četrtek, 8. marec 2012

Tyrannosaur



Slovenski naslov: Tiranozaver 
Država: VB 
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 92', Imdb
Režija: Paddy Considine
Scenarij: Paddy Considine
Igrajo:  Peter Mullan, Olivia Colman, Eddie Marsan, Samuel Bottomley, Ned Dennehy

Paddyja Considina sem še pred tem filmov imel za zanimivega, kakovostnega igralca. Čeprav se je največkrat dokazoval v stranskih vlogah, v njegovi filmografiji najdemo tudi filme, v katerih se je dokazal v glavni vlogi. V Ameriki (In America, Jim Sheridan, 2002), je drama, kjer Paddy igra očeta v irski družini, ki se po selitvi čez lužo prilagaja na ameriški način življenja. Drugi naslov je Čevlji umrlega (Dead Man's Shoes, Shane Meadows, 2004), v katerem igra vojnega veterana, ki se po vrnitvi v domače mesto loti razčiščevanja neporavnanih računov z lokalnimi barabami. Paddy Considine in Shane Meadows sta dolgoletna prijatelja (skupaj sta celo ustanovila glasbeno skupino) in prav Meadows je Considinu prvi ponudil priložnost za dokazovanje igralskega talenta.  A Room For Romeo Brass (1999), je drugi del t.i. »middlandske« trilogije, v katerem je Considine zabeležil svoj debitantski nastop. In če vemo da je študiral fotografijo, potem je bilo le vprašanje časa, kdaj nam bo v ogled ponudil svoj režiserski debi. Njegov kratki film Dog Altogether (2007) je prejel BAFTO in srebrnega leva v Benetkah in že takrat napovedal, da od njega lahko pričakujemo velike stvari. Tiranozaver je v bistvu logično nadaljevanje oz. nadgradnja Dog Altogether, saj so že v tej kratkometraži postavljeni temelji in predstavljeni glavni liki iz Tiranozavra. Tudi tam sta v glavnih vlogah nastopila Peter Mullan in Olivia Colman. In ko sem že pri Mullanu, ne morem mimo njegovega režiserskega udejstvovanja, o katerem lahko nekaj več preberete tukaj
Josepha (Peter Mullan) bi težko označil za prijetnega človeka. Če bi ga bežno poznal, bi verjetno prestopil na drugo stran ulice, ter se tako izognil srečanju in nepotrebnim nevšečnostim. Kajti Joseph je nadloga, prava premična težava, še posebej takrat, ko se po njegovih žilah pretaka z alkoholom »obogatena«kri. Eksplozivni temperament in nagla jeza brezposelnega vdovca pogosto spravljata v kočljive situacije in prav po eni takih situacij, je Joseph prisiljen poiskati zatočišče v dobrodelni trgovini, ki jo vodi prijetna, duhovno razsvetljena Hannah (Olivia Colman). Prijetna ženska na njegovo »fuck off« držo in grde besede ne odreagira sovražno, ampak mu nameni spodbudne besede, ter mu poskuša pomagati. Po dolgem času je Josephu nekdo namenil prijazno besedo in pokazal zanimanje za njegovo stisko. Ta je prav tistega dne dosegla vrhunec s smrtjo njegovega štirinožnega prijatelja, ki ga je Joseph v navalu jeze zbrcal do smrti. Tudi njegov najboljši človeški prijatelj leži na smrtni postelji in zdi se, da je zanj poznanstvo s Hannah dar z nebes, ona pa njegov angel varuh in rešilna bilka, ki bi njegovo življenje lahko usmerila v mirnejše vode. Toda za fasado popolne sreče in zadovoljstva, čepi  zelo nesrečna ženska. Ujeta v nesrečen zakon, brez otrok, molče prenaša tiranijo posesivnega moža, nezmožna prekiniti agonijo in poiskati srečo drugje. Joseph naslednji dan obišče Hannah, želi se ji opravičiti za nesramnost preteklega dne a že takrat spozna, da je njenega življenja ne gre primerjati s pravljico.
Kako graditi zgodbo okoli glavnega protagonista, ki je izraziti antijunak, kako iskati človečnost v človeku, ki že v uvodnem prizoru, surovo, do smrti zbrca svojega psa? Gospod Paddy Considine pozna načine in prav zato nas pelje tja, kamor večina nebi želela iti, ko se spusti v raziskovanje Josephove disfunkcije. Pri tem svojem antijunaku ne dela uslug, saj ga postavlja v iracionalne, razumsko težko razložljive situacije, v katerih na plano privre njegova konfliktna osebnost. Tudi Joseph samemu sebi priznava, da je malovrednež, slab človek, ob katerem ni varen nihče. Vseeno ga se dotakne usoda dečka iz sosedstva. Mogoče zato, ker ima marsikaj skupnega z ubogim fantom, ki preživlja težko otroštvo ob nevestni materi in njenem nasilnem fantu. Mogoče ga fantov položaj spominja na njegovo otroštvo. Ta deček je edina oseba, ki v njem zbuja zaščitniški gen. Po ženini smrti, ki jo je  Joseph ljubkovalno klical »tiranozaver,« (zaradi prevelike teže, ki jo je na koncu stala življenja), je to vse kar mu je ostalo.  Zdaj se zaveda, kako nepravičen in surov je bil, žal mu je, a v isti sapi priznava, da se njegov odnos do žene verjetno nebi nič spremenil, če bi bila še živa. Ko po naključju sreča Hannah, se stvari začnejo premikati v smeri nenavadnega in precej nerodnega prijateljstva, ki bi lahko usodo dveh zlomljenih duš spremenilo na bolje. Pravilna postavitev te enačbe ne vključuje njenega nasilnega moža in le vprašanje časa je , kdaj bo obubožana ženska potrebovala Jospehovo zaščito. Toda ta problem režiser/scenarist reši zelo všečno, saj se z zanimivo scenaristično rešitvijo izogne precej klišejski, sedanji - proti - bivšem, situaciji.  Zgodbo je delno navdihnilo življenje Josepha Mullana, očeta glavnega igralca in prav ta podatek razkriva, kako tesno je Peter Mullan povezan s celim projektom. Considine režira umirjeno, brez nepotrebnega napihovanja mišic. Kljub dejstvu, da se film intenzivno ukvarja z nasiljem, pravega nasilja oz. nasilnih dejanj kamera ne kaže. Namesto tega režiser konflikt pelje proti nasilnem izbruhu in potem obrne kamero stran, nakar se v kasnejši fazi ukvarja z analiziranjem in posledicami, ter tako likom dodaja potrebno večpastnost. Mislim, da je Tiranozaver odličen primer, kako o nasilju, razlogih in posledicah le-tega, spregovoriti brez dejanske uprizoritve, a vseeno doseči zelo močan efekt pri gledalcu. Tiranozaver je kompleten film, pri katerem vse štima, od prepričljive atmosfere, dobre režije in dobrega scenarističnega dela, do odličnega igralskega nastopa Petra Mullana, ki ga kakovostno dopolnjujeta Olivia Colman in Eddie Marsan. Impresiven prvenec, s katerim Paddy Considine nakaže, da v prihodnosti od njega lahko pričakujemo še več. Britanski filmski social-realizem je dobil še enega kakovostnega ustvarjalca, ki kvalitetno dopolnjuje ustvarjanje Mika Leigha in Kena Loacha, pa tudi Shana Meadowsa in Andree Arnold. Film je prejel Sundance nagrado za režijo.  (+4)

Ocena: 


2 komentarja:

  1. Ni ga boljšega od tega britanskega social-realizzma. Tudi po zaslugi Meadowsa in Arnoldove, kot praviš. Je pa zanimiv ta lanski 4X zgodbeni fenomen (o tem sem se tudi spraševal med mojim kratkim prispevkom o tem filmu). Drive, The Hunter, Last Rite of Joe May in Tyrannosaur - samotarski odpadnik se spoprijatelji (postane angel varuh) z ločeno mamico oz. njenim otrokom. Počasi bo to stereotip:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je. Ta britanski social-realizem nas je počastil z lepim številom dobrih filmov. Stereotipi me ne motijo, če je vse ostalo na visokem nivoju. V takem primeru vedno lahko potegneš argument - življenje je stereotipno - in če hočemo biti realistični, potem rabimo tudi stereotipe v filmih. Ta motiv odpadnik - otrok kljub pogosti rabi skoraj vedno vžge :-)

    OdgovoriIzbriši