Slovenski naslov: Ekstremno glasno in neverjetno blizu
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Drama, Misterij
Dolžina: 129' , Imdb
Režija: Stephen Daldry
Scenarij: Eric Roth, Jonathan Safran Foer (knjiga)
Igrajo: Thomas Horn, Tom Hanks, Sandra Bullock, Max von Sydow, Jeffrey Wright, Viola Davis, John Goodman
Tam nekje na začetku koledarskega leta, še preden podelijo oskarje najboljšim iz preteklega leta, se že pojavljajo prva ugibanja in prve napovedi najresnejših kandidatov za prihodnje leto. Na začetku leta 2011 se je med temi izbranci pogosto znašel tudi naslovni, a danes je jasno, da so vsi, ki so od filma pričakovali velike dosežke, delali račun brez krčmarja. Drži, film se je znašel med desetimi nominiranci za najboljši film, vendar je še pred podelitvijo bilo jasno, da resnih možnosti za zmago ni. In na čem so sploh gradili optimizem tisti, ki so letvico očitno zastavili previsoko. Razlogov je več, a začnimo s človekom na režiserskem stolčku. Anglež Stephen Daldry v filmskem svetu uživa precejšnji ugled, saj je za vse tri filme, ki jih je posnel pred naslovnim, prejel oskarjevsko nominacijo za režijo, filme so lepo sprejeli tudi gledalci. Naj spomnim, Daldry je debitiral s plešočim fantom, Billyjem Elliotom (2000), ki sta mu sledila Ure do večnosti (The Hours, 2002) in Bralec (The Reader, 2008). Scenaristične adaptacije knjižne uspešnice z enakim naslovom se je lotil oskarjevec, Eric Roth (Forrest Gump, Munich, The Insider, Ali…), med sodelujočimi igralci pa najdemo oskarjevca Toma Hanksa, oskarjevko Sandro Bullock, pa še Maxa von Sydowa, Johna Goodmana, Jeffreyja Wrighta … In za konec še ime glavnega protagonista - Oskar. Priznam, tako na papirju film deluje zelo močno na vseh frontah, toda veliko pomembnejše je, kako ta odlična izhodišča izkoristiti in iz njih sestaviti dober film.
Oskar je čuden, a nadpovprečno inteligenten 9-letnik, njegovi pogledi na svet in življenje so nenavadno racionalni za fanta njegovih let. Razlog za njegovo »čudnost« bi lahko bil Aspergerjev sindrom, toda zdravniki dokončne diagnoze še niso potrdili. Njegova posebnost se manifestira v strahu pred dvigali, podzemno železnico in, kar je še najbolj obremenilno, v strahu pred komunikacijo z drugimi ljudmi, zato se fant najraje zadržuje v varnem zavetju doma. Njegov oče Thomas je edini, ki je z njim vzpostavil razumevajoč odnos. Oskarjevo zanimanje za znanost, raziskovanje in reševanje ugank, izkorišča za fantovo približevanje normalnemu življenju in karseda pogostejšo interakcijo z okolico. Zato vedno znova pred Oskarja postavlja zanimive naloge in projekte, s katerimi fanta želi zmamiti ven iz stanovanja in ga skozi izziv pridobivanja znanja pripraviti do tega, da se otrese svojih fobij in zaživi normalno življenje. Nato se zgodi 11. september in teroristični napadi. Thomas je tistega usodnega jutra odšel na poslovni sestanek v Svetovni trgovinski center. Preden je njegovo življenje ugasnilo v enemu izmed stolpov, je večkrat poklical domov in poskušal govoriti z Oskarjem. Leto po očetovi smrti, fant končno zbere pogum in vstopi v očetovo sobo. Iz njegove omare je želel vzeti fotoaparat in po nesreči razbil manjšo vazo, shranjeno na vrhnji polici. Med črepinjami odkrije majhno ovojnico, na kateri najde en sam ključ. Na ovojnici je zapisana beseda Black, ki je najverjetneje priimek osebe, ki je nekako povezana s ključem. Oskar najdbo skrivnostnega ključa razume kot eno izmed ugank, ki jih je zanj pripravljal pokojni oče. Trdno je odločen, da bo našel ključavnico, ki jo odpira ključek iz ovojnice.
Greengrassov United 93 (2006) in Stonov World Trade Center (2006) sta hollywoodska produkta, ki sta se doslej najbolj intenzivno ukvarjala s terorističnimi 9/11 napadi. Po letu 2006 je sledilo petletno zatišje, v katerem ni posnet nobeden visokoproračunski film, ki bi se neposredno dotikal te tematike, kar je vseeno nekoliko nepričakovano, upoštevajoč oportunizem velikih studiev. Molk je prekinjen z Ekstremno glasno in neverjetno blizu, ki je v svoji sredici film o soočanju z izgubo ljubljene osebe, a se vseeno dovolj konkretno dotakne samih napadov, jih uporabi kot osnovno gonilo in nekakšen sprožilec nadaljnjega pripovedovanja. Sicer bi se precej podobna zgodba lahko spletla tudi iz dogodkov, ki niso povezani z enim najpomembnejših mejnikov v novejši ameriški zgodovini, a takrat bi morali izključiti nekaj tistega domoljubnega efekta, ki ga povprečnem Američanu prinaša Daldryjev film. Ker sem se k ogledu spravil brez velikih pričakovanj, sem po ogledu bil relativno zadovoljen, zavedajoč se, da sem videl film, ki bo kmalu le meglen spomin. Torej, povprečje, iz katerega ni mogoče izpostaviti nobenega presežka, ki bi se lahko trajneje zasidral v spominu. Najbolj sporno se mi zdi, da fant, ki zelo težko komunicira s tujci, po najdbi ključa vendarle zbere pogum in obišče več kot dvesto (če se ne motim) družin, popolnih tujcev in tako nepričakovano premaga svoj največji strah. Kot gledalec sem s težavo sprejel njegovo misijo, saj sem zelo malo odnesel od kratkih epizod, v katerih fant črta imena s svojega seznama in se počasi približuje razrešitvi misterije. Babica, s katero po očetovi smrti še največ komunicira, je v drugem delu filma povsem brez minutaže, nakar v ospredje stopi njen nemi najemnik (Max von Sydow, nominacija za stransko vlogo), ki v osrednjem delu filma igra pomembno vlogo, a ga nato v finalu ni nikjer. Tako tudi njegova vloga ostane povsem nedorečena in lahko smo zadovoljni, da je vsaj materina vloga na koncu vendarle nekoliko pojasnjena in zaokrožena. Nekateri so kritizirali igro Thomasa Horna, ki je v svojem debitantskem nastopu imel res zahtevno nalogo. Priznam, fant je nekoliko neroden, a vseeno zelo simpatičen in zanimivo drugačen, zato mu pripisujem pozitivno oceno.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar