Les fantômes d'Ismaël (2017)

aka Ismael's Ghosts

Mathieu Amalric and Marion Cotillard in Les fantômes d'Ismaël (2017)

Slo naslov: Ismaelovi duhovi

Angleški naslov: Ismael's Ghosts

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 114' ,  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Arnaud Desplechin

Scenarij: Arnaud Desplechin, Julie Peyr 

Igrajo: Mathieu Amalric, Marion Cotillard, Charlotte Gainsbourg 

[SLO]

Ismael Vuillard je režiser. Ravno je sredi filma o Ivanu, nenavadnem diplomatu, ki ga je navdihnil njegov brat. Skupaj s tastom in mentorjem Bloomom Ismael še vedno žaluje za ženo Carlotto, ki je pred dvajsetimi leti brez sledu izginila. Vseeno pa si je nedavno ustvaril novo življenje s Sylvio. A nekega dne se Carlotta vrne od mrtvih ... Arnaud Desplechin virtuozno preplete različne pripovedne niti v hipnotično, impulzivno in večplastno zgodbo o režiserju, ki ga preganjajo duhovi iz preteklosti. -Fivia/Cenex

[ENG]

Twenty-one years ago, she ran away. And twenty-one years later, Carlotta (Marion Cotillard) is back from the void. But Ismael (Mathieu Amalric) has been busy rebuilding a life for himself with Sylvia (Charlotte Gainsbourg) and working on his next feature film. As Ismael's trials and tribulations unfurl, so too do those of his film's protagonist: the idle, funny and reckless diplomat Ivan Dédalus (Louis Garrel). The character is a nod to the ghost of another of Desplechin's creations, the brother of Paul Dédalus, three-time hero of "My Sex Life - or How I Got Into an Argument," "A Christmas Tale" and "My Golden Days." A film within a film - and then some, Desplechin layers narrative upon narrative. With ISMAEL'S GHOSTS, Desplechin returns once more to the past, creating film after film as his way of stepping back in time, and proving yet again that his brand of genius lies in his ability to find light in the darkest of places. -Written by Magnolia Pictures

Ocena

Novitiate (2017)

Margaret Qualley in Novitiate (2017), © 2017 - Sony Pictures Classics

Slo naslov: Noviciat

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 123' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Maggie Betts

Scenarij: Maggie Betts

Igrajo: Margaret Qualley, Melissa Leo, Lisa Stewart, Rebecca Dayan, Alyssa Brindley

[ENG]

Spanning over a decade from the early 1950s through to the mid-60s, NOVITIATE is about a young girl's first initiation with love, in this case with God. Raised by a non-religious, single mother in rural Tennessee, a scholarship to Catholic school soon finds Cathleen drawn into the mystery and romanticism of a life devoted to the worship and servitude of God.

With the dawn of the Vatican II era, radical changes in the Church are threating the course of nuns' lives. As she progresses from the postulant to the novitiate stage of training, she finds her faith repeatedly confronted and challenged by the harsh, often inhumane realities of being a servant of God. Cathleen finds herself struggling with issues of faith, sexuality, and recent changes in life of the Church. -Official site

Ocena

Nancy (2018)

Andrea Riseborough in Nancy (2018), Photo: Eon Productions

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA 

Jezik: angleščina 

Leto: 2018

Žanri: drama, misterij, triler 

Dolžina: 85',  Imdb 

Režija: Christina Choe

Scenarij: Christina Choe

Igrajo: Andrea Riseborough, Ann Dowd, J. Smith-Cameron, Steve Buscemi, John Leguizamo

Nancy je ženska v tridesetih, še vedno samska, z nestalno zaposlitvijo nadomestne medicinske sestre. To v praksi pomeni, da jo agencija za nekaj dni na mesec na ali nekaj ur tedensko pošilja v manjše zobozdravstvene ordinacije, ki občasno potrebujejo nadomestno osebje. Nancy takšen režim v resnici ustreza, saj skrbi za mamo s hudo obliko Parkinsonove bolezni, ki brez njene pomoči praktično ne more funkcionirati. Njun odnos bi težko opisal kot ljubeč: slabovoljna mati je do hčerke pogosto zajedljiva in nerazumevajoča, hčerka pa ji vrača z enako mero. 

Nancy v resnici želi postati pisateljica, vendar kupi pisem z zavrnitvami založniških hiš in najrazličnejših literarnih publikacij govorijo, da od te moke najbrž ne bo kruha. Hladen odnos z materjo in številne zavrnitve so morda eden od razlogov, da Nancy večino časa preživi na spletnih forumih in izmišlja zgodbice, s katerimi poskuša pritegniti pozornost drugih ljudi. V vsem tem je še najbolj zanimivo, da za njenimi izmišljenimi zgodbicami in ostalimi lažmi najpogosteje ni nobene skrite agende. 

Popotovanju po Severni Koreji je laž, s katero pokuša impresionirati sodelavce, lažni nosečniški trebuh pa precej neroden poskus zbliževanja s moškim, s katerim se je pred tem dobro razumela v virtualnem svetu. Nancy s svojo pojavo (nemarno razpuščenimi črnimi lasmi, velikimi očmi in bledim obrazom), izmišljotinami in motivacijo, ki jo ni vedno enostavno popredalčkati, oddaja vibracije, ob katerih se človek, morda neupravičeno, počuti nekoliko nelagodno. 

Ta občutek je še močnejši, po nenadni smrti matere, saj Nancy le nekaj dni zatem na tv-ju opazi prispevek o starših, ki že 30 let pogrešajo hčerko. V oddaji pokažejo portret ženske v tridesetih, ki je projekcija tega, kako bi ugrabljenka izgledala danes in s katero Nancy očitno ima nekaj podobnosti. Dovolj, da Nancy začne razmišljati, da je prav ona ugrabljena deklica, vzame telefon in pokliče zakonca, ki že tri desetletja poskušata ugotoviti, kaj se zgodilo z njuno potomko.

Andrea Riseborough, J. Smith-Cameron & Steve Buscemi in Nancy (2018), Photo: Eon Productions

Debitantski celovečerec ameriške režiserke in scenaristke Christine Choe prinaša še eno prepričljivo in nadvse zanimivo preobrazbo angleške igralke Andree Riseborough. Njena (anti)junakinja je nerodna v interakciji z ljudmi, ujeta v precepu med namišljeno samopodobo, ki jo gradi na priljubljenih kotičkih spleta, in resničnim svetom, v katerem se njeni mali konstrukti podirajo kot hišice iz kart. Zakaj Nancy pravzaprav počne, to kar počne? To je vprašanje, ki najbolj bega v prvem delu filma, v katerem je zgodba podana v ozkem izrezu slike (v razmerju 4:3). Z izbiro formata, barvno paleto in nič kaj privlačnimi interieri Choe učinkovito poudari protagonistkino ujetost u njen mali hermetični svet. 

V drugem delu filma, ko Nancy obišče zakonca, ki sta morda njena starša, dogajanje spremljamo v standardnem širokozaslonskem načinu, barve so toplejše, interieri prijetnejši. V nekaj dneh, ki jih Nancy in zakonca Lynch (odlična J. Smith-Cameron in Steve Buscemi) v čakanju na rezultate testa starševstva preživijo skupaj, se med njimi splete močna vez, ki morda počiva na napačni domnevi. Ena ključnih kvalitet filma je subtilnost, s katero se Cheo poigrava z našo percepcijo glavne protagonistke in zbujanjem občutka, da se v izrečenih neresnicah morda skrivajo tudi nekatere pomembne resnice. Naklonjenost, ki jo zakonca čutita do Nancy (in obratno) je pristna, čeprav se vsi dobro zavedajo, da je vse skupaj morda zgrajeno na lažeh. To nenazadnje potrdi tudi konec – čeprav se zgodba ne konča tako kot bi želeli, čustev se preprosto ne da izbrisati.    

Ocena

Won't You Be My Neighbor? (2018)

David Newell and Fred Rogers in Won't You Be My Neighbor? (2018), © 2018 - Focus Features

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 94' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni, biografija

Režija: Morgan Neville

Igrajo: Fred Rogers, Joanne Rogers, John Rogers, Junlei Li

[ENG]

Charmingly soft-spoken and yet powerfully incisive expressing his profound ideals, Fred Rogers was a unique presence on television for generations. Through interviews of his family and colleagues, the life of this would-be pastor is explored as a man who found a more important calling to provide an oasis for children in a video sea of violent bombardment. That proved to be his landmark series, Mister Rogers' Neighborhood (1968), a show that could gently delve into important subjects no other children's show would have dared for that time. In doing so, Rogers experienced a career where his sweet-tempered idealism charmed and influenced the world whether it be scores of children on TV or recalcitrant authorities in government. However, that beloved personality also hid Rogers' deep self-doubts about himself and occasional misjudgments even as he proved a rock of understanding in times of tragedy for a world that did not always comprehend a man of such noble character. -Written by Kenneth Chisholm

Ocena

Vice (2018)

Christian Bale and Amy Adams in Vice (2018), Photo: Imdb

Slovenski naslov: Mož iz ozadja

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: biografija, drama, komedija

Dolžina: 132' ,  Imdb 

Režija: Adam McKay

Scenarij: Adam McKay

Igrajo: Christian Bale, Amy Adams, Steve Carell, Sam Rockwell, Alison Pill, Jesse Plemons, Lily Rabe, Tyler Perry, LisaGay Hamilton, Adam Bartley, Justin Kirk 

V enem zgodnejših prizorov v filmu, mladi električar Dick Cheney skupaj s sodelavci opazuje kolega, ki si je po padcu z višine grdo zlomil nogi. Nihče ne ukrepa. Večina jih pravzaprav s ciničnim nasmehom na ksihtih opazuje prizor. »Glej ga, luzerja, kako se je sfukal!« so besede, ki niso izrečene, a nekako obvisijo v zraku. Nekdo izmed vodilnih naposled naroči, naj pokličejo rešilca, ki bo nesrečnika odpeljal v bolnico, delavcem pa je ukazano, naj se vrnejo nazaj na delo. Zdi se, da je Dick nekaj trenutkov premišljeval, da bi bilo človeško ostati ob ponesrečencu vsaj do prihoda reševalnega vozila. A ko nadzornik še enkrat ponovi ukaz, tudi on sprejme pravila igre: nesrečniku pošlje zaničevalen nasmešek in se odpravi nazaj na delo. 

Režiser in scenarist Adam McKay (Voditelj vrača udarec, Velika poteza) nam s prizorom pokaže, da mladi Cheney ni bil človek brez sočutja, ampak nekdo, ki je sprva še bil dovzeten za trpljenje drugih, v določenem smislu pa prizor lahko beremo tudi kot eden od načinov, kako družba (Amerika) oblikuje značaj posameznika. McKay večkrat skače po časovni premici, kombinira dogodke iz obdobja v katerem je Cheney v svojih rokah držal vajeti Amerike z dogodki iz mladosti, ko ta še ni kazal potez, ki krasijo voditelja. Prej nasprotno – mladi Cheney bi najbrž postal niče, pijanček s službo pri elektro podjetju, ki bi ga morda celo doletela usoda siromaka iz začetka zgodbe. 

Na njegovo srečo je ob njem stala žena Lynne, ki je z ultimatom dosegla spremembo in odločilno usmerila Dickovo zgodbo. Lahko bi celo rekli, da gospa Cheney v začetni fazi moževe kariere bila »mož iz ozadja,« ki je z nasveti ključno usmerila njegovo kariero. Ambiciozna gospa Cheney je bila izjemno inteligentna oseba, ki se je dobro zavedala položaja ženske v tedanji družbi. Osebne ambicije je podredila moževemu uspehu, v katerem je znala najti zadoščanje in Dick je znal ceniti njen prispevek – ravno v odnosu z družino, ženo in potomkama (ena hčerka je bila lezbijka) McKay vzpostavi človeško plat portretiranca. 

Christian Bale and Sam Rockwell in Vice (2018), Photo: Imdb

Učenec je sčasoma prerastel učitelja in postal eden najvplivnejših mož v ameriški politiki. Cheney se  je že od prvih pomembnejših korakov pod okriljem Donalda Rumsfelda počutil kot riba v vodi. Bil je zanesljiv in lojalen sodelavec, ki je v maniri šahovskega velemojstra v nastanku vpijal politično znanje. Postopoma je pridobival moč in vpliv in v nekem trenutku postal človek, ki kristalno jasno vidi premike na politični šahovnici in odlično predvideva poteze nasprotnikov. Okoli sebe je zbral sodelavce sposobne odstraniti ali ustrezno prikrojiti zakonske ovire, ki so zavirale uresničitev njegovih ciljev in to so aspekti Cheneyjeve osebnosti, ki jih film učinkovito približa gledalcu. 

McKay je zgodbo postavil v okvire politične satire, kar morda ni najprimernejša strategija za portretiranje človeka, čigar politične poteze v celemu svetu in sami Ameriki v očeh velike večine imajo negativen predznak. Zgodba mestoma sicer ponudi nekaj učinkovitega humorja, ki nekako ni v sozvočju s posledicami odločitev, ki jih McKay s hitrimi rezi vriva v zgodbo in na ta način politične odločitve direktno poveže s prizori mučenja zapornikov in ameriških bomb, ki padajo na otroke v »shithole« deželah (če uporabim terminologijo sedanjega predsednika, ki bo v prihodnosti gotovo dobil svojo filmsko biografijo).

Igralski nastopi celotne zasedbe so na visokem nivoju. V soju žarometov te dni povsem upravičeno uživa odlični Christian Bale, kateremu ekstremne telesne transformacije niso tuje (glej Izginjaje/The Machinist, Brad Anderson, 2004), saj mu je uspelo do najmanjše potankosti ujeti vse fizične aspekte portretiranca. Na tem mestu bilo nepravično zamolčati prispevek mojstra maske in trikratnega oskarjevca Grega Cannoma, ki je v Balovi transformaciji odigral izjemno pomembno vlogo. Cheneyjeva biografija nedvomno ponuja veliko občudovanja vrednih kvalitet, toda na koncu vseeno nisem imel občutek, da portretiranca po dobrih dveh urah veliko bolje poznam. Predvsem zato, ker McKay po moji oceni ne uspe dovolj prepričljivo identificirati Cheneyjevih motivov. Ugotoviti, kaj je to, kar ga žene naprej? Je to materialna korist, občutek moči in pomembnosti, ali kaj tretjega? Odgovori na ta vprašana verjetno niso preprosti, a zagotovo obstajajo.

Ocena

What They Had (2018)

What They Had (2018)

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Elizabeth Chomko

Scenarij: Elizabeth Chomko

Igrajo: Hilary Swank, Michael Shannon, Blythe Danner, Robert Forster, Taissa Farmiga, Josh Lucas, Marilyn Dodds Frank

Obiskovalci festivala Sundance te dni uživajo v filmih ameriške neodvisne produkcije in izbranih naslovih svetovne kinematografije. What They Had je eden izmed zanimivejših naslovov iz lanskega festivalskega nabora, sicer režijsko-scenaristični prvenec mlade ameriške režiserke Elizabeth Chomko. 

Hilary Swank (Bridget) in Michael Shannon (Nick) igrata zaskrbljena otroka, ki poskušata rešiti kočljivo situacijo z njuno materjo (Blythe Danner), ki vedno bolj drsi v demenco. Namestitev v kakšnemu izmed varovanih domov za starostnike z demenco je namreč opcija, ki jo njun oče (Robert Forster) vztrajno zavrača, čeprav je vse bolj očitno, da zahtevni nalogi več ni kos. Največja žrtev njegove trme in materine bolezni je Nick, lastnik butičnega bara in samec, ki se s težavo prebija iz meseca v mesec. Zadnja materina epizoda je sodu izbila dno, zato Nick zaprosi očetovo ljubljenko Bridget, ki z možem živi v Los Angelesu, da se za nekaj časa vrne domov v Chicago in mu pomaga očeta prepričati, da je namestitev v domu najboljša rešitev za vse.

Prvenec Elizabeth Chomko je topla, s komičnimi toni prežeta pripoved o družini na prelomnici, ki mora sprejeti nekatere neprijetne, a nujne odločitve. Vzporedno z osrednjo problematiko demence in staranja režiserka rahločutno vzpostavlja odnos med očetom in sinom. Iz različnih razlogov je med njima vedno obstajala določena napetost in ko opazujemo Nicka ne moremo mimo njegove otožne potrtosti, značilne za človeka, ki ni nikoli izpolnil očetovih pričakovanj. V očetovih oče sin ni lastnik bara, temveč navadni točaj in nihče ga ne more prepričati v nasprotno. Bridget je na drugi strani vedno uživala podporo staršev, vendar se kmalu izkaže, da dosledno upoštevanje starševskih nasvetov in krojenje življenja v skladu s pričakovanji, ni vedno zmagovalna formula.

What Thay Had je delno biografska zgodba o družini, domu, minljivosti, pomembnih spominih in preteklosti, oziroma vseh tistih dejavnikih, ki morda najbolj odločno definirajo vsakega izmed nas. Obravnavane teme in motivi bodo najbolje rezonirali z gledalci v srednjih letih, ki imajo svoje družine in še vedno živega enega ali  oba starša, oziroma tistimi, ki so na neki točki skrbeli za svoje ostarele družinske člane.    

Ocena

The Wife (2017)

Glenn Close in The Wife (2017), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA, Švedska, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Žanri: drama

Dolžina: 99',  Imdb 

Režija: Björn Runge

Scenarij: Jane Anderson, Meg Wolitzer (knjiga)

Igrajo: Glenn Close, Jonathan Pryce, Max Irons, Christian Slater, Harry Lloyd, Annie Starke

Joe in Joan Castleman sta skupaj že štirideset let. On je ena največjih literarnih zvezd današnjice, ona zvesta žena, ki mu od samih začetkov njegove impresivne pisateljske kariere stoji ob strani. Sonce še ni obsijalo njune posesti v Connecticutu, ko je v spalnici zabrenčal telefon. Gospod na drugi strani je povedal, da kliče iz Stockholma in Joeju sporočil, da je prav on letošnji dobitnik Nobelove nagrade za književnost. V teh trenutkih se zdi, da sta zakonca Castleman najbolj srečen par na svetu. 

Njun že odrasli sin David hodi po očetovih stopinjah, njuna že poročena hčerka bo zelo kmalu povila prvega otroka. Nagrajenca bosta zato na slavnostni podelitvi spremljala le Joan in nekoliko nejevoljni David, ki od očeta že dolgo neuspešno išče spodbudo in podporo njegovim pisateljskim ambicijam. A že po prihodu v Evropo se pojavijo prvi namigi, da ozračje med člani družine Castleman vendarle ni idealno. Vse skupaj poslabša rahlo vsiljivi pisatelj v prepričljivi interpretaciji Christiana Slaterja, ki poskuša dobiti dovoljenje za pisanje Joejeve biografije. 

Ob prvih nesoglasjih švedski režiser Björn Runge v zgodbo vpelje skoke v preteklost, ki potem v kronološkem zaporedju pospremijo dogajanje v sedanjosti. Razkritje preteklosti sedanjost postavi v drugačen kontekst in naposled odkrije skrbno varovano skrivnost. Rezultat je izjemna karakterna študija ženske, ki je svoje življenje podredila uspehu moškega, ki ga je navkljub njegovi ponavljajoči se nezvestobi in egocentričnosti, vedno ljubila. Film istočasno vzpostavi tehten komentar podrejenega položaja ženske v literarnem okolju in ga lepo poveže z usodo glavne protagonistke. The Wife prepričljivost gradi na precizni observaciji družinskih relacij, pametnem scenariju in dobrem skupinskem naporu igralskega ansambla, v katerem vloga prve violine pripada odlični Glenn Close. Ta je po zmagoslavju na zlatih globusih povsem upravičeno prejela že sedmo oskarjevsko nominacijo in morda je napočil čas, da v omaro pospravi še najžlahtnejšo filmsko nagrado.             

Ocena

Escape at Dannemora (2018)

Patricia Arquette in Escape at Dannemora (2018), Foto: Showtime

Slovenski naslov: Pobeg pri Dannemori

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama, krimi

Dolžina: 7 X (51'-98') ,  Imdb 

Režija: Ben Stiller

Scenarij: Brett Johnson, Michael Tolkin

Igrajo: Benicio Del Toro, Patricia Arquette, Paul Dano, Eric Lange, David Morse  

Pobeg pri Dannemori je ena izmed odmevnejših tv produkcij lanskega leta z nominacijo za zlati globus v kategoriji najboljše mini-serije in zlatim globusom za najboljšo žensko vlogo v miniseriji, ki ga je na začetku januarja v svoje vitrine pospravila Patricia Arquette. Zgodbo je navdihnil z resnični pobeg dveh zapornikov iz strogo varovanega zapora v zvezni državi New York iz leta 2015. Vseh sedem približno enournih delov (HBO-ju serijo ponuja v 8-ih delih) je režiral Ben Stiller, za scenarij pa sta poskrbela Brett Johnson (Mad Man, Ray Donovan) in veteran Michael Tolkin, romanopisec in scenarist, ki je med ostalim po svoji knjižni predlogi v devetdesetih spisal scenarij za Altmanovega Igralca (The Player) in zanj prejel nominacijo za oskarja.

Če si zapornik v strogo varovanem zaporu Clinton v zvezni državi New York in potrebuješ kakšno malenkost, ki lahko izboljša bivanje v celici in zaporu na sploh, kaznjenec Richard Matt (Del Toro) je človek, na katerega se moraš obrniti. Matt si čas krajša s slikanjem portretov in druženjem s kaznjencem Davidom Sweatom (Dano), ki je nastanjen v sosednji celici in s katerim čez dan skupaj delata v zaporniški šivalnici. David je zavoljo krojaško-šiviljske spretnosti postal desna roka civilne nadzornice Tilly Mitchell (Arquette) in že prva epizoda razkrije, da nadzornica pri njem ne ceni le njegove spretnosti za šivalnim strojem. Recimo, da njun odnos izstopa iz dovoljenih okvirjev, in da se ta »izstopanja« navadno dogajajo v skladišču za šivalnico. Prebrisani Matt začuti, da bi iz razmerja med Davidom in nadzornico lahko iztržil nekaj več in ko po naključju odkrije, da njegova in Davidova celica mejita na servisne prostore, iz katerih lahko dosežeš glavne ventilacijske jaške, skupaj začneta kovati načrt za pobeg in pri tem resno računata na pomoč nadzornice Mitchell.

Benicio Del Toro and Paul Dano in Escape at Dannemora (2018), Foto: Showtime

Filmarji nam pobege iz zaporov običajno servirajo s poštenim odmerkom napetosti – pot do uspeha je posuta s številnimi ovirami, vse skupaj pogosto visi na zelo tanki nitki in prav zato tovrstne zgodbe nudijo ugodno izhodišče za stopnjevanje suspenza. Nekaj aktiklimatskega je v načinu, kako se Ben Stiller in scenaristična ekipa lotevajo dramatizacije enega najodmevnejših pobegov iz zapora v novejši ameriški zgodovini. Etape v katerih antijunaka delata na premagovanju ovir, ki stojijo med njima in svobodo, le občasno postrežejo z nekaj več napetosti, preostali čas pa je porabljen na vzpostavitev nenavadnega ljubezenskega trikotnika in nekaterih drugih relacij, ki imajo relevantno vlogo pri izpeljavi drznega načrta. Navkljub času investiranem v razvoj teh razmerij bi težko rekel, da sta Matt in David karakterno dodelana protagonista, saj o obeh do šeste epizode ne izvemo veliko. Morda sem prav zato dobil občutek, da zgodbo na svojih plečih v resnici nosita izvrstna Patricia Arquette v njen televizijski mož Lyle v navdihnjeni interpretaciji Erica Langa. Benicio in Paul sta sicer krasna igralca, toda strategija zadrževanja podatkov o preteklosti njunih likov do šeste epizode preprosto nima pravega učinka. Ideja, da sta človek v zaporu in človek na prostosti, dva različna človeka, je lepo zaokrožena, toda nisem prepričan, da je s tem ustvarjena kakšna dodatna vrednost. Ubežnika, kmalu po pobegu ugotavljata, da na njuni poti do kanadske meje stoji le še 40 milj hribov in gozdov. Serija na žalost ne ponudi pravih odgovorov na vprašanji, zakaj sta ubežnika potrebovala skoraj tri tedne, da se priplazita do mejnega območja in kaj sta v tem času pravzaprav počela? Pobeg pri Dannemori me je ves čas puščal v pričakovanju, da tisti pravi darovi pridejo z naslednjo epizodo. In potem je prišla nova epizoda in spet ponudila dovolj za ohranitev interesa in premalo, da bi zares navdušila.

Ocena

Widows (2018)

Widows (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Vdove

Država: ZDA, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: krimi, drama, triler

Dolžina: 129',  Imdb 

Režija: Steve McQueen

Scenarij: Steve McQueen, Gillian Flynn

Igrajo: Viola Davis, Michelle Rodriguez, Elizabeth Debicki, Cynthia Erivo, Colin Farrell, Brian Tyree Henry, Daniel Kaluuya, Jacki Weaver, Carrie Coon, Robert Duvall, Liam Neeson

Četrti celovečerec cenjenega angleškega režiserja Steva McQueena je eden izmed kritiško najbolj hvaljenih naslovov lanskega leta, ki je v začetku sezone podeljevanja najpomembnejših filmskih nagrad nekako izginil z radarjev in zadaj je že jasno, da so Vdove McQueenov najmanj uspešen film doslej. To sicer niti ni tako pomembno, saj oskarji, globusi in ostale nagrade niso ravno relevantna merila kvalitete, a ob tej priložnosti se moja percepcija naslovnega nekako sklada z omenjenim dejstvom. Po Lakoti, Sramoti in 12 let suženj je McQueen po moji oceni storil korak nazaj in nekoliko znižal sicer visoko povprečno oceno njegovega dozdajšnjega režiserskega udejstvovanja.

Razlogov za takšne občutke je več, toda iz moje perspektive je glavni razlog padca forme dokaj šibka in površna zgodba, ki ponudi premalo substance, da bi jo v kateremkoli elementi razglasil za presežek. Vdove so, če tega morda še ne veste, rimejk istoimenske britanske serije iz 80-ih let, ki jo je McQueen v sodelovanju soscenaristko Gillian Flynn posodobil in iz Londona preselil v Chicago. Po ponesrečenem ropu v spopadu s policijo umre celotna ekipa roparjev, ki jo je okoli sebe zbral in vodil Harry Rawlings (Liam Neeson). Njihove vdove se znajdejo v nezavidnem položaju: milijoni so izpuhteli, eksistenca je ogrožena in ženske naenkrat morajo usodo vzeti v svoje roke. Veronico Rawling (Viola Davis) namreč obišče nevarni, s kriminalnim podzemljem povezani županski kandidat (Brian Tyree Henry) in od nje zahteva kup denarja, ki mu ga je izmaknil njen pokojni mož Harry. Ta v roke vzame možev planer  (v katerem je ta zapisoval pretekle in bodoče posle), naveže stik z vdovami članov moževe tolpe in jih prepriča, da skupaj izpeljejo rop, ki so ga pred smrtjo načrtovali njihovi možje.

Viola Davis, Michelle Rodriguez, and Elizabeth Debicki in Widows (2018), Foto: Imdb

McQueen je Vdove posnel v trenutku, ko se v Hollywoodu in svetu filma nasploh, na dolgo in široko (upravičeno) debatira o nujnosti rasne in spolne raznolikosti. Iz tega vidika je Anglež posnel film, ki mu ne moremo nič očitati. V značilnih okvirjih »heist« filma, v katerem običajno gledamo moške je postavil ženske like, obenem pa ni pozabil na rasno uravnoteženost v vseh segmentih zgodbe. Toda zdi se, da je McQueenu poskušal odkljukati čim več pravilnih, politično korektnih odgovorov in na račun tega zanemaril karakterizacijo ključnih protagonistov. Odlična Viola Davis bi iz svoje vloge gotovo znala iztisniti več, a ji scenarij ne ponudi več od vloge objokane soproge, ki po moževi smrti idealizira preteklost in spomin na pokojnika. Moteče je, da to počne brez kančka kritičnosti do človeka, ki jo je potisnil v drek. Podobno plehka je utemeljitev motivov njenih partnerk v zločinu: zanimiva Elizabeth Debicki tako le želi dokazati materi, da do finančne neodvisnosti lahko prideš tudi drugače, in le na hrbtu, v postelji premožnega moškega, Michelle Rodriguez pa le želi nazaj svoj butik, ki ga je nespametno izgubila zato, ker je slepo zaupala moškemu. Obenem je čutiti, da McQueen ni na domačem terenu, ko postavlja prizore, ki se nanašajo na planiranje in samo izpeljavo ropa. Veliko boljši je denimo v prizorih, v katerih še enkrat izjemni Robert Duvall svojemu nasledniku (Colin Farrell) pojasnjuje, zakaj mora nadaljevati družinsko tradicijo. Vdove v posameznih segmentih gledalcu gotovo nudijo nekaj razlogov za zadovoljstvo, a vsota vseh teh zanimivih delov se na koncu vendarle ne zlije v dovolj homogeno celoto. Glede na koncentracijo talenta za in pred kamero bi končni rezultat gotovo lahko bil boljši. Steve McQueen je z naslovnim naredil konkreten korak proti komercializaciji kariere in v teh okvirih običajno nastajajo zgodbe, kakršni smo priča tukaj. Zato v njegovo in naše dobro upam, da bo že z naslednjim projektom zapustil komercialne vode in zaplul nazaj v negotove, nemirne vode neodvisnega, avtorskega filmanja. 

Ocena

Serenity (2019)

Matthew McConaughey, Anne Hathaway, and Kathrine Gordon in Serenity (2019)

Slo naslov: Vedrina

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Dolžina: 106' , Imdb

Žanri: drama, triler 

Režija: Steven Knight

Scenarij: Steven Knight

Igrajo: Matthew McConaughey, Anne Hathaway, Diane Lane, Jason Clarke, Djimon Hounsou, Jeremy Strong

Kapetan manjše ribiške ladje Serenity (pojasnilo naslova Vedrina) Baker Dill (Matthew McConaughey) že dolgo poskuša uloviti orjaškega tuna, saj bi tako imeniten ulov rešil večino njegovih (finančnih) težav. Mogočna riba je že večkrat zgrabila njegovo vabo, toda Bakerju je še ni uspelo potegniti na krov njegove barke. Kapetan nekaj zasluži z organiziranjem ekskluzivnih ribiških izletov, ki so jih bogati obiskovalci čudovitega karibskega otoka pripravljeni dobro plačati, toda tudi z nekaj ribiških navdušencev na krovu njegove barke zasluži premalo, da bi zakrpal vse luknje. Nato se na otoku prikaže njegova bivša žena (Anne Hathaway), ki se nanj obrne z nadvse nenavadno prošnjo. Zaprosi ga, naj ubije njenega nesramno bogatega moža in mu za to uslugo ponudi bogato finančno kompenzacijo. Baker ponudbo zavrne, toda bivša puške ne misli tako hitro odvreči v koruzo.

   

Ob branju tako banalnega zapleta je najbrž priporočljivo nekoliko prilagoditi pričakovanja. Toda pravi mojstri so znali tudi iz bolj neprivlačnih sinopsisov iztisniti dobro zgodbo in v tem primeru sem računal prav na to. Režijo in scenarij Vedrine namreč podpisuje Steven Knight, scenarist nekaterih izvrstnih filmov (Smrtne obljube, Umazane lepe stvari), ki je nekaj let nazaj po lastnem scenariju režiral svoj drugi celovečerec, hvaljeno dramo Locke (2013), s Tomom Hardyjem v glavni vlogi. Tudi tu sprva ni kazalo, da Knight ni na pravem nivoju. Ob lepih lokacijah (snemali so na Mauritiusu) in prepričljivem McConaugheyju razlogov za pritoževanje (še) ni bilo. A nato se v zgodbo vključi bivša, njen antipatični mož, izgubljeni, od nasilnega očima ogroženi sin, s katerim Baker na nepojasnjen način ves čas čuti posebno povezanost. In potem je tu še skrivnostni mož z aktovko, ki na vsak način želi vzpostaviti stik z izmikajočim se kapetanom. Mislim, da bo večina gledalcev dokaj hitro zaslutila kam pas taco moli in ugotovila, da je glavni junak le slaba kopija Trumana Burbanka. Knightov neo-noir eksperiment se z napredkom zgodbe vedno bolj pogreza vase, na koncu pa postane kristalno jasno, da se številnih nelogičnosti in lukenj ne da popraviti s preočitnim in neprepričljivim preobratom.      

Ocena