Locke (2013)

Slovenski naslov: Locke
Država: VB, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Steven Knight
Scenarij: Steven Knight
Igrajo: Tom Hardy

V življenje Ivana Locka vstopimo ob koncu njegovega delovnega dne. Stemnilo se je že in eden najpomembnejših mož na največjem gradbišču v  Birminghamu je že pošteno utrujen. Tako zelo, da zadrema pri rdečem semaforju, čeprav pred sabo ima zelo pomembno odločitev. Če v križišču zavije levo, se bo odpeljal proti domu; se stuširal, odprl pivo in z otrokoma in soprogo užival v pomembni nogometni tekmi. Z zavijanjem v levo bo njegovo življenje še naprej teklo po ustaljenih tirnicah. Prespal bo v svoji postelji in se zjutraj odpravil v službo, kjer  bo že od zgodnjih jutranjih ur usklajeval največjo  in najpomembnejšo gradbeno fazo v svoji karieri. Če pa zavije desno, nič več ne bo tako, kot je bilo. Če zavije desno, ne bo skupaj z družino užival v nogometni tekmi in ne bo prespal v svoji postelji. Jutri, na dan betoniranja temeljev, ga ne bo v službo, kar šefi zagotovo ne bojo sprejeli z navdušenjem. Še več, obstaja velika možnost, da si bo moral poiskati drugo službo. Zakaj potem zaviti desno? Je nagrada, ki ga čaka na tej strani tako fantastična, da je vredno materialno stabilnost in družinsko idilo postaviti na kocko? 

Ryan Reynolds v krsti, Colin Farrell v telefonski govorilnici in, v tem primeru, Tom Hardy v avtu. Vse to so junaki, ki so se znašli v nezavidljivem položaju, omejeni na delovanje v izrazito majhnem prostoru in z zelo omejenimi sredstvi  za razrešitev nastale situacije. Pri vseh treh je telefon glavna vez s svetom in glavno orodje, s katerim se poskušajo rešiti iz zagate. Schumacherjeva Telefonska govorilnica (Phone Booth, 2002) je v smislu rabe mikrolokacije najmanj striktna, medtem ko je Locke, tako kot Zakopan (Buried, Rodrigo Cortés, 2010), povsem omejen na eno samo lokacijo in enega samega igralca pred kamero. Bistvena razlika med Ryanom Reynoldsom in Tomom Hardyjem je v tem, da se prvi bori za golo življenje, medtem ko drugi med vožnjo proti Londonu poskuša popraviti napako, zaradi katere se njegovo zasebno in profesionalno življenje razpada na koščke. Tako na prvi pogled se zdi, da zgodba z enim samim igralcem, ki ves film presedi v avtu in se med vožnjo pogovarja po telefonu, ne more biti posebej zanimiva, a že večkrat smo se prepričali, da dobri pripovedovalci  tudi z le nekaj dobrih sestavin lahko skuhajo zelo okusno filmsko poslastico. Rekel bi, da je pri naslovnem projektu eden glavnih predpogojev za funkcioniranje filma odličen scenarij režiserja Stevena Knighta, vrhunski temelj, na katerem ta angleški filmar zgradi eno najprijetnejših presenečenj lanske sezone. 

Kdo je pravzaprav Steven Knight in zakaj je uspeh njegovega drugega celovečerca za mnoge takšno presenečenje? Mogoče zato, ker njegov režiserski debi Hummingbird (izšel le nekaj mesecev pred Lockom), ni bil deležen tako toplega odziva kritikov in občutek je, da so z njim bili zadovoljni le die-hard fani glavnega igralca Jasona Stathama. Mogoče pa tudi zato, ker so nekateri  pri  usklajevanju pričakovanj pozabili, da njegovo ime lahko povežemo z dvema zelo kakovostnima filmoma: prvi je Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things), ki ga je po njegovem scenariju posnel Stephen Frears, drugi je Smrtne obljube (Eastern Promises) v režiji Davida Cronenberga (spet scenarij). Knight ne bi bil prvi odlični scenarist, ki podobno visokih standardov potem ni dosegel na režiserskem stolčku, vendar je Anglež s to za drobiž posneto dramo dokazal,  da so ga nekateri po slabšem prvencu prehitro odpisali. Kmalu po premieri v Benetkah se je med filmskimi navdušenci razširil dober glas o mali mikrolokacijski drami s Tomom Hardyjem in čeprav so ga zavrteli v netekmovalnem delu sporeda, je film po koncu festivala postal eden izmed najbolj pogosto omenjanih naslovov v številnih pregledih vrhuncev lanske Mostre.  Zgodbo Ivana Locka lahko postavimo v kontekst aktualne družbeno-politične situacije, a v osnovi je najpomembnejši moment pripovedi intimna drama posameznika, ki ne glede na posledice želi ravnati pravilno in ohraniti svojo integriteto. Čudoviti paradoks je, da se je v zagati znašel zato, ker je v nekem trenutku pokazal slabost in pogazil določena načela. In ravno ta nedoslednost je tisto, kar ga dela tako človeškega.  Gledalec je tako postavljen v vlogo sodnika, ki po eni strani mora ceniti njegovo odkritost, po drugi strani pa ne more prezreti bolečine njegovih najbližjih, ki je posledica njegovih dejanj. Ivan Locke je tako v junak in antijunak v isti osebi, ki po zaslugi odličnega scenarija in izjemne Hardyjeve  igre ves čas hodi po tanki črti med eno in drugo vlogo. Neverjetno je, kako Knightu uspeva  skozi dialoge, oziroma telefonske pogovore izrisati tako dobro karakterno študijo posameznika. Pohvaliti velja tudi njegov občutek za ritem in celostno vizualno podobo filma. Zame je edini nekoliko manj prepričljiv segment zgodbe potenciranje težavnega odnosa z očetom, ki sicer prispeva k razumevanju protagonistovih motivov,  vendar ocenjujem, da bi film bil še kompaktnejši brez tega dodatka. In med tem ko sem pisal ta prispevek je svoje občutke na isto temo strnil tudi spoštovani  kolega Filmoljub, ki v branje znova ponuja zelo zanimiv prispevek, ki ga najdete na tej povezavi.      

Ocena: