodelovanja. Nato je Sorrentino s pomočjo Umberta Contarella, s Pennom v mislih, začel pisanje scenarija, v katerega je vključil svojo fascinacijo s kamufliranimi  nacističnimi vojnimi zločinci, ki jim je uspelo skriti preteklost, ustvariti novo identiteto in zaživeti povsem običajno življenje. Če zgodo opišemo kot lov na kamufliranega nacista, potem film dobi prizvok akcijskega trilerja, česar Sorrentino ni želel. Zato je v zgodbo vključil lik ostarelega, nekoliko čudaškega rock zvezdnika, s katerim film dobi pomirjajoče-komično dimenzijo in film žanrsko zasuče v smeri komične drame.

Cheyenne (Sean Penn) je nekoč bil velika glasbena zvezda. Planetarna popularnost njegovega benda mu omogoča mirno in finančno brezskrbno življenje, v njegovi dublinski vili. Pravzaprav je Cheyennov največji problem preganjanje dolgčasa in njegov pasivnost pri načrtovanju pestrejšega vsakdana. Dolgo nazaj je prekinil vse odnose z družino v Ameriki, zato ga preseneti klic iz New Yorka. Sporočijo mu, da se očetov čas izteka. Oče ga želi še zadnjič videti in zdaj ko se mu bliža zadnja ura, pozabiti na vsa nesoglasja. Cheyenne že celo večnost ni bil na letalu, njegov strah pred letenjem pa je še vedno tako močan, da se na pot odpravi kar z ladjo. Toda ko prispe v New York ugotovi, da je prepozen, starec je že umrl. Ob pogledu na očetovo truplo se Cheyenne sprašuje, če je očeta sploh poznal, saj ga ni videl celih 30 let. Sorodniki mu razložijo, da je oče po njegovem odhodu na Irsko življenje posvetil iskanju Aloisa Langa, SS oficirja iz Auschwitza. Želel je, da bi Cheyenne nadaljeval tam, kjer je se je on ustavil. »Našel ga ni, a nekajkrat se mu je zelo približal!«, mu razloži sorodnik Richard. Cheyenne se odloči, da bo spoštoval očetovo voljo. Glabenik premišljuje, da je detektivsko delo, ki mu ga je naložil pokojni oče prav tisto, kar je potreboval. Tako se bo znebil dolgčasa in depresije, ki ga je zadnje čase morila. Poišče pomoč pri Mordecaju Midlerju, slavnem židovskem lovcu na naciste. Ta mu pove, da je tesno sodeloval z njegovim očetom in mu izroči vse dokumente, ki jih je ta zbral v svoji dolgoletni preiskavi. Cheyenne se kmalu odpravi na pot. Oče je v nekem majhnem mestecu izsledil Langovo bivšo ženo, od katere mogoče lahko izvleče kakšno uporabno informacijo.

Predstavljajte si mešanico Ozzyja Osbourna, Edwarda Škarjerokega in Roberta Smitha, glavnega vokalista skupine The Cure in dobili boste približek našega melanholičnega glasbenika. To mora biti tisti kraj, lahko razdelimo na evropski del, v katerem Sorrentino slika vsakdanjik pozabljenega rock zvezdnika in ameriški, detektivski del, ki je v resnici klasični film ceste. Verjetno najzanimivejši aspekt filma je njegova nenavadnost, da ne rečem čudnost. Naj gre za like, ali situacije, v katere ti zahajajo. Recimo, soproga našega rock zvezdnika je gasilka (Frances McDormand), njegova najboljša prijateljica je darkerska najstnica, ki jo ta poskuša spojiti s fantom, ki s svojo zunanjo podobo nebi mogel biti bolj neustrezen. Tudi ko se zgodba preseli čez lužo, Cheyenne srečuje nenavadne in zanimive ljudi, od tetovirnaca, s katerim debatirata o življenjskih vrednotah, do inovatorja, ki je pred mnogimi leti patentiral revolucionarno idejo - kovček s koleščki. In prav enega takih Cheyenne vleče naokoli, skozi celi film. Vse te zgodbe in zgodbice skupaj drži fenomenalni Sean Penn, ki je dolgemu seznamu svojih izjemnih kreacij dodal še en markanten lik, ki ga ne pozabiš kar tako. Sorrentino je v sodelovanju z Luco Bigazzijem, svojim stalnim direktorjem fotografije, ustvaril vizualno privlačen film. Sploh v tistem ameriškem delu, ko je kamera večino časa na prostem, opazujemo čudovito pokrajino. Nekoga bodo mogoče zmotili pogosti premiki kamere. Številni prizori se začnejo s kamero (pogosto na žerjavu), ki se počasi, s strani, približuje osebi, ki jo na koncu postavi v kader. Nekateri bodo spet tarnali nad preveč pripovednih linij, ki nikoli ne dobijo zaključka, a sam tega ne vidim kot slabost. Prav skozi te zgodbice spoznavamo glavnega junaka, ki s svojimi mestoma duhovitimi, mestoma globokoumnimi opažanji, ki skoraj vedno zadenejo žebelj v glavco, predstavi samega sebe in nas pripravi do tega, da ga brezpogojno vzljubimo. Film je glasbeno opremil David Byrne, ki v filmu todi odigra vlogo Cheyennovega starega prijatelja. Naslov filma je v resnici sposojen od  Byrnove skupine Talking Heads, ki so This Must Be the Place (Naive Melody) prepevali na njihovem četrtem albumu Speaking in Tongues, iz leta 1983. Sorrentino je posnel film, ki bo verjetno delil mnenja, a meni je bil všeč. Zaradi svoje drugačnosti in nenavadnosti, zanimivih likov, vizualne lepote in odlične Pennove igre.

Ocena: