Sorry We Missed You (2019)

Katie Proctor and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019)

Slovenski naslov: Medtem ko vas ni bilo

Država: VB, Francija, Belgija 

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Ken Loach

Scenarij: Paul Laverty

Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster

Ken Loach je v izjemno dolgi in plodni karieri s kar šestnajstimi filmi sodeloval na uglednem festivalu v Cannesu in dvakrat tudi odnesel zlato palmo, najpomembnejšo nagrado festivala. Poznavalcem njegovega ustvarjalnega opusa verjetno ni potrebno posebej razlagati, kakšne filme je skozi celotno kariero snemal danes 83-letni zapriseženi levičar, ki je s svojimi zgodbami najraje pretresa socialna vprašanja iz perspektive malega človeka. Režiser je večkrat napovedal upokojitev, a nato vedno našel dovolj tehten razlog za vrnitev in upajmo, da z naslovnim še ni povedel zadnje besede. 

Scenarij je tudi to pot prispeval njegov stalni sodelavec Paul Laverty, s katerim sta v središče postavila štiričlansko delavsko družino Turner iz Newcastla. Družina je v zadnjih nekaj letih na svoji koži močno občutila posledice zadnje velike gospodarske krize, dejstvo da živijo v najemniškem stanovanju pa je eden ključnih dejavnikov negotove prihodnosti. Oče Ricky je v preteklosti počel marsikaj, opravljal številna priložnostna dela in prav zato zdaj išče rešitev, ki bi družini zagotovila stabilnejše in varnejšo prihodnost. Zato sprejme delo voznika pri kurirski službi, ki po mestu in okolici dostavlja pakete. S tem je sicer močno otežil življenje ženi Debbie: ta namreč opravlja delo terenske negovalke, ki je zdaj veliko bolj zamudno, saj je Ricky prodal avto, s katerim se je prevažala od pacienta do pacienta. Vrednost vozila je bila polog za kombi, ki naj bi družini pomagal prilesti na zeleno vejo. Toda urniki obeh so zdaj zelo dolgi, odsotnost staršev pa se začenja vse bolj negativno odražati na njuna otroka, 15-letnega Seba in nekaj let mlajšo Liso.

Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019), Foto: Imdb

V epicentru Loachove najnovejše zgodbe so ponovno posamezniki v primežu surovega kapitalizma, ki v imenu maksimiranja dobičkov in konstantne rasti neusmiljeno tepta temeljne človekove pravice. Uničujoče posledice prekarnega dela, ki je za mnoge edini možni izhod iz revščine, človeka nemalokrat pripeljejo na rob obupa. Posameznik s tega roba navadno zelo jasno vidi, kaj mu v takšnih situacijah prinaša upor in zavračanje vstopa v kolesje nehumanega sistema, ki je gluh za tvoje težave. Sistema, ki mu ni mar zate in tvoje otroke. Posameznik je v rokah sistema – praviloma ga vodijo ljudi, ki so se že davno poslovili od svoje človeškosti – le orodje z omejenim rokom trajanja. V tem smislu je Loachova kritiška ost usmerjena kar v družbo samo, oziroma usmeritev sodobne družbe, ki z zakoni in pravili omogoča takšne scenarije. Medtem ko vas ni bilo zato doživljam kot poziv k vzpostavitvi mehanizmov, oziroma sprejetje konkretnih zakonov, ki bi preprečevali in strogo kaznovali takšne prakse. 

Loach in Laverty nas od uvodnih minut razmeroma predvidljivo peljeta proti trenutku, v katerem nam bosta servirala napovedani udarec v trebuh. Ta je ne glede na vse tempiran in izpeljan tako mojstrsko, da obrambe zoper njega preprosto ni. Medtem ko vas ni bilo je v svojem bistvu težka socialna drama s simpatičnimi protagonisti, ki nam mestoma postreže z nekaj vedno dobrodošlega, značilno loachovskega humorja. 

Nekatere stvari so me kljub temu zmotile do te mere, da naslovnega ne morem postaviti ob bok Loachovim najboljšim stvaritvam. Režisersko-scenaristični tandem v nekaterih segmentih (za moj okus) preveč insistira na murphyjevskem pesimizmu in akterje slika kot od vseh pozabljene, od vsega odrezane ljudi, ki jim v kritičnih situacijah nihče ne more priskočiti na pomoč. Posebej nedosledno deluje lik najstniškega sina – po potrebi je enkrat dober, drugič slab – njegovi izpadi pa so nič kaj subtilno sinhronizirani s problemi, ki njegova starša mučijo v delih zgodbe, na katere ta nima neposrednega vpliva. Najbolj banalen primer površnega zapleta je pripetljaj s ključi kombija, saj je na svetu vendarle malo takih, ki ne vedo, da zraven avtomobila običajno dobimo rezervne ključe. Film mi je, pripombam navkljub, bil všeč, kajti tudi povprečen Loach je še vedno Loach, z značilno avtentičnimi protagonisti, težavami in vprašanji, lokacijami in vsem ostalim, kar gre zraven. Medtem ko vas ni bilo je vsekakor vreden ogleda, čeprav bi z nekaj več subtilnosti končni vtis verjetno bil boljši.  

Ocena

The Lighthouse (2019)

Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019), Photo by Eric Chakeen

Slovenski naslov: Svetilnik

Država: ZDA, Kanada

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, fantazijski, grozljivka

Dolžina: 109',  Imdb 

Režija: Robert Eggers

Scenarij: Max Eggers, Robert Eggers

Igrajo: Willem Dafoe, Robert Pattinson, Valeriia Karaman

Nova Anglija, konec 19. stoletja. Ladja na odročen, nenaseljeni otoček pripelje dva človeka. Thomas Wake in njegov mladi pomagač Ephraim Winslow bosta nekaj časa skrbela za svetilnik. Vse vajeti v svojih rokah drži Thomas, izkušeni svetilničar, ki bo na redkobesednega vajenca prenesel svoje bogate izkušnje. V praksi bo Ephraim moral nase prevzeti malodane vsa težja fizična dela, njegov nadrejeni pa bo pripravljal komajda užitna kosila in nadziral delovanje signalne luči. Zavoljo pikrosti starega svetilničarja je mladem vajencu toliko težje, vzdušje med njima je iz dneva v dan slabše. Prste vmes pri Ephraimovem počasnem drsenju v psihozo imata še vsiljiv galeb in morska deklica, ki ga občasno obišče v sanjah. Vajenec sprva sicer odločno zavrača idejo, da bi  se pridružil Thomasu in z njim zvrnil kakšen kozarček, a na koncu, v trenutku slabosti, vendarle popusti. Pijača omili napetosti in ju v trenutkih opitosti celo nekoliko zbliža. Toda pogosto popivanje le še bolj zamegli percepcijo čustveno razrvanega vajenca. 

Ob gledanju in poslušanju drugega celovečerca Roberta Eggersa, enega najbolj nadarjenih režiserjev nove garde (obvezno videti njegov prvenec The Witch) dobimo občutek, da gledamo film iz nekih drugih časov. Monokrom in ozek skoraj kvadratni format slike naredita svoje, toda to so le najbolj očitne stilistične rešitve, zavoljo katerih je Svetilnik ena najbolj suverenih rekonstrukcij nekega časovnega obdobja. Eggers nas s svojim zvezdniškim tandemom pelje v čas, ko je signalno luč poganjalo olje in s tem povezana parna mašinerija. V čas ko je svetilničar-vajenec bil garač, ki je za nemoteno delovanje svetilnika moral prek rok spraviti kupe premoga in kdo ve koliko litrov olja. Tu se bom za hip ustavil pri Dafoeju in Pattinsonu, ki sta z odlično igro iz enačbe hitro odstranila pogosto motečo zvezdniško avro in me prepričala, da gledam prav to kar sta igrala – dva svetilničarja na osamljeni skali sredi morja. 

Dober film je vedno kombinacija mnogih kvalitetnih sestavin in ena izmed teh je nedvomno Eggersov občutek, s katerim v edinstveno vizualno izkušnjo združi fotografijo s premišljenim set-dizajnom. Vse to so sredstva, ki skupaj z zvočnim dizajnom (v možgane se še posebej zareže donenje svetilnika) usmerjajo naše pojmovanje videnega. Nas pripravijo do tega, da skoraj občutimo zatohlost prostorov, v katerih svoje dni preživljata protagonista in neužitnost pomij, ki jih požirata. Zavohamo smrad, ki se mu v takšnih okoliščinah ne moreš izogniti. Toda človek se navadi na vse. Tako kot sta se Thomas in Ephraim sčasoma navadila eden na drugega in počasi skupaj drsela v norost. Norost, v kateri na plano priplavajo laži in skrivnosti. Norost, v kateri se preteklost prepleta s sedanjostjo. Kajti na tako samotnem in depresivnem mestu ti ne ostane nič drugega, kakor da se ukvarjaš s preteklostjo. Eggers potrpežljivo zlaga koščke mozaika, ki ga je potrebno (po)gledati z nekaj več analitičnosti, da ujameš subtilno posejane namige, ki vedenje in dejanja akterjev postavijo v pravi kontekst. Da razumemo, da Thomas in Ephraim vendarle nista tako različna in začnemo premišljevati o tem, ali  nista v resnici le dva pola ene in iste zgodbe. In to je tista dodana vrednost, ki Svetilnik dvigne visoko iznad povprečja.

Ocena

Angelo (2018)

Alba Rohrwacher and Kenny Nzogang in Angelo (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Angelo

Država: Avstrija

Jezik: nemščina, francoščina

Leto: 2018

Dolžina: 111' ,  Imdb

Žanri: drama, zgodovinski, romantični

Režija: Markus Schleinzer

Scenarij: Alexander Brom, Markus Schleinzer

Igrajo: Makita Samba, Alba Rohrwacher, Larisa Faber, Kenny Nzogang, Lukas Miko

Bili so časi, ko so beli kolonizatorji na ladjah iz Afrike v Evropo dovažali ljudi. Takšna praksa je nekoč bila nekaj povsem običajnega. Danes, ko so številni Afričani pripravljeni storiti skoraj vse, da se vkrcajo na ladjo, ki ji bo pripeljala do evropske obale, je veliko takih, ki glasno nasprotujejo njihovem prihodu. Predvidevam, da zgolj zato, ker jih to pot na ladjo ne bodo vkrcali in v Evropo pripeljali sami. Zato, ker tokrat prihajajo po lastni volji.

Dolgo pričakovani drugi celovečerec avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzera – nase je opozoril z zelo solidnim prvencem Michael (2011) – odpre prizor dveh večjih čolnov nekje na evropski obali iz katerih trgovci s sužnji izkrcavajo novo pošiljko sužnjev. V naslednjem prizoru smo že v nekakšnem skladišču, kjer trgovci skupino otrok pripravljajo za prodajo: jih čistijo, pregledujejo, jih oblačijo v čista oblačila. Enega izmed otrok kupi dunajska grofica, ki zanj ima prav poseben načrt – fantek postane del posebnega projekta, s katerim grofica želi dokazati, da je "afriške divjake" mogoče "dresirati" in prilagoditi na življenje v civiliziranem okolju. Angelo Soliman  je ime, ki ga grofica izbere za drugega fantka (prvega je po nekaj dneh pokončala visoka vročina) in eksperiment se lahko začne. Film spremlja fantovo odraščanje na dvoru in prikaže kako je Angelo postal suženj, ki odlično igra flavto, nastopa v gledaliških igrah in nasploh dobro razume kulturo in visoko umetnost. Angelo je med takratno elito postal prava atrakcija – pri treh različnih lastnikih je živel razmeroma lagodno življenje in doživel visoko starost.

Ena izmed pomembnejših informacij za boljše razumevanje zgodbe je dejstvo, da gledamo Schleinzerjevo interpretacijo resničnih dogodkov, saj je Angelo Soliman bil človek iz krvi in mesa. Živel je 75 let ob svojih "dobrotnikih" kot neka vrsta sofisticiranega hišnega ljubljenčka, ki je z nastopi zabavljal svoje lastnike in njihove obiskovalce. In čeprav je v mnogih stvareh bil nadpovprečno dober, svojih "dobrotnikov" ni nikoli uspel pripraviti do tega, da v njem vidijo človeka, kar nenazadnje dokazuje ravnanje z njegovimi posmrtnimi ostanki. Na nekem splošnem nivoju Schleinzerjev film pretresa vprašanja identitete, pripadnosti, doma in domovine, preko katerih pridemo do tistega osrednjega vprašanja, oziroma poante filma. Danes, kakih 250 let kasneje, se ni spremenilo veliko. Spremenili so se la načini eksploatacije, rasizem in nestrpnost so še vedno globo ukoreninjeni v sodobno družbo. Ne slepimo se, v zgodbi, ki se odvija v 18. stoletju  neonske luči in moderna jeklena konstrukcija niso tam po naključju. Avtentična prizorišča, izjemno dovršena kostumografija in z obravnavanim časom usklajena fotografija tvorijo izvrstno vizualno doživetje. Zgodba, zastavljena kot serija epizod, nekakšnih ohlapno povezanih vinjet iz življenja glavnega protagonista, se mestoma vseeno nekoliko vleče – malce zavoljo jezika v dialogih, malo zaradi preskokov, v katerih gledalec mora sam zapolniti luknje v zgodbi. 

Ocena

Ut og stjæle hester (2019)

aka Out Stealing Horses

Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe

Slovenski naslov: Konje krast

Angleški naslov: Out Stealing Horses

Država: Norveška, Švedska

Jezik: norveščina, švedščina

Leto: 2019

Žanri: drama, misterij

Dolžina: 123 , Imdb

Režija: Hans Petter Moland 

Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga)

Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic

Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man... 

Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje.

Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki po pričevanjih tistih, ki so roman prebrali, temelji na zelo živih, natančnih opisih narave in interakcije protagonistov s čudovitimi prizorišči. Prevod te bivanjske izkušnje in odnosa človeka z naravo v filmski jezik je bil ena ključnih komponenta projekta in režiser se je skupaj s sodelavci v tem segmentu odrezal odlično. Ko po ogledu filma premlevaš videno prideš do ugotovitve, da si skozi film spoznal marsikaj o tem kako so nekoč pridobivali les, ga sekali, pripravljali hlode in jih dostavljali kupcem v nadaljnjo obdelavo. Človek si ne predstavlja, da je drsenje orodja za odstranjevanje lubja s hlodov lahko posebna avdiovizualna izkušnja, a prav takšni in podobni detajli dajejo tej izkušnji poseben pečat. 

Jon Ranes in Ut og stjæle hester (2019), Foto: Imdb

Narava priskrbi krasne kulise zgodbi, ki je v svoji esenci zgodba o odraščanju fanta, ki prvič v življenju spoznava kaj je družina, prijateljstvo, ljubezen, izguba... Ali krajše, fantu se zgodi življenje in to je njegova zgodba. V njej veliko vlogo igra eno posebno poletje, ki je definiralo njegov odnos z očetom in pomembno vplivalo na njegovo prihodnosti. Tisto poletje se v vasi zgodi družinska tragedija, ki znotraj majhne skupnosti razkrije dotlej nevidne razpoke. 

Zgodba je subtilno posejana z drobnimi namigi, s pomočjo katerih iz perspektive najstnika odkrivamo naravo povezav med pomembnejšimi protagonisti. Najstnika, čigar objekt poželenja postane mati njegovega najboljšega in edinega prijatelja, ki se, mimogrede, na skrivaj dobiva z njegovim očetom. Razkritje očetove nezvestobe na mladeniča ima večplasten učinek: razkritje ne zamaja zgolj temeljev njegove družine in poruši idealizirano sliko očeta. Fant očeta naenkrat začne doživljati kot tekmeca v boju za naklonjenost ženske, ki ga močno privlači. Zgodba v tem segmentu odlično poveže vso kompleksnost čustev, ki prevzemajo mladega junaka. Najprej je skozi interakcijo med očetom in sinom osvetljena močna vez, ki ju druži in šele potem je, kot kontrapunkt tej ljubezni, vzpostavljen občutek zasanjanega poželenje, ki ga najstnik čuti do starejše ženske. Moland je izvrsten pripovedovalec, ki zna ujeti kapljice vode na njenih kolenih, pot ne njenem obrazu in košček njenega golega stegna, ob vstopu v čoln. In na tem mestu se moram zopet spomniti lubja, ki je prikazano s podobno skorajda fetišistično preciznostjo. Prav to so momenti, v katerih se Konje krast najbolj dvigne iznad poprečja in gledalcu ponudi trenutke čistega kinematografskega užitka.

Ocena

The Peanut Butter Falcon (2019)

Dakota Johnson, Shia LaBeouf, and Zack Gottsagen in The Peanut Butter Falcon (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: avantura, komedija, drama

Dolžina: 97' ,  Imdb

Režija: Tyler Nilson, Michael Schwartz

Scenarij: Tyler Nilson, Michael Schwartz

Igrajo: Shia LaBeouf, Dakota Johnson, Zack Gottsagen, Bruce Dern, John Hawkes, Thomas Haden Church

Grozljivke, napete akcijske zgodbe, težke drame. Vse te zgodbe v kombinaciji z jesenskimi deževnimi dnevi na človeka lahko vplivajo malce depresivno, a tudi za takšne primere obstaja rešitev – razpoloženje si vedno lahko popravite z ogledom kakšnega "feelgood" filma. Na te zahteve lahko odlično odgovori The Peanut Butter Falcon (ljubljenec občinstva na uglednem SXSW festivalu), sicer celovečerni prvenec režiserko-scenarističnega dua Tyler Nilson-Michael Schwartz, ki je potreboval pet let za uresničitev naslovnega projekta. Zgodba je od samega začetka bila napisana za Zacka Gottsagena, igralca z Downovim sindromom, ki je na nekem zborovanju spoznal Nilsona in Schwartza. Iz navdušenja nad njegovim entuziazmom, oziroma njegovo željo po igralski karieri, je nastal scenarij, ki je s svojo kvaliteto na koncu pritegnil ugledno igralsko zasedbo.

Zack je v filmu izgubil črko c in postal Zak, varovanec doma za slabotne in ostarele, ki sanjari o karieri rokoborca. Mladenič je večkrat neuspešno poskušal pobegniti iz doma in priti do Salt Water Rednecka, njegovega idola, sicer nekoč slavnega rokoborca, ki zdaj vodi šolo za rokoborbo. Zak je med varovanci doma (Bruce Dern) in osebjem (Dakota Johnson) našel prijatelje, toda želja po svobodi in karieri profesionalnega rokoborca je tako močna, da Zak preprosto noče in noče odnehati. Po več spodletelih poskusih mu naposled uspe pobegniti, a to je le začetek dolge poti na Florido, ki je posuta s številnimi nevarnostmi. Njegova mala pustolovščina bi se najbrž hitro končala, če Zak po spletu okoliščin ne bi poiskal zatočišča v čolnu problematičnega Tylerja (Shia LaBeouf), ki mu za ovratnik dihata nevarna lokalna ribiča. Tyler je storil neumnost in stopil na žulj ljudem, ki se mu na vsak način želijo maščevati za povzročene nevšečnosti. In to so vse potrebne sestavine za pustolovščino, iz katere se bo rodilo čudovito prijateljstvo.

In zakaj je The Peanut Butter Falcon zame bil tako lepa izkušnja? Avtsajderje ni nikoli težko vzljubiti in če je eden izmed glavnih protagonistov človek z Downovim sindromom, je vse skupaj  toliko lažje. Ustvarjalci v tem segmentu opravijo odlično delo, saj Zacka nikoli ne obravnavajo kot manj vrednega protagonista in ga prikažejo kot človeka, ki s svojo pozitivno energijo, iskrenostjo in odločnostjo uresničiti sanje, sproža pozitivne premike v ljudeh okoli njega. S problematičnim Tylerjem na drugi strani je zgodba drugačna – na začetku v njem vidimo le iracionalno zgubo, ki je pravi magnet za težave. Šele skozi interakcijo z Zakom na plano privre njegova mehkejša plat in topla duša, ki se je dotlej skrivala pred surovo realnostjo. Dobra kemija med Shio LaBeoufom in Zackom Gottsagenom me spominja na senzibilnost, s katero je Jeff Nichols v odličnem Mud (2012) prikazal odnos ubežnika in dveh mladih fantov. Svoj doprinos k tej senzibilnosti v ravno prav kratkem/dolgem krilu doda še Dakota Johnson. Ta odlično pooseblja zaščitniško, materinsko figuro enega in romantični interes drugega moškega, s katerima se uslužbenka doma za ostarele neplanirano poda na pot, na kateri se bo med triom stkala posebna vez. The Peanut Butter Falcon je film ceste, ki si vzame čas za tihe trenutke ob taborniškem ognju in kopanje v avgustovskem popoldnevu, skozi katere nam direktor fotografije Nigel Bluck s premišljenim kadriranjem posreduje občutek zasanjane brezbrižnosti in svobode. Vsi ti drobni dotiki lepo dopolnjujejo prispevek všečne igralske zasedbe in sporočilno komponento filma, ki ga ne želite zamuditi.

Ocena

Haunt (2019)

Katie Stevens in Haunt (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Strašila

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: grozljivka, triler

Dolžina: 92' ,  Imdb 

Režija: Scott Beck, Bryan Woods

Scenarij: Scott Beck, Bryan Woods

Igrajo: Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn McClain, Andrew Caldwell, Shazi Raja

Strašila (Haunt, 2019), je prvi odmevnejši avtorski projekt tandema Scott Beck-Bryan Woods, dolgoletnih prijateljev, ki sta se na veliko sceno prebila z izvirnim scenarijem za uspešnico Tiho mesto (A Quiet Place, John Krasinski, 2018). Leto kasneje sta dobila priložnost podpisati njuno prvo ambicioznejšo produkcijo pod producentsko taktirko Elija Rotha, ki se je v zadnjih letih v vlogi režiserja, scenarista in producenta promoviral v enega vplivnejših ustvarjalcev žanrskega filma. Strašila so eden v nizu filmov, ki si v kinih in na različnih streaming platformah želijo odrezati svoj kos pogače, v za tovrstne poskuse ugodnem času priprav na praznovanje noči čarovnic, ko je povpraševanje po grozljivkah praviloma največje. 

Strašila so še en v nizu mlačnih poskusov, v katerem prepoznavamo odmeve žanrskih klasik in že po četrt ure ugotavljamo, da se še enkrat podajamo na pot, na kateri ne gre pričakovati nobenih presenečenj. Zgodba o mladini, ki na noč čarovnic v iskanju primerne zabave zaide v hišo strahov in tako stori usodno napako, sledi klasičnim žanrskim zapovedim. Takoj je jasno, kdo je nabolj trdoživa protagonistka zgodbe, t.i. final girl, ki bo preživela do konca in se navkljub navidezni krhkosti uspešno zoperstavila zlobnežem. Njeni prijatelji so tukaj le zato, da zaposlijo skupino psihopatov in omogočijo uresničitev njihovih izprijenih fantazij. Finalno dekle je obenem edini karakter z nekaj ozadja: skoki v preteklost nas seznanjajo s travmatično izkušnjo iz otroštva in v luči teh spoznanj je njen boj za preživetje tudi svojevrsten obračun s preteklostjo. Naslovna stvaritev je pogojno gledljiva zavoljo dejstva, da žrtve niso le butaste tarče, ki brezglavo tekajo po prizoriščih in brez boja čakajo bridki konec. Funkcioniranje preživetvenih nagonov vsekakor velja pozdraviti, vendar me Strašila nikoli niso mobilizirala do te mere, da bi mi resnično bilo mar za usodo kogarkoli od nastopajočih. Predvidevam, da film lahko nekaj več užitka ponudi mlajši (najstniški) populaciji, medtem ko bo gledalec z nekaj več kilometrine v njem težko našel dovolj razvedrilne vrednosti.  

Ocena

Dronningen (2019)

aka Queen of Hearts

Trine Dyrholm and Gustav Lindh in Dronningen (2019), © Rolf Konow

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Queen of Hearts

Država: Danska, Švedska

Jezik: danščina, švedščina

Leto: 2019

Dolžina: 127',  Imdb

Žanri: drama

Režija: May el-Toukhy

Scenarij: May el-Toukhy, Maren Louise Käehn

Igrajo: Trine Dyrholm, Gustav Lindh, Magnus Krepper, Silja Esmår Dannemann, Liv Esmår Dannemann, Stine Gyldenkerne

V eri seks škandalov, ki so odnesli nekoč najvplivnejšega hollywoodskega producenta, nekaj znanih igralskih imen in drugih znanih obrazov iz različnih segmentov javnega življenja, iz Skandinavije prihaja dansko-švedska produkcija, ki nekoliko premeša karte in se zlorabe šibkejšega loti iz nekoliko drugačne perspektive. Danska režiserka  May el-Toukhy se istega vprašanja loti tako, da v vlogo šibkejšega postavi najstniškega fanta, ki ga iz pozicije moči izkorišča starejša ženska. 

Ime je Anne. Je poročena, mati dveh simpatičnih dvojčic in uspešna odvetnica, specializirana za primere, v katerih zastopa mladoletnike, ki so na različne načine bili zlorabljeni od odraslih, največkrat tistih iz ožjega družinskega kroga. Mož Peter je zdravnik, ki ima še enega otroka, vendar ta živi z bivšo ženo. V prvi tretjini filma opazujemo družinsko dinamiko v kateri največ prostora dobi odnos med zakoncema. Ta je sicer korekten, a opaziti je, da med njima že dolgo ni pravega ognja. Opazujemo ju pred odhodom k nočnem počitku, zjutraj in popoldan, po vrnitvi iz služb. Očitno je, da zatopljena vsak v svoje projekte ne posvečata veliko pozornosti telesnem zbliževanju. Peter je morda zadovoljen s takšnim partnerskim režimom, toda prizor, v katerem Ana v ogledalu opazuje svoje nago telo, dovolj jasno odraža njeno negotovost, svojevrstno soočanje z lastno minljivostjo in željo po tem, da jo nekdo (po)gleda s poželenjem v očeh. Družinska dinamika se spremeni, ko se k njim preseli Peterov problematični 17-letni sin Gustav, ki je za njegovo mamo postal neobvladljivo breme. 

May el-Toukhy se s svojim drugim celovečercem loteva specifične teme, ki sta jo v novem tisočletju najbolj odmevno pretresala Britanec Richard Eyre v Zapiskih o škandalu (Notes on a Scandal, 2006) in, do neke mere, Bralec (The Reader, 2008), Eyrejevega rojaka Stephena Daldryja. Toda že dejstvo, da imamo opravka s Skandinavci sugerira, da navkljub uvodni pripravi terena za povprečno melodramo v nadaljevanju lahko pričakujemo nekoliko drugačen kurz. In res, goli prizor glavne (anti)junakinje je napoved dokaj eksplicitnih scen, v katerih se Ana in Gustav prepustita mesenemu poželenju. Nekateri kritiki so se spotaknili ob prikazano eksplicitnost in jo izpostavili kot nepotrebno. Sam s tem nimam prav nobenih težav in menim, da je režiserka z zavračanjem puritanskega pristopa prispevala veliko k pristnosti zgodbe in razumevanju sle, ki poganja dejanja protagonistov. In med tem ko Gustavovo nepremišljenost lahko pripišemo njegovi mladostniški brezskrbnosti in deloma maščevalnosti, ki izhaja iz zamer do očeta (ta ga je zapustil v otroštvu), za Ano ni opravičila, ne glede na človeškost spolne sle, ki jo žene v prepovedano razmerje. Tisto kar Dronningen dviguje nad povprečje je vse kar se zgodi potem, ko Ana Gustavu da vedeti, da je prišel čas za konec njune strastne avanture. Občudujem smer v kateri režiserska in izvrstna Trine Dyrholm razvijata kompleksno karakterno študijo ženske, ki ne želi plačati ceno za svoje napake. Ženske, ki račun za svoje napake brezobzirno prevali na svojega mladega ljubimca. Mislim, da film ravno v tem segmentu funkcionira odlično, brez nepotrebnega moraliziranja in iskanja nekakšnih polovičnih rešitev, ki bi podčrtale nauk zgodbe in zadovoljile vse vpletene. Namesto tega nas čaka neusmiljeno soočanje z resničnostjo in spoznanje, da nihče ni zgolj slab ali dober. Resnica je vedno nekje vmes, je relativna, kompleksna in včasih za vedno ovita s tančico skrivnosti.  

Ocena

Diego Maradona (2019)

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Diego Maradona

Država: VB

Jezik: angleščina, španščina, italijanščina

Leto: 2019

Dolžina: 130',  Imdb

Žanri: dokumentarni, biografija, športni

Režija: Asif Kapadia

Scenarij: Asif Kapadia

Igrajo: Diego Maradona, Claudia Villafañe, Jorge Burruchaga, Dalma Maradona, Diego Maradona Sr.

Ko v spletni iskalnik vpišete "mali zeleni," ena izmed najvišje rangiranih možnosti za dokončanje iskalnega niza je Maradona. Zaljubljence v najpomembnejšo postransko stvar na svetu danes navdušujejo drugi heroji v kopačkah, toda Diego Armando Maradona bo vedno "mali zeleni." Drugi so lahko vesoljci, prišleki z drugih planetov, toda "mali zeleni" je lahko le eden. 

S svojim najnovejšim dokumentarcem Asif Kapadija po dveh odličnih filmih – Amy (2015) o glasbenici Amy Winehouse in Senna (2010) o dirkaču formule 1 Ayrtonu Senni – nadaljuje s pretresanjem fenomena zvezdništva in temnih plati slave. Moment, ki Kapadijine dokumentarce dela posebne in morda najbolj ločuje od ostalih tovrstnih projektov je preciznost, ali bolje rečeno občutek, s katerim Britanec uspeva iz morja posnetega, največkrat arhivskega materiala, koščke zgodbe sestaviti tako, da v njih lahko prepoznamo ljudi iz krvi in mesa. Ali drugače, Kapadia obvlada prijeme, s katerimi enodimenzionalna podoba posameznika dobi globino, širino in potrebno kompleksnost.

Za razliko Senne in Amy se je Kapadia to pot lotil portretiranja še vedno živega človeka. Morda je ravno zato nekatere zmotilo, da režiser zgodbo o Maradoni konča z njegovim odhodom iz Napolija in Italije, toda ravno Maradonin posebni odnos z južnjaško prestolnico in Italijo nasploh tvori eno izmed pomembnejših, če ne najpomembnejšo čustveno nit filma. Zgodba se sicer začne v faveli Villa Fiorito v Buenos Airesu, med reveži, ki brez elektrike, vodovoda in kanalizacije sanjarijo o boljšem življenju. Maradona je prve nogometne korake naredil prav tam, na zaprašenih ulicah, s katerih se je že pri rosnih 15-ih letih izstrelil med nogometne profesionalce in podpisal prvo pogodbo. Pogodbo, s katero je dobil plačo in čisto pravo, funkcionalno stanovanje, v katerega se je potem preselila njegova celotna, velika družina. Maradona je tako že pri 15-ih začel skrbeti za družino, ki jo nikoli ni pustil na cedilu. Pet let kasneje je 21-letni Maradona prišel v Evropo, oblekel dres španskega velikana Barcelone in tako napovedal velike stvari. Toda že takrat so v javnosti krožile zgodbe o razuzdanem nočnem življenju Argentinca in njegovi ljubezni do kokaina. Mediji so hitro ustvarili sliko slabega fanta in neprofesionalca, ki nikoli ne bo izkoristil svojega nespornega talenta. Nato je prišla še huda poškodba na eni izmed klubskih tekem in njegova kariera v katalonski prestolnici je bila zapečatena. 

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Kolosej

Maradone pri za nogometaša še vedno rosnih 23-ih ni želel nihče. Katalonci so se ga želeli na vsak način znebiti, toda nihče ga ni želel kupiti. In nato se je javil Napoli, ki se je v tem obdobju boril za obstanek v italijanski prvi ligi. Mali klub, ki dotlej ni osvojil nič zares pomembnega. Klub, ki so ga javno povezovali s camorro in klub, za katerim je stala cela armada temperamentih južnjaških navijačev. "Najrevnejši klub na svetu je kupil najdražjega nogometaša na svetu!" so pisali. V očeh mnogih je scenarij za katastrofo bil spisan. Ožigosani Maradona je ob prihodu v Neapelj sprožil pravo evforijo, četudi je izjavi ob prihodu poudaril, da je k Napoliju prišel preprosto zato, ker ga nihče drug ni želel. In nihče takrat niti v sanjah ni mogel predvideti, da je priča nastanku čudovite ljubezenske zgodbe med klubom in igralcem, med človekom in mestom, ki bo tako kot prava velika ljubezen sproducirala velike stvari. Zgodbe, ki je nekega navijača Napolija v trenutku navdiha pripravila da tega, da je na steno pokopališča izobesil transparent z napisom: "Ne sanja se vam, kaj ste zamudili!" Zgodbe, ki se je tako kot številne ljubezenske zgodbe končala z grdim razhodom, ki vseeno ne zasenči vsega lepega, kar se je zgodilo vmes. 

Zavoljo tistih, ki z nogometno zgodovino niso na "ti," se ne bom spuščal v podrobnosti. Izkušnja je nemara še nekoliko bolj zanimiva, ko zgodbe ne poznaš in se ji le prepustiš. V rokah izvrstnega pripovedovalca, kakršen je Kapadia, je potopitev v vsebino garantirana, saj Britanec iz pretežno arhivskih posnetkov sestavi kolaž na katerem ni težko prepoznati ključne motive zgodbe. Motiv razrednega boja, ki ga je Maradona, kot potomec favele, nedvomno utelešal od prvega dne in ga z javnimi nastopi, Chejevo tetovažo na ramenu in drugimi dejanji vedno podčrtaval. Režiser to nit filma lepo nadgradi z odnosom bogatega italijanskega severa do revnega juga in nenazadnje s tekmo četrtfinalno svetovnega prvenstva v Mehiki med njegovo Argentino in Anglijo. Ena izmed pomembnejših komponent je vsekakor raziskovanje temnih plati zvezdništva, ki jo doživljamo skozi Argentinčevo odvisnost od prepovedanih substanc, brodolome v zasebnem življenju in napetosti življenja v soju žarometov. Zanemarljiv detajl ni niti Maradonina mnogokrat potencirana vez s camorro, iz katere ni težko razbrati naravo tega odnosa in kdo je v tem odnosu pravzaprav imel vlogo žrtve. Diego Maradona je doku, ki poleg kompleksnega portreta enega največjih nogometnih čarovnikov odlično zaobjame silovitost čustev, ki jih iz gledalcev in tistih na zelenici, izvablja nogometna igra. 

Ocena

Crawl (2019)

Kaya Scodelario in Crawl (2019), Photo: Imdb

Slo naslov: Plazenje

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Dolžina: 87',  Imdb

Žanri: akcija, drama, grozljivka

Režija: Alexandre Aja

Scenarij: Michael Rasmussen, Shawn Rasmussen

Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Ross Anderson

Vse od odlične Krvave romance (Haute Tension, 2003), od francoske režiserja Alexandra Aje čakamo naslednjo klasiko žanra. Od takrat do danes je posnel pet celovečercev, vendar več ni našel formule in forme, ki bi katerega izmed njegovih filmov postavila ob bok Krvavi romanci. Vmes je sicer nanizal nekaj solidnih (rimejk Cravenove klasike The Hills Have Eyes, Horns) in zabavnih (Piranha 3D) poskusov, toda Francoz več ni dosegel takšnega nivoja. 

The Crawl je novo poglavje v tej seriji, s katerim je Aja na žalost nadaljeval negativen trend in posnel enega svojih najslabših izdelkov doslej. Filma sem se lotil na krilih zmernega optimizma, s katerim so kritiki opisovali Ajino najnovejšo stvaritev. Optimizma, ki je že po pol ure filma povsem splahnel in me pustil v stanju popolne nezavzetosti, s katero sem na avtopilotu prilezel do konca filma.   

Zgodba o mladi profesionalni plavalki Haley (Kaya Scodelario), ki se sredi hudega orkanskega neurja želi prepričati, da je z njenim očetom (Barry Pepper) vse v redu, mi je ponudila bore malo razlogov za zadovoljstvo in zato toliko težje razumem v povprečju solidne ocene večine ocenjevalcev. Ob takšnih filmih je razvedrilna vrednost vedno argument, s katerim lahko opravičiš nekatere stvari, toda v naslovnem primeru moji (morda pokvarjeni) senzorji niso zaznali nobenih omembe vrednih dosežkov. Igralskih, obrtnih, scenarističnih. Pozorno oko lahko že v uvodu opazi tablo, ki označuje bližino krokodiljega rezervata/farme ali nekaj podobnega. Ob hudem nalivu in poplavah ni težko predvideti, kakšna grožnja čaka našo junakinjo in njenega, kot se kasneje izkaže, pomoči potrebnega očeta. Prav tako je jasno, da bo plavalka nekje vmes morala plavati hitreje od krvoločnih krokodilov in nekajkrat za las uiti smrti. A kaj naj si človek misli, ko opazuje v kleti hiše ujeta protagonista, ki ob sebi imajo celo nekaj orodja, a jim vseeno ne pride na misel, da z nogama in rokama izbijejo nekaj lesenih dil in se prebijejo na varno? Aja je očitno vso kreativno energijo usmeril v iskanje načinov, kako velikanske plazilce spraviti iz kleti v podstrešje (dobesedno) in jih pognati v lov na njegovo trdoživo protagonistko. Manj pomembno je očitno bilo spisati zgodbo, v kateri se akterji se ne bodo obnašali idiotsko. Pomembno je, da ves čas dogaja in to je moto, na katerega na žalost prisega režiser, ki mu za naslovno skrpucalo vpisujem en velik minus.

Ocena

Teret (2018)

aka The Load

Leon Lučev in Teret (2018), Photo: Imdb

Slo naslov: Tovor

Drugi naslovi: The Load

Država: Srbija, Francija, Hrvaška 

Jezik: srbščina

Leto: 2018

Dolžina: 98' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Ognjen Glavonić

Scenarij: Ognjen Glavonić

Igrajo: Leon Lučev, Pavle Čemerikić, Tamara Krcunović, Ivan Lučev

Tovor, srbskega režiserja Ognjena Glavonjića, smo lahko ujeli že na lanskem Liffu (posebna omemba žirije), še nekaj časa pa ga lahko ujamete na VOD platformi evropskega  HBO-ja. Film, ki je svojo pot začel z odmevno premiero v sklopu festivala "Cannes Directors' Fortnight," so v režiserjevi domovini mnogi označili za protisrbski in ravno zavoljo takšne kvalifikacije je verjetno bil deležen nekaj večje pozornosti, kot bi jo dobil sicer. 

Glavni junak zgodbe postavljene v leto 1999, v čas NATO bombardiranja Srbije,  je Vlada (Leon Lučev), ki se po zaprtju tovarne v kateri je delal vrsto let preživlja s priložnostnimi deli. Vozniški izpit, ki ga je na pobudo pokojnega očeta naredil pred mnogimi leti, mu je zdaj prišel še kako prav. Vlada je namreč eden izmed več voznikov, ki z območij na jugu Srbije, kjer še potekajo spopadi med Srbi in Albanci, na obrobje Beograda peljejo tovornjake s skrivnostnim tovorom. Vozniki do tovornega prostora zaklenjenega z verigo nimajo dostopa, vozil ne preverja niti policija, ki v primeru  kontrole v roke dobi depešo, ki vozilu zagotavlja prosto pot. Po prispetju na cilj vozniki za opravljeno delo dobijo denar na roke. Vprašanja niso dovoljena. Denar pospraviš v žep, greš domov in čakaš na naslednjo turo. Takšna so pravila. In v teh okoliščinah se Vlada ne počuti najbolje v svoji koži. 

Zakaj, verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati gledalcem iz območja nekdanje skupne države in bolje informiranim Evropejcem. Vsem ostalim, z nekaj manj znanja o konfliktih na področju bivše Jugoslavije, režiserjev pristop morda lahko ponudi nekaj dodatnega suspenza. Tovor je film, ki opozori kdo nosi odgovornost za gnusne zločine in jasno pove, da so bili vojni zločini in prikrivanje le-teh sistemska rešitev Miloševićevega režima. O stvareh, o katerih govori film sem že vedel dovolj, zato sem po ogledu premišljeval o tem, kaj pravzaprav sem odnesel od Glavonjićevega filma. Režiserju vsekakor velja čestitati za izkazan pogum in pozdraviti njegova prizadevanja, da se prihodnost novih generaciji poskuša gradi na zdravih/resničnih zgodovinskih temeljih. Toda poleg omenjene komponente in dobre igre vedno zanesljivega Leona Lučeva mi film enostavno ni ponudil dovolj. Režiser tematiki primerno stavi na estetiko grdega: blatne ceste, gola drevesa, meglena jutra in temni oblaki tvorijo sivino, ob kateri se človeka začneta lotevati pesimizem in depresija. Mislim, da bi se za boljše razumevanje dvomom glavnega protagonista z njim morali povezati na intenzivnejši, bolj osebni ravni. Bolj začutiti, da se notranjega konflikta in njegove tesnobe ne da preprosto zakleniti v kabino njegovega tovornjaka.

Ocena